TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

„I. Odločba začasne predsednice Okrožnega sodišča v A., opr. št. Su 21/2012-10 z dne 16. 12. 2013 se delno spremeni v točki 2 izreka tako, da se ugotovi, da tožeči stranki pripada plača in prejemki iz naslova sodniške službe do dneva vročitve odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013 tožeči stranki.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki službeno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 11. 2013, temveč je trajalo do vročitve odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013 tožeči stranki.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz službenega razmerja od dne 28. 11. 2013 do dne vročitve odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013, ji za ta čas obračunati plačo v višini, kot jo je prejemala do prenehanja sodniške funkcije, od bruto plače obračunati in odvesti davke ter prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače v plačilo, v roku 8 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za reintegracijo tožnice na delo k toženi stranki, premestitev na ustrezno delovno mesto in priznanje vseh pravic iz službenega razmerja za čas po dnevu vročitve odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013), pa se zavrne kot neutemeljen.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (glede razveljavitve oziroma odprave odločbe začasne predsednice Okrožnega sodišča v A., opr. št. Su 21/2012-10 z dne 16. 12. 2013, za reintegracijo ter glede pravic iz službenega razmerja za čas po vročitvi odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013 tožeči stranki).

Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu.

ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smiselne uporabe ZJU. Zato tudi ni pravilno zavzemanje tožnice, da naj bi sodišče pravice sodnika, kateremu je prenehala sodniška funkcija, presojalo v skladu z določbo 160. člena ZJU, ki določa, da javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Zato je mogoče glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti le določbe ZDR-1, ne pa tudi določb ZJU.