V 128. členu ZJU je določeno, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (prvi odstavek 128. člena ZJU). ZJU pa v šestem odstavku 128. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Za lažjo kršitev in storilca (tožnica je v času, ko je bila z razporedom odrejena k opravljanju delovnih nalog policistke kontrolorke odšla v žensko garderobo, za sabo z notranje strani zaklenila vrata tako, da je pustila ključ v ključavnici in s tem onemogočila odpiranje zunanje strani ter zaspala) je tožena stranka izvedela že ob sami storitvi lažje kršitve, to je 27. 9. 2013, saj je disciplinsko kršitev ugotovil osebno komandir Policijske postaje ob osebni kontroli sodelavcev. Ker je od storitve disciplinske kršitve dne 27. 9. 2103, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in za storilca, pa do odločanja disciplinskega organa druge stopnje dne 8. 1. 2014 preteklo več kot tri mesece (trikrat toliko časa, kot ga zakon zahteva za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, ki je v konkretnem primeru en mesec), je vodenje disciplinskega postopka na podlagi šestega odstavka 128. člena ZJU zastaralo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odločbo disciplinske komisije in sklep Komisije za pritožbe kot nezakonita razveljavilo.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - kazenska odgovornost - neprištevnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - predpisana kazen - predlog, naj sodišče izreče varnostni ukrep - vložitev obtožnice
Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).
URS člen 26. ZSVarPre člen 36. ZUPJS člen 29, 30. OZ člen 131. ZUP člen 222, 222/4. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
denarna socialna pomoč - obdobje dodelitve - odškodninska odgovornost zavoda
Ker je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč, mu je toženec to pravico utemeljeno priznal le za obdobje treh mesecev. V 36. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu jo dodeli za daljše obdobje oziroma za čas odločanja pritožbenega organa.
Čeprav je bil pritožbeni postopek pri tožencu dolgotrajen (14 mesecev), se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da že odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP za odločitev na razpolago pritožbeni organ, pomeni protipravno ravnanje. Ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini denarne socialne pomoči za čas odločanja pritožbenega organa.
ZSS člen 1, 1/1, 4a, 23, 33, 60, 61, 74, 74/1, 74/1-7. ZDR-1 člen 89, 110. ZVDZ člen 12, 12/3. ZPos člen 9, 9/1, 9/2. URS člen 129. ZJU člen 160.
prenehanje službenega razmerja - sodnik - sodniška funkcija - prenehanje sodniške funkcije - službeno razmerje - sodniška služba - ocena sodniške službe - sodni svet
Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu.
ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smiselne uporabe ZJU. Zato tudi ni pravilno zavzemanje tožnice, da naj bi sodišče pravice sodnika, kateremu je prenehala sodniška funkcija, presojalo v skladu z določbo 160. člena ZJU, ki določa, da javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Zato je mogoče glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti le določbe ZDR-1, ne pa tudi določb ZJU.
jemanje podkupnine - zloraba uradnega položaja ali pravic - premoženjska korist - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivosti odločbe
Način delitve premoženjske koristi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana, če sodba o tem nima razlogov.
priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti - stalno prebivališče otroka - dokazovanje
Za priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti mora biti izpolnjen pogoj na strani starša, da je ta v obdobju uveljavljane dobe nezavarovan in da ima otrok v prvem letu starosti v Sloveniji stalno prebivališče (189. člen ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je glede presoje stalnega prebivališča pravilno štelo, da je potreben ustrezen listinski dokaz, bodisi z izpisom iz registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, katerega vodi pristojni upravni organ, bodisi na podlagi potrdila tega organa. To pa pomeni, da dokazovanje stalnega prebivališča ni mogoče s potrdili drugih organov ali na podlagi drugih okoliščin, ki se na stalno prebivanje niti ne navezujejo. Ker tožničina hčerka v prvem letu starosti ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, niso izpolnjeni pogoji za priznanje zavarovalne dobe v prvem letu otrokove starosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083295
OZ člen 67, 67/1, 67/2, 82, 82/1, 82/2, 111. ZPP člen 214, 339, 339/2, 339/2-15, 443, 443/2, 448, 448/1.
odstop od pogodbe – odstopna pravica – odstopnina – razlaga pogodb – uporaba določil in razlaga spornih določil – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom.
ZIZ člen 38, 38/5, 291, 291/3. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 30.
stroški izvršitelja prevzemnika – oprava izvršilnih dejanj – vpis v evidenco – potrebni stroški – sodna taksa za zahtevo, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče
Izvršitelj kot prevzemnik poslov je upravičen do stroškov v zvezi z vpisom v evidenco in seznanitve s spisom od takrat dalje, ko od zbornice izvršiteljev prejme obvestilo, da je prevzel posle razrešenega izvršitelja.
Pri zahtevi, da o obračunu stroškov izvršitelja odloči sodišče, gre le zato, da sodišče presodi, ali je izvršitelj v zvezi z opravljenimi izvršilnimi dejanji pravilno zaračunal svoje stroške. Samo tisti stroški, ki so po odločbi sodišča odmerjeni izvršitelju in ta odločba postane pravnomočna, so stroški, ki so neposredno povezani z opravljanjem izvršilnih dejanj po izvršitelju in so potrebni za izvršbo. Plačilo sodne takse pa predstavlja zgolj procesno opravilo, ki se vlagateljici zahtevka naloži v plačilo, zato ne more predstavljati potrebnega stroška za izvršbo.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 73, 73/3. ZSPJS člen 3, 3/3, 3a.
plačilo za delo - dodatek k plači
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da 20 % dodatek na osnovno plačo, predviden v 3. odstavku 73. člena ZJU, ni čisti denarni zahtevek in je zato tožnica do njega upravičena šele od podaje zahteve za odpravo nezakonitosti dalje. Takšno stališče je veljalo za spore iz naslova prikrajšanja pri plači (če ni šlo za čiste denarne zahtevke) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, ker je bila podlaga za obračun in plačilo plače dokončen (pravnomočen) sklep oziroma odločba delodajalca, katere spremembo je lahko javni uslužbenec dosegel le z vložitvijo zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu in nato s sodnim varstvom. Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo (če ne gre za čiste denarne terjatve), veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa in sicer določbe 3. in 3.a člena, po katerih je javni uslužbenec upravičen do izplačila razlik v plači za nazaj, če mu je izplačana nižja plača od pripadajoče. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela 20 % dodatka na osnovno plačo po 3. odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela, in za delovna mesta, na katerih so zaposleni javni uslužbenci za določen čas delali isto delo in imeli določeno višjo osnovno plačo, finančna sredstva za to pa so zagotovljena, izplačana plača v nasprotju s predpisi. Za odločitev v tem sporu je bistvenega pomena določba 3. odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. To pomeni, da tožnici pripada 20 % višja osnovna plača od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015.
ZSVarPre člen 6, 8, 8/1. ZUPJS člen 29. ZUJF člen 152, 153.
denarna socialna pomoč - minimalni dohodek - izpolnjevanje pogojev
Tožnik bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, v kolikor ne bi presegal minimalnega dohodka 265,22 EUR (1. odstavek 8. člena ZSVarPre in 152. ter 153. člen ZUJF). Ker vsota posredno ugotovljenega dohodka, oskrbe in ene tretjine prihrankov presega minimalni dohodek, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. V posledici tega tudi ni upravičen do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do priznanja pravice do krijta prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje.
Kontejnerja za smeti ni mogoče opredeliti kot nevarno stvar, metanja smeti v kontejner in zapiranja kontejnerja pa ne kot nevarno dejavnost, pa čeprav se oboje odvija v slabih vremenskih razmerah in na način, kot je to storil tožnik. Gre za običajno aktivnost, ki je sicer v primeru spolzke podlage povezana z manjšo mero nevarnosti, ki pa jo je ob ustrezni skrbnosti in spoštovanja varnostnih predpisov mogoče nadzorovati.
Posestniku motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti, vendar le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest, ker je protipravnost objektivna predpostavka motenja posesti.
osebni stečaj – odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – prevzemanje nesorazmernih obveznosti – solidarno poroštvo – podpis aneksa h kreditni pogodbi
Pritožnik celo sam navaja, da je bilo ob podpisu kreditnih pogodb vsem strankam jasno, da zneska kredita stečajni dolžnik ne more poplačati (in so bila zato zagotovljena še druga, bolj realna zavarovanja).
Dejstvo, da je upnik poleg poroštva dolžnika imel še druga sredstva za zavarovanje terjatve iz predmetnega kredita, ne vpliva na odgovornost stečajnega dolžnika za prevzem poroštva. Njegova obveznost do upnika iz prevzetega poroštva zaradi tega ni nič manjša. Njegovo ravnanje, da je prevzel poroštvo, čeprav je vedel, da ga ne bo mogel izpolniti, pa nič manj neodgovorno.
ZPP člen 158, 158/1, 163, 163/4, 163/7, 325. ZVEtL člen 23, 23/3.
nepravdni postopek – določitev pripadajočega zemljišča – umik predloga – odločitev o stroških postopka – zahteva za povrnitev stroškov postopka po poteku roka – zavrženje predloga za odmero stroškov postopka
Če se postopek konča iz formalnih razlogov – zaradi umika predloga, ni uporabna za nepravdni postopek specifična ureditev stroškovnih posledic, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V primeru, ko sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe (predloga), lahko stranka zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka.
URS člen 22. ZIKS-1 člen 13, 13/2, 13/3, 13/5. ZKP člen 129a, 129a/3, 129a/5, 371, 371/2.
opravljanje dela v splošno korist - načelo kontradiktornosti postopka - izvršitev izrečene zaporne kazni - izvrševanje dela v splošno korist - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - alternativna izvršitev kazni zapora
Sodišče prve stopnje je prošnji obsojenega G.M., da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, ugodilo, v določbah 129.a člena ZKP pa ni imelo prav nobene podlage, da bi, potem ko je prejelo poročilo CSD, da se obsojenec na njihove pozive ne odziva, to poročilo vročilo obsojencu. Zato, ker mu ga ni poslalo oziroma poskusilo vročiti, ni kršilo načela kontradiktornosti postopka. Center za socialno delo je pristojen za pripravo, vodenje in nadzorovanje izvrševanja dela v splošno korist in sodišče obvesti, če obsojenec ne izpolnjuje nalog, določenih z dogovorom o opravljanju dela v splošno korist, sklenjenim med obsojencem, izvajalsko organizacijo in pristojnim centrom, ki se šteje kot poziv za nastop kazni (drugi, tretji in peti odstavek 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - v nadaljevanju ZIKS-1), poročilo centra za socialno delo pa je glede na pristojnosti slednjega za odločanje sodišča ustrezna podlaga in sodišče ni dolžno samo preverjati, zakaj se obsojenec na vabila za razgovor centra za socialno delo ne odziva. Če se obsojenec ne odzove na poziv za prestajanje kazni, sodišče ne potrebuje predlogov državnega tožilstva za nadaljnje ukrepanje, temveč, prav tako kot v postopkih, kjer obsojenec predlaga odložitev izvršitve zaporne kazni ali predlaga izvršitev kazni na način, da opravi delo v splošno korist, in tudi ko prejme poročilo centra za socialno delo glede izvrševanja takšne oblike kazni, postopa po uradni dolžnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065882
OZ člen 270, 270/1, 311, 312, 312/2, 440.
pobot – prenehanje terjatve zaradi pobota – izjava o pobotu – prodaja tuje stvari – sprememba tožbe
Zmotno je tožnikovo stališče, da pobot ni realiziran in da pobotanje ni izvedljivo, ker se tožnik ne more vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik kupljenih nepremičnin. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ); ti pogoji pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni (311. člen OZ). Tožnikova terjatev, ki je zaradi pobota prenehala, ne more naknadno „oživeti“, čeprav toženec ni izpolnil obveznosti, ki jih je prevzel s prodajno pogodbo.
priposestvovanje lastninske pravice – priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine – dobra vera – odločba o denacionalizaciji
Sodna praksa sicer za obstoj dobre vere zahteva, da posestnik izkaže pravni naslov za svojo (lastniško) posest, vendar to velja le v primeru, ko se uveljavlja priposestvovanje lastninske pravice na celotni nepremičnini, saj v tem primeru posestnik brez pravnega naslova, v katerem bi bila zajeta tudi nepremičnina, na katero se nanaša priposestvovanje, in ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, ne more biti v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik te nepremičnine. Drugače je v primeru priposestvovanja lastninske pravice na obmejnem delu nepremičnine, ko posestnik pridobi določeno nepremičnino v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo oziroma mejo, vidno v naravi. V tem primeru posestnik po naravi stvari (nikoli) ne razpolaga s pravnim naslovom glede obmejnega dela nepremičnine, zaradi česar za utemeljitev dobre vera zadošča, da je posestnik v dobri veri mislil, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi.
ugovor zoper sklep o začasni odredbi – pogoji za izdajo začasne odredbe – prikrajšanje nujnega deleža – verjetnost terjatve – stroški v zvezi z izdajo začasne odredbe
Glede na obseg ugotavljanja, ali je bil tožnikov nujni delež prikrajšan, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da verjetnost terjatve tožnika v tej fazi postopka ni izkazana, saj se je tožnik v predlogu zgolj skliceval na obstoj sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena.
Pogoji za izdajo začasne odredbe morajo biti podani ves čas postopka, ne pa samo v trenutku izdaje sodbe.
predlog za delitev solastne stvari - stroški nepravdnega postopka - načelo uspeha v postopku - zavrnitev predloga
V kolikor pride do zavrnitve predloga za delitev stvari, uporaba 126. člena ZNP ni primerna. V takšnem položaju je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti 154. člen ZPP.