ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. Sporazum med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju v zvezi z davki na dohodek in premoženje člen 11, 11/1, 22, 22/5.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - splošno vprašanje - jasne določbe - davki - dohodnina od dohodkov iz kapitala - dvojno obdavčenje - obresti – Bilateralni sporazum s Švedsko - hude posledice
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago besedila podpisa.
Odgovor na revidentovo vprašanje je jasen že z branjem določb petega odstavka 22. člena in 11. člena Sporazuma med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju v zvezi z davki na dohodek in premoženje: obresti, nastale na Švedskem in izplačane rezidentu Slovenije, se obdavčijo le v Sloveniji. Oprostitev plačila davčnega odtegljaja oziroma vračilo davka od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, se v primeru, kot je obravnavani, uveljavlja v državi vira (na Švedskem) in skladno z njeno notranjo zakonodajo. Revident v Sloveniji kot državi rezidenstva zato ne more uspeti z ugovori načelne prepovedi dvojnega obdavčevanja.
NELOJALNA KONKURENCA - UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS1015066
Pogodna o delovnaju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZPOmK-1 člen 6.
ZZdr-1 člen 95, 97, 98, 99, 105. ZUS-1 člen 76, 93. ZPP člen 339.
omejevalna ravnanja - usklajeno ravnanje - javno naročanje - usklajeno določanje cen - omejevalni sporazum - vzporedno ravnanje - listinski dokazi - pravica do izjave - obstoj stikov - glavna obravnava - dokaz z zaslišanjem stranke - kršitev postopka
Utemeljen je očitek o opustitvi vsebinske presoje obrambne teze, da Zapisnika sestankov (v nadaljevanju Zapisnika) in Elektronskih sporočil iz začetka leta 2009 in 2010 (v nadaljevanju Elektronskih sporočil), (ki so si jih izmenjale kršiteljice) ni mogoče šteti kot dokaza o usklajenem ravnanju tožnice. Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja pritrjevanje Upravnega sodišča razlogom Agencije, zakaj vsebina teh dokumentov dokazuje obstoj dogovora kršiteljic o opustitvi medsebojnega tekmovanja s popusti oziroma o usklajeni ponudbi zdravil lekarnam po dogovorjenih cenah. Vendar pa Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni posebej analiziralo položaja tožnice. Obramba tožnice je namreč (že v postopku nadzora pred Agencijo) temeljila na zatrjevanju, da Elektronskih sporočil ni nikoli ustvarila, odposlala ali podpisala, še manj pa se po njih ravnala pri poslovnih odločitvah. Poleg tega je tožnica zatrjevala, da se Elektronska sporočila nanašajo na usklajevanje o tehničnem prikazovanju cen zdravil. Zato je v tožbi predlagala zaslišanje svojih zakonitih zastopnikov glede namena in vsebine dogovarjanja.
Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče obravnavanim dokazom pripisalo pomemben dokazni pomen (na kar utemeljeno opozarja tudi revidentka), zavrnitev dokaza za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika o pomenu in razumevanju te korespondence v okoliščinah konkretnega spora predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Čeprav je Upravno sodišče izhajalo iz jasnosti vsebine teh listinskih dokazov, pa je vendarle z zavrnitvijo spornega dokaznega predloga tožnici odvzelo možnost obrambe v smislu drugačnega razumevanja vsebine teh sporočil oziroma njihovega neupoštevanja.
Če policist, ki je zaznal prekršek, ni sam izdal plačilnega naloga in tudi ne gre za organizirano akcijo policistov, niso podani pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1 na podlagi osebne zaznave.
Predmet tega postopka ni bilo vprašanje „racionalnosti ravnanj konkurentk“, temveč dilema, ali so konkurentke v okoliščinah zakonsko zožene konkurence medsebojno sodelovale pri določanju prodajnih cen zdravil. S tem v zvezi pa tako pravilna razlaga ZZdr-1 kot tudi listinski dokaz v povsem drugačno luč postavijo revizijsko zatrjevanje o „zgolj“ racionalnem obnašanju konkurentk na trgu, ki ga revidentka poskuša pojasniti tudi s pomočjo tega dokaza.
Po ureditvi iz ZZdr-1 torej udeležencem v prometu z zdravili ni bilo prepovedano veljavne dogovorjene cene znižati bodisi preko ponujanja nižjih cen bodisi preko ponujanja različnih popustov na veljavne cene zdravil. Ravno (usklajeno) odobravanje različnih (naknadnih) popustov pa kaže na dejstvo, da so se tudi te cene zdravil končno le oblikovale po pogojih (konkurenčno omejenega) trga, čeprav revidentka vztrajno zatrjuje, da so bile dogovorjene cene (kot da bi bile to edine cene vseh izdelkov iz seznamov ponudb) striktno določene kot fiksne cene.
Veletrgovci, so kljub (delno) cenovno intenzivno reguliranem trgu zdravil za uporabo v humani medicini (primerjaj 97. do 99. člen Zzdr-1),imeli realno možnost medsebojno učinkovitega konkuriranja s cenami zdravil, kot je to jasno izhajalo tudi iz meril za ocenjevanje ponudb javnih lekarniških zavodov.
Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava zaradi zatrjevano napačne uporabe domneve o vzporednem obnašanju kot dokazu usklajenega ravnanja, Vrhovno sodišče opozarja na razloge izpodbijane sodbe, in sicer, da Agencija svoje odločitve o usklajenem ravnanju ni utemeljila zgolj z vzporednim obnašanjem ponudnic, kot to poskuša uveljavljati revidentka. Poleg tega revidentka svojo tezo o „vzporednem obnašanju“ zaradi „uporabe s predpisi določenih cen, kjer ni nobene možnosti odstopanja“, očitno veže zgolj na trg zdravil, ki so bila (so)financirana iz javnih sredstev, medtem ko zakon (95. člen ZZdr-1) izrecno predvideva možnost prostega oblikovanja cen.
ZKP člen 285f, 371, 371/1-11, 392, 392/4, 395, 395/1, 420, 42/2, 420/5. URS člen 23.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - predobravnavni narok - sestava sodišča - presoja pritožbenih navedb - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izčrpanje pravnih sredstev
Kadar je na predobravnavnem naroku odločeno, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča (285.f člen ZKP), se določba četrtega odstavka 392. člena ZKP, da lahko sodišče druge stopnje pri razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred popolnoma spremenjenim senatom, uporabi smiselno, saj sodišče druge stopnje ne more odrediti sojenja pred senatom, ker je bilo že na predobravnavnem naroku odločeno, da bo sodil sodnik posameznik.
Zgolj trditve, da je zagovornik vložil pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji in da pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z vloženo pritožbo ni preizkusilo, za presojo, ali je zaradi navedene kršitve določbe kazenskega postopka pravnomočna sodba nezakonita, ne zadostujejo. Vložnik zahteve mora obrazložiti vpliv kršitve na zakonitost sodbe, česar pa zagovornik ni izkazal in ni obrazložil.
ZDDPO člen 62, 63, 66, 67. Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Srbije in Črne Gore o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, s protokolom člen 24. ZDavP-2 člen 383. URS člen 8.
dovoljena revizija - davki - davek od dohodka pravnih oseb - izogibanje dvojnemu obdavčenju - slovenski rezident - odbitek davka, plačanega v Srbiji - prenos odbitka v bodoča davčna obdobja - (ne)enako obravnavanje davčnih zavezancev - neposredna uporabnost določb Konvencije - metoda (navadnega) odbitka
Neposredno se lahko uporabljajo le tiste določbe mednarodne pogodbe, ki so neposredno uporabljive (urejajo pravice in obveznosti subjektov notranjega prava in jih lahko npr. sodišče neposredno uporabi), če in kolikor niso, pa se uporabljajo zakoni oziroma drugi predpisi, ki v Sloveniji urejajo področje, ki je med državama urejeno v mednarodnem sporazumu.
Po izvedbenih določbah ZDDPO-2 prenos odbitka davka, plačanega v drugi državi (v tem primeru Srbiji) od dohodkov, ustvarjenih v tuji državi v določenem davčnem letu, v prihodnja oziroma pretekla davčna obdobja, ni dopusten.
NELOJALNA KONKURENCA - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS1015069
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101, 267. ZPOmK-1 člen 6.
ZZdr-1 člen 95, 97, 98, 99, 105. ZUS-1 člen 75.
omejevalno ravnanje - usklajeno ravnanje - javno naročanje - usklajeno določanje cen - omejevalni sporazum - normalno poslovno obnašanje - listinski dokazi - postopek predhodnega odločanja - vzporedno ravnanje
Vrhovno sodišče poudarja, da je bistvo presoje v konkretni zadevi skoncentrirano na vprašanje obstoja usklajenega ravnanja glede usklajenega določanja cen v spornih postopkih javnega naročanja, pri čemer glede na pravni okvir tedaj veljavnih določb ZZdr-1 nikakor ni mogoče zaključiti, da je bilo enotno določanje (vseh) cen zdravil za uporabo v humani medicini v ponudbah v postopkih javnega naročanja edino pravno dopustno ravnanje, katero bi sicer, per se, vodilo do zaključka o zgolj (racionalnem) vzporednem obnašanju veletrgovcev z zdravili. Iz odločbe Agencije namreč izhaja, da so kršiteljice v okviru postopkov javnega naročanja oblikovale ponudbe za širok nabor zdravil za uporabo v humani medicini, kar pomeni, da se cena za vsa zdravila (sploh) ni oblikovala z uporabo 97.a člena ZZdr-1. Ker se očitek usklajenega ravnanja nanaša na „določanje cen zdravil za uporabo v humani medicini“, to brez dvoma zajema tudi zdravila, katerih cena se je oblikovala po splošnem 95. členu ZZdr-1.(8) Po tej določbi pa so se cene zdravil oblikovale prosto po pogojih trga.
Zato, čeprav sicer drži, da so bile cene nekaterih zdravil za uporabo v humani medicini (izdanih na recept) preko njihove razvrstitve na ustrezni seznam regulirane ter da je bila v tem obsegu možnost konkuriranja veletrgovcev s cenovno politiko gotovo močno zožena, to ne velja za tisti del trga zdravil za uporabo v humani medicini (praviloma tistih, ki se izdajo brez recepta, OTC zdravila), katerih cena se je oblikovala po splošnem 95. členu ZZdr-1.
Brez dvoma pa bi učinkovita konkurenca morala obstajati glede tistih zdravil, ki niso bila namenjena za (so)financiranje iz javnih sredstev ter katerih cena je bila oblikovana po 95. členu ZZdr-1. Iz tega logično sledi, da so imeli veletrgovci, kljub (delno) cenovno intenzivno reguliranem trgu zdravil za uporabo v humani medicini (primerjaj 97. do 99. člen ZZdr-1), realno možnost medsebojno učinkovitega konkuriranja s cenami zdravil, kot je to jasno izhajalo tudi iz meril za ocenjevanje ponudb javnih lekarniških zavodov.
Poleg tega iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi Upravno sodišče o obstoju omejevalnega sporazuma sklepalo zgolj na podlagi enotnosti cen v postopkih javnega naročanja, torej v odsotnosti drugih dokazov, ki bi neposredno ali posredno dokazovali obstoj dogovarjanja med obravnavanimi veletrgovci.(10) Revidentka ne upošteva, da iz odločbe Agencije in sodbe Upravnega sodišča izhaja celovita ocena različnih dokazov o obstoju usklajenega ravnanja, pri čemer ne drži očitek o navidezni oziroma pomanjkljivi obrazložitvi, saj so podani vsi elementi omejevalnega sporazuma po 6. členu ZPOmK-1. Treba je namreč upoštevati celotno sliko delovanja kršiteljic ob ustreznem upoštevanju specifičnih lastnosti trga prodaje zdravil za uporabo v humani medicini na debelo.
Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je Agencija na podlagi različnih listinskih dokazov ugotovila, da je med obravnavanimi veletrgovci obstajal omejevalni sporazum, ki je zaradi usklajenega določanja cen in delitve trga prepovedan že zaradi svojega protikonkurenčnega cilja. Ob tem ne drži, da ne bi bil upoštevan pravni in gospodarski okvir, v katerem so delovali veletrgovci, saj iz razlage ZZdr-1 jasno izhaja, zakaj zatrjevano nejasna uporaba 97. člena ZZdr-1 (glede na jasen 95. člen ZZdr-1) niti ni bila bistvena. Zato je tudi pravno ne-relevantno revidentkino zatrjevanje, da udeleženkam na trgu ni bilo znano in razumljivo njihovo sporno ravnanje v smislu obstoja obravnavane kršitve.
Ob tem pa je, v zvezi z revizijskimi navedbami o zatrjevano neutemeljeni zavrnitvi predloga za predložitev predhodnih vprašanj Sodišču EU, bistveno dvoje: (prvič) dolžnost predložitve zadeve Sodišču EU glede razlage Pogodb je vzpostavljena le za nacionalna sodišča zadnje instance in (drugič) dolžnost predložitve vprašanja Sodišču EU je vezana na dolžnost uporabe prava EU. Zato dolžnosti sodišč (zadnje instance) o predložitvi vprašanj, vezanih na razlago nacionalnega prava, kot je 6. člen ZPOmK-1, ki zgolj povzema ureditev 101. člena PDEU, ni mogoče širiti zunaj dolžnosti uporabe prava EU, kot jo določa 267. člen PDEU. Široko razlago dometa „razlage prava EU“ je namreč Sodišče EU zavzelo zaradi nudenja pomoči nacionalnim sodiščem in ne zaradi širjenja obveznosti iz (tretjega odstavka) 267. člena PDEU. Zato revidentka zavajajoče razlaga „meje pristojnosti“ Sodišča EU ter v tem kontekstu neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava ter že obravnavano procesno kršitev
pisarniško poslovanje sodišča - dviganje in sprejemanje pisanj in pošiljk
Sodni red v 214. členu določa, da vložišče sodišča sprejema vse pošiljke in pisanja, ki jih vlagajo stranke neposredno, ves delovni čas, izven delovnega časa pa se pisanja lahko oddajo v standardizirani ovojnici v sodne nabiralnike, ki so nameščeni pri sodišču in da se šteje, da je pošiljka pravočasna, če je oddana v sodni nabiralnik zadnji dan roka do 24. ure. Opisani način sprejemanja vlog strank pri varnostni službi Okrožnega sodišča v Ljubljani izven rednega delovnega časa sodišča je uveljavljen in strankam znan; iz evidence o sprejemu vlog strank je razvidno, da so izven rednega delovnega časa sodišča pri varnostni službi vloge podajali odvetniki, državno tožilstvo, policija ter stranke same. Zato je treba tak način sprejemanja vlog enačiti z oddajanjem vlog v sodni nabiralnik in pri tem šteti, da je vloga pravočasna, če je oddana zadnji dan roka do 24. ure.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007450
ZKP člen 285a, 344, 344/1, 354, 354/1, 371, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1, 398, 398/1-2. KZ-1 člen 7. URS člen 29.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek - sprememba obtožbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - privilegij zoper samoobtožbo - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - presoja pritožbenih navedb - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - časovna veljavnost zakona - uporaba milejšega zakona
Drugostopenjsko sodišče je po opravljeni obravnavi spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni, toda ta sprememba ne temelji na drugačnem, temveč na istem dejanskem stanju. Za dovoljenost pritožbe na sodišče tretje stopnje ne zadošča, da je drugostopenjsko sodišče opravilo obravnavo in določena dejstva ugotovilo drugače, ampak mora na podlagi na novo ugotovljenih dejstev tudi spremeniti dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja.
pripor - odreditev pripora - ponovitvena nevarnost – utemeljen sum - objektivne in subjektivne okoliščine - neogibnost pripora
Ko se odreditev pripora izkaže za neogibno potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, sodišču v razlogih sklepa ni potrebno izrecno navajati, da je odrejeni ukrep sorazmeren z osumljenčevo pravico do osebne svobode, ker je ta presoja vsebovana že v presoji neogibnosti pripora.
Pogodba iz leta 1992 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev lastninske pravice, ampak je bil na njeni podlagi začet sodni spor zaradi izselitve iz stanovanja, ki se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave. Šele ta sodna poravnava je vsebovala dogovor, da se tožnik kot kupec zaveže plačati 61.800,00 EUR, in zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga pogodba iz leta 1992 ni vsebovala. Kapital je bil tako v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZDoh-2 v obravnavanem primeru pridobljen šele s sodno poravnavo leta 2008 in ne že s pogodbo leta 1992, zato mora revident davek plačati.
ZUP člen 260, 260/1-2, ZUSDDD člen 1č. ZTuj-1 člen 41. ZUS-1 člen 94, 94/1.
dovoljena revizija - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - obnova postopka - ponarejena listina - kriva izpovedba - neprekinjeno življenje oziroma bivanje v RS
Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005 je v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določil, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev.
Zato je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD - UPB-1 opredeljujeta pojem dejansko življenje, kar je že samo po sebi sicer bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe navedenih uredb kot podzakonskih predpisov sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to določeno v ZTuj-1B.
URS člen 58. ZVis člen 6. ZUP člen 4. Statut Univerze v Ljubljani člen 176, 177, 178, 179. ZVPI člen 14, 14/6.
odvzem doktorata znanosti - dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - pogoji za odvzem naslova - postopek - uporaba ZUP - avtonomija univerze
Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da revidentova disertacija ni v zadostni meri rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov oziroma je tudi rezultat tujega avtorskega dela brez ustrezne navedbe literaturnega vira, kar je strokovna ocena. Vrhovno sodišče se strinja, da sodišče v to oceno ne more posegati ter zato opravi (le) preizkus pravilnosti in zakonitosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava.
Univerza določi pogoje in postopek za odvzem naslova doktor znanosti v svojem splošnem aktu, to je Statutu. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri tem za strokovno oceno, ali je doktorska disertacija rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in njegovih lastnih dosežkov, da je to strokovno pedagoško opravilo in da zato sodišče v to odločitev oziroma razloge (vsebinsko) ne more posegati.
Pri odvzemu doktorata gre za popolnoma ločen postopek od postopka pridobitve naslova (tudi urejen je ločeno, v drugem poglavju Statuta UL), torej (niti smiselno) ne gre za obnovo postopka pridobitve naslova, ki je bil končan s pridobitvijo naslova. Statut UL sam vsebuje jasne določbe glede postopka odvzema, tudi procesne, in ni potrebe po uporabi določb ZUP. Posledično niso upoštevni revizijski ugovori glede napačne uporabe določb ZUP v zvezi z obnovo postopka (glede rokov, sklepa o obnovi in razlogov za obnovo).
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3, 89. ZUP člen 279, 279/1-1. ZDen člen 42.
ničnost denacionalizacijske odločbe - dovoljenost revizije - vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice za stranko - neizkazanost izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Kadar gre za presojo pogojev za izrek odločbe za nično, ne gre za spor obveznost oziroma pravico stranke, izraženo v denarni vrednosti.
Vprašanje, ki ga revident postavlja kot pomembno, ni pomembno za odločitev v tej zadevi, saj sprašuje, kako naj zavezuje svoje pravice v zvezi s svojo vlogo za denacionalizacijo, pri čemer postopek poteka po nepravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.
Revidentove navedbe glede zelo hudih posledic izpodbijane odločbe kot razlog za dovoljenost revizije niso konkretizirane niti subjektivno niti objektivno, zato jih ni mogoče presojati.
prepoved reformationis in peius - pravnomočnost - kršitev pravila o pravnomočnosti - delitev skupnega premoženja - povrnitev vlaganj v nepremičnino
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica navedbe o vlaganjih postavila za primer, če bi sodišče zavzelo stališče, da nepremičnine niso skupno premoženje.
Ker je bilo tožničinemu zahtevku, da v skupno premoženje pravdnih strank spada (celotna) kmetija, v celoti ugodeno, je odločitev pritožbenega sodišča, da se pravdni postopek v delu za plačilo zneska 48.391,96 EUR z obrestmi (t.j. za povračilo vlaganj v kmetijo v delu, ki naj bi predstavljal posebno premoženje toženca) ustavi in se bo (postopek o delitvi skupnega premoženja) nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka, pravilna in zakonita (primerjaj 21. člen ZPP) ter ne pomeni zatrjevane kršitve pravila o (delni) pravnomočnosti in odločitve v škodo pritožnice, ki se je edina pritožila.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - dopolnilna odločba - le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih postopka - z njo ni mogoče dopolnjevati razlogov odločbe - nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe - že rešeno pravno vprašanje
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da je dopolnilno odločbo po 220. členu ZUP mogoče izdati le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so predmet (določenega) postopka, s tako odločbo pa ni mogoče dopolnjevati razlogov odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih. Morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe.
Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije morajo po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča nastati za revidenta prav kot posledica v določnem upravnem sporu izpodbijane odločitve, v obravnavanem primeru bi torej morale nastati kot posledica zavrnitve predloga za izdajo dopolnilne odločbe v zadevi dodeljevanja sredstev iz naslova Pomoč mladim kmetom za leto 2005, in ne kot posledica morebitnih drugih (izvršilnih) postopkov med istima strankama.
OZ člen 13, 349. ZPP člen 367a, 367a71, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - gospodarska pogodba - pogodba o opravljanju odvetniških storitev - terjatev iz gospodarske pogodbe - zastaranje - odvetnik kot pogodbena stranka
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja pravilnosti materialnopravnega stališča, da se za presojo zastaranja (določenih) tožnikovih terjatev do družbe G. d. o. o., ne uporabi določilo 349. člena Obligacijskega zakonika.
Sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni opravilo prepoznave v smislu določila 242. člena ZKP. Oškodovanec je med zaslišanjem na glavni obravnavi med drugim izjavil: „Ko danes pogledam obdolženega v razpravni dvorani je to ta oseba, ki me je udarila.“ Navedbo o tem dejstvu pa je sodišče ocenjevalo tako kot ostale navedbe v njegovi izpovedbi, in sicer konsistentnost same izpovedbe ter v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi.
predlog za dopustitev revizije - pogodba o bančnem depozitu - hrvaški varčevalci - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba slovenskega prava - pasivna legitimacija - spremenjene okoliščine - podružnica - odgovornost matične družbe - zastaranje - trditvena podlaga - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Ker pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367a. člen ZPP, niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.