Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da procesna predpostavka za vsebinsko sojenje ni izpolnjena in je sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo, je posledično pravilno zavržen predlog za izdajo začasne odredbe.
Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.
Z namenom uresničevanja strankine pravice do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze glede odločilnih dejstev, z nedopustno zavrnitvijo pa to pravico krši (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče lahko zavrne dokazni predlog le iz utemeljenih razlogov. Čeprav gre za spor majhne vrednosti, navedeno procesno jamstvo ni omiljeno ali omejeno, zato tudi obseg dokazovanja ni nič manjši od običajnega pravdnega postopka.
Sodišče nima dolžnosti, da bi samo raziskovalo, ali ima dolžnik morda odprt kakšen drug račun, ki ni razviden iz uradnih evidenc, v katere vpogleda.
RTR je centralizirana baza podatkov, ki jo upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve in ne sodišče, zato je slednje vezano na uradne podatke tega registra.
Določitev nadomestnega stika v primeru bolezni otroka ne ustvarja nikakršnega "dvojnega režima" izvajanja stikov, temveč predstavlja zgolj dopolnilno ureditev, katere namen je zagotoviti kontinuiteto in dejansko izvrševanje stikov, kadar ti iz objektivnih razlogov (bolezen otroka) odpadejo. Nadomestni stik ne pomeni avtomatičnega povečanja obsega stikov, temveč zgolj nadomestitev konkretnega, že določenega, a neizvedenega termina, pri čemer se njegov čas, trajanje in način izvedbe določi v sodelovanju s CSD glede na razpoložljivost terminov in največjo korist otroka.
Bistvo odločitve je v zagotavljanju rednih in stabilnih stikov z obema staršema kot ključnega elementa otrokove največje koristi.
Predmet prodaje so v konkretnem primeru nepremičnine. Bila je že izvedena javna dražba z zviševanjem izklicne cene, ki je bila določena v enaki višini, pa ni bila uspešna. To po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje uporabo drugega načina prodaje, torej javno dražbo z zniževanjem izklicne cene.
V primeru obstoja naročnika pogreba ta po zakonu in podzakonskih predpisih nosi tudi stroške 24-urne dežurne službe.
Morebitna dolžnost toženke za plačilo stroškov 24-urne dežurne službe ne more temeljiti na okoliščini, da so jo svojci pokojnikov (naročniki pogreba) pooblastili za organizacijo pogreba. Iz zakonske ureditve ne izhaja, da bi izvajalec tržne pogrebne dejavnosti zgolj zato, ker za naročnike pogreba organizira pogreb, sam postal neposredni dolžnik izvajalca javne službe.
V skladu z določbami ZPP in 23. členom Ustave RS sodišče ne sme odreči odločanja, če je za odločitev v sporu pristojno, in ne sme ustvarjati novih procesnih predpostavk, ki jih zakon ne določa. Zavračanje odločanja pri nizkih zahtevkih bi se lahko odrazilo v neplačevanju manjših dolgov, povzročilo neenako obravnavo in izničilo pravico do sodnega varstva.
Šlo je za običajno zaznavanje in opažanje obdolženca na dovozni poti pred stanovanjsko hišo, torej za klasično obliko policijskega dela pri zbiranju obvestil, ki po svoji naravi in intenziteti ne predstavlja prikritega preiskovalnega ukrepa. Samo dejstvo, da je policist obdolženca v preteklosti večkrat videl na določeni lokaciji, še ne pomeni izvajanja tajnega opazovanja v smislu 149.a člena ZKP.
Odredba z dne 5. 9. 2024 namreč ni predstavljala nove, samostojne in vsebinsko nepovezane odredbe za hišno preiskavo, temveč nadaljevanje oziroma procesno podaljšanje prvotne odredbe z dne 30. 8. 2024, ki je vsebovala popolno obrazložitev obstoja utemeljenih razlogov za sum in vseh pogojev, ki se zahtevajo za odreditev hišne preiskave.
Izvedeni termovizijski pregled po svoji naravi in intenzivnosti ni predstavljal takšnega posega v ustavno varovano zasebnost iz 35. člena Ustave, ki bi zahteval predhodno sodno odredbo, niti ni šlo za nedovoljen ali prikrit vstop v varovan intimni prostor obdolženčevih staršev. Iz podatkov spisa oziroma izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je bil termovizijski pregled opravljen iz dovozne poti pred stanovanjsko hišo oziroma iz prostora, ki je bil navzven dostopen in ni predstavljal zaprtega intimnega območja bivanja.
Predmet opazovanja je bil objekt kot celota zaradi preverjanja okoliščin o gojenju prepovedane droge, pri čemer je policija zaznavala zgolj zunanja temperaturna odstopanja na objektu in nenazadnje tudi policist, ki je opravljal termovizijo ni mogel vedeti, ali in v katerih prostorih je spalnica obdolženčevih staršev.
Šlo je za enkratno kratkotrajno opazovanje zunanjosti objekta v okviru predkazenskega postopka zaradi suma hujšega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedane droge.
Šlo je za uporabo tehničnega sredstva pri opravljanju klasičnega policijskega opazovanja z namenom zbiranja informacij. Termovizijsko napravo namreč policisti uporabljajo med drugim tudi pri preiskovanju gojenja konoplje.
Opis dejanja namreč vsebuje natančno opredelitev izvršitvenih ravnanj, saj poleg abstraktnih zakonskih znakov "proizvajal" in "hranil" vsebuje konkretna dejstva, ki ta ravnanja vsebinsko zapolnjujejo.
V obravnavani zadevi ne gre prezreti izjemno veliko količino zasežene posušene konoplje; 305 zaseženih rastlin; profesionalno organiziran način gojenja v več posebej prirejenih prostorih; specializirana in finančno zelo vredna oprema ter obseg proizvodnje, ki očitno presega potrebe osebne uporabe oziroma ožjega kroga znancev.
Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne more biti razlog za ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
Pogodba nesporno ni bila razveljavljena ali razvezana (in je ves čas zavezovala obe stranki k izpolnjevanju). Če bi preživljanec resnično želel pogodbo razvezati, to prej kaže na to, da je bil njegov motiv za sklenitev pogodbe v tem, da si zagotovi skrb, preživljanje in pomoč na kmetiji.
Če je društvo trajnejše nelikvidno ali postane dolgoročno plačilno nesposobno, se nad njim lahko opravi stečajni postopek po predpisih, ki urejajo insolventnost in prisilno prenehanje (prvi odstavek 40. člena ZDru-1), kar pomeni, da se zanj uporabljajo vsa pravila ZFPPIPP o stečajnem postopku, vključno z določbo 233. člena ZFPPIPP o vračilu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima sicer enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Ta določba se za društva ne uporablja, saj se pravila 2. poglavja ZFPPIPP o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb uporabljajo le za gospodarske družbe, smiselno pa tudi za podjetnika, zavod, javni zavod, zadrugo in javni sklad (prvi odstavek 27. člena ZFPPIPP). Vendar pa odgovornost nekdanjega poslovodje za plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ni vezana na obstoj odškodninske odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP. Poleg tega je tudi zastopnik društva odgovoren za zakonito poslovanje društva. Skladno s prvim odstavkom 6. člena ZDru-1 namreč za to odgovarjata društvo in zastopnik društva, če temeljni akt ne določa drugače, česar pa pritožnica ni zatrjevala in ne dokazala. Odgovorne osebe odgovarjajo solidarno in z vsem svojim premoženjem za obveznosti društva tudi po drugem odstavku 6. člena ZDru-1.
Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.
Ugotovitev števila nadur ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje o temelju zahtevka, medtem ko se vprašanja, ki se nanašajo na obseg, praviloma presojajo šele v fazi odločanja o višini zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko je treba plačati), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka.
V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave.
Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2017, tj. 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev: da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Glede na to bi morala v roku 30 dni od tedaj uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje. Ker je tožbo vložila šele 23. 2. 2026, je ta rok zamudila, zaradi česar je njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje prepozen.
Dolžnik je dolžan plačati izterjevano terjatev, kajti sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2024 je postal pravnomočen. Od takrat dalje se mora zavedati, da lahko izvršitelj kadarkoli opravi izvršilna dejanja.
Do neoprave izvršilnih dejanj lahko pride samo v primeru odloga izvršbe.
Dolžnik prilaga dve SMS sporočili izvršitelja o dogovoru z njim o obročnem poravnavanju obveznosti, vendar to ne dokazuje, da je z upnikom sklenil dogovor o odlogu izvršbe. Druga možnost je, da bi pri sodišču dokazal zakonske razloge za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, česar ne navaja. Ali bi moral izvršitelj izrecno poučiti dolžnika, da naj sklene dogovor z upnikom, sicer bo opravil rubež, ni stvar tega pritožbenega postopka.
Iz akta o sistemizaciji izhaja, da se pri delovnem mestu vodja službe II za zaposlene v C. in D. zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti. Toženka zato pravilno opozarja, da tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Ker se za delovno mesto vodja službe II na območju narodnostne skupnosti zahteva le osnovna raven znanja jezika, je nepomembno, ali tožnikovo znanje italijanščine dosega višjo raven in ali italijanščino tudi uporablja na višji ravni.
Tožnik ni zaposlen na delovnem mestu, kjer se bi zahtevala višja raven znanja jezika narodnosti, zato mu je toženka utemeljeno izplačevala 3 % dodatek za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so za priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače izpolnjeni vsi pogoji in je tožniku neutemeljeno priznalo razliko v dodatku za dvojezičnost.
Nerelevantno je ali so bili v vlogah argumenti dolžnice jasni, konkretizirani in dokazno podkrepljeni. Z vlogami, naslovljenimi kot zahteva za odpravo nepravilnosti ali ugovor po izteku roka, je izražala nestrinjanje s pravnomočnimi sklepi sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo o vseh njenih pravnih sredstvih že odločeno.