redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovednega razloga
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev dejanskega odpovednega razloga v izpodbijani odpovedi skopa in zajema zgolj stavek: »Zaradi dalj časa trajajočih neugodnih ekonomskih razmer na trgu, kar je povzročilo znatno zmanjšanje obsega dela, je potrebno izvesti reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja tudi z zmanjšanjem števila zaposlenih.«. Pravilno je razlogovalo, da mora biti odpoved obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu oziroma po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana odpoved ni obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih bi bilo jasno, zakaj je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka ni navedla, kako in na kakšen način ter v kakšnem obsegu se je zmanjšal obseg dela. Navedba razloga je povsem splošna, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, upoštevaje stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Vsebina listin, ki jih tožnik prilaga v predlogu za obnovo postopka, ne vpliva na ugotovitev, da je tožnik kot delavec tožene stranke (in v tistem času tudi prokurist B. d. o. o.) kršil konkurenčno prepoved. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi 39. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036410
OZ člen 131, 168, 169, 171. ZVZD-1 člen 12, 37. KZ-1 člen 201. ZPP člen 14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - soprispevek oškodovanca
Za odločitev ni bistvena okoliščina, da tožnik kritičnega dne ni bil razporejen na delo na trosilcu, zato ni bil dolžan pomagati pri praznjenju jumbo vreč. Tak način dela, ko so tudi drugi sodelavci pomagali pri polnitvi trosilca, se je pri toženi stranki stalno izvajal. Glede na to tožniku ni mogoče očitati izključne krivde za nastalo škodo oziroma da bi soprispeval k nastanku škode.
Bistveno je, da tožnik ni predhodno dobil ustreznih navodil za varno delo, niti ustnih niti pisnih, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v kazenskem postopku. Ker je tožena stranka dopuščala takšno opravljanje dela, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moral tožnik za rezanje jumbo vreče uporabiti srp z daljšim ročajem. Uporaba krajšega kuhinjskega noža torej ne pomeni sokrivde tožnika za nastalo škodo.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00038251
ZDZdr člen 39, 39/1, 47, 47/3.
prisilna hospitalizacija - zdravljenje brez privolitve - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - duševna motnja
Ne glede na dejstvo, da ni bilo mogoče določiti celotne simptomatike, pa opisana ravnanja osebe, ki so nepredvidljiva, in ugotovitve izvedenca, potrjujejo, da je z izpodbijanim sklepom določeno zdravljenje osebe nujno potrebno, ker je izkazan obstoj duševne motnje, zaradi katere je huje ogroženo zdravje osebe, vzrokov ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
ZPP člen 105a, 140, 141a, 142, 142/1, 142/2, 142/4.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - osebno vročanje - fikcija vročitve - hišni predalčnik - poprava tožbe - zamuda roka - zavrženje tožbe - ustrezen hišni predalčnik - neurejen hišni predalčnik - oznaka stranke
Odločilni sta dve okoliščini in obe sta bistveni. Prva je povezana z odgovorom na vprašanje, ali je tožnik imel predalčnik na naslovu, ki ga je navedel v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na katerem je bila oznaka njegovega s. p. (oziroma je bil naveden njegov priimek), druga pa, ali je tožnik v pritožbi substancirano navedel dokaze, ki bi lahko s stopnjo verjetnosti potrdili njegove trditve, da je tak predalčnik obstajal v času vročanja. Če je tak predalčnik obstajal, je bila osebna vročitev nepravilno opravljena, ker vročevalec po preteku 15 dnevnega roka, potem ko je pustil obvestilo na vratih stanovanja, ni pustil sodnega pisanja v predalčniku. Če pa (takega) predalčnika tožnik ni imel, je bilo pravilno postopanje poštarja, ki je na vročilnici označil, da tožnik nima predalčnika, kar je bil razlog, da se je sodno pisanje vrnilo sodišču. Poštar namreč zaradi zaupnosti poštnih pošiljk ni smel pustiti sodne pošiljke na vratih stanovanja naslovnika oziroma v predalčniku, na katerem ni bilo oznake tožnikovega s. p.; na vratih stanovanja lahko pusti le obvestilo.
ZDR-1 člen 13, 108, 108/2, 108/2-1.. OZ člen 86, 1053, 1053/1.. ZPILDR člen 5, 15, 15/1, 16, 16/1.
odpravnina - odpoved pravici - ustavna odločba - službeni izum - pisni sporazum
Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati. S pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za strah - pogoji za priznanje odškodnine - primarni strah - pravno priznani strah - obstoj predpostavk - stopnja in trajanje strahu - potek prometne nesreče - realna nevarnost ogrožanja
V konkretnem primeru je odločilen odgovor na vprašanje, ali je škodni dogodek povzročil pri tožnikih realno nevarnost, ki je bila po svoji intenziteti in trajanju takšna, da upravičuje priznanje denarne odškodnine.
Hipni močni strah ne predstavlja dejanske podlage, ki bi opravičevala priznanje denarne odškodnine za (primarni) strah, saj sta se vozili v prometni nesreči zgolj oplazili pri nizki hitrosti, zatem pa sta se ustavili, brez nevarnosti, da bi prišlo do kakršnega koli dodatnega trčenja ob ustavljanju vozil. Glede na potek prometne nesreče ni obstajala realna nevarnost, na podlagi katere bi bilo lahko ogroženo življenje oziroma da bi bilo lahko bistveno ogroženo zdravje tožnikov (strah pred telesno poškodbo).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00037039
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Tožnik sporne dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil prost, saj je bil kot vojak mehanik za kolesna vozila na razpolago delodajalcu za primere intervencij, od ponedeljka do sobote je opravljal redno delo v delavnici, ob nedeljah pa delo na intervencijah oziroma delo v zvezi s popravilom vozil, ki niso imele časa pripeljati svojih vozil v popravilo med tednom oziroma so jih uporabljale vsak dan.
ZKP-UPB8 člen 17, 17/1, 18, 18/1, 92, 92/2, 92/2-8, 289, 289/3, 353, 353/1, 355, 355/2, 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11.. URS člen 2, 22, 23, 27, 29.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
prekoračitev obtožbe - nov začetek glavne obravnave - dopolnitev dokaznega postopka - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - pridobivanje dokazov po uradni dolžnosti - izrek nerazumljiv, nasprotujoč - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - celovita dokazna ocena - odločanje o stroških postopka - stroški oškodovanca v primeru obsodilne sodbe
Sodišče ne prekorači obtožbe, če v razlogih sodbe, ob odločilnih dejstvih, ugotovi še druga dejstva, ki obdolženca v splošnem prav tako obremenjujejo, temveč le tedaj, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. Obtožba je torej lahko prekoračena le z izrekom in ne z razlogi.
Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 27. 5. 2019 zaključilo glavno obravnavo in napovedalo razglasitev sodbe dne 29. 5. 2019. Ker pa je med odločanjem o obtožbi spoznalo, da je treba dokazni postopek dopolniti še s strokovnim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi po pregledu dokumentacije pojasnil, ali je za plačila, ki se navajajo v izreku obtožbe, obstajala kaka dejanska oziroma pravna podlaga ali ne, brez izvedenca pa tega ni mogoče ugotoviti, saj sodišče nima tovrstnega strokovnega znanja, je dne 29. 5. 2019 na podlagi prvega odstavka 353. člena ZKP sprejelo sklep, da se glavna obravnava znova začne in se dokazni postopek dopolni s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Takšno postopanje sodišča je bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki določa, da sme predsednik senata tudi brez predloga strank odrediti, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi. Pooblastilo senata, da izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti, oziroma, da lahko izvaja dokaze in ugotavlja določena dejstva celo proti volji strank, izhaja iz temeljnega načela kazenskega postopka, da je sodišče dolžno iskati materialno resnico (prvi odstavek 17. člena ZKP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034824
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1, 44. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. SPZ člen 266. ZNP-1 člen 42.
pripadajoče zemljišče - skupno pripadajoče zemljišče - javna površina - javno dobro - skupna uporaba - stanovanjska soseska - obseg pripadajočega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - povezanost zemljišča in objekta - pridobitev pravice uporabe - družbena lastnina - transformacija lastninske pravice - prostorski akti - izvedensko mnenje
Zapis javne rabe v nekaterih prostorskih aktih še ne pomeni, da nepremičnini nista funkcionalno povezani s stavbami in da nista nujno potrebni za delovanje stavb. Bistvena je vsebina teh aktov, kjer se upoštevajo gradbeni in urbanistični normativi, ki so veljali v času gradnje.
V postopku določitve pripadajočega zemljišča se ugotavlja, katero je tisto zemljišče, ki je v sistemu družbene lastnine namenjeno redni rabi stavbe in je imel zato lastnik stavbe na njem pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00035931
ZPP člen 14. ZZZDR člen 106a. OZ člen 165, 179, 299, 299/2.
nepogodbena odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - pravica do družinskega življenja - pravica do stikov z otrokom - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - analiza DNK (DNA) - biološki oče - preprečevanje stikov - duševno trpljenje oškodovanca - opravičljiva zmota - osebnostne lastnosti oškodovanca - teorija jajčne lupine (egg shell rule) - zapadlost odškodninske terjatve - zamuda z izpolnitvijo obveznosti
Tako kot ima vsakdo pravico poznati svoj izvor (svoje biološke starše in druge prednike), ima vsak tudi pravico prepričati se, kdo so njegovi biološki potomci.
Tožniku samo zato, ker ni biološki oče, ni mogoče odrekati pravice do stikov z otrokom.
Toženka je tožnika najprej zapeljala v zmoto glede očetovstva in dopustila, da se je na otroka čustveno navezal, nato pa je z omejevanjem in preprečevanjem stikov to čustveno vez protipravno razdrla ter tožniku povzročila hudo duševno trpljenje. S tem je nedopustno posegla v tožnikovo pravico do družinskega življenja.
Oškodovanca je treba sprejeti takšnega, kot je, zato se toženka ne more uspešno sklicevati na tožnikove osebnostne značilnosti in predhodne duševne težave, ki vplivajo na njegovo večjo čustveno ranljivost.
ZSPJS člen 22e, 22e/1.. ZDR-1 člen 43, 43/1.. ZJU člen 5.
povečan obseg dela - dodatek k plači - plačilo za dejansko opravljeno delo
Glede na to, da je tožnik 30 % delovnega časa opravljal naloge svojega delovnega mesta, 70 % delovnega časa pa naloge, ki se nanašajo na vzdrževanje vozil in čiščenje orožja, ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov. Za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku je ključno vprašanje nastanka prikrajšanja ter kvečjemu še vprašanje plačila za (enako) opravljeno dejansko delo. Po prvem odstavku 43. člena ZDR-1, ki se na podlagi 5. člena ZJU uporablja za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Če delavec opravlja drugo delo (npr. del delovnega časa delo enega delovnega mesta, del pa delo drugega delovnega mesta), je upravičen do plačila po dejanskem delu. Če je drugo delo enako ovrednoteno, kot delo delovnega mesta, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, do dodatnega plačila ni upravičen. Do dodatnega plačila je upravičen le, če opravlja naloge višje ovrednotenega delovnega mesta. Glede na ugotovitev, da sta obe delovni mesti nižje oziroma enako ovrednoteni kot delovno mesto "upravnik V", tožnik torej na tej podlagi ni upravičen do plačila.
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/3. ZPP člen 425.
spor zaradi motenja posesti - predlog za izdajo začasne odredbe - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - težko nadomestljiva škoda - neugodne posledice izdaje začasne odredbe - neznatna škoda za dolžnika - začasna odredba enaka tožbenemu zahtevku - vsebina tožbenega zahtevka - začasna ureditev spornega razmerja
Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-257/971 je treba pri presoji o utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
V primeru, ko je predlagana začasna odredba po vsebini enaka tožbenemu zahtevku, je navedbe o nastanku neznatne škode treba ovrednotiti z vidika, ali bi z neizdajo začasne odredbe sodno varstvo izgubilo svoj pomen.
SZ-1 člen 25, 53. SZ člen 22, 22/1, 31. ZOR člen 62, 62/2.
večstanovanjska stavba - upravnik večstanovanjske stavbe - pogodba o upravljanju - oblika pogodbe - pisna pogodba - oblika spremembe pogodbe
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bila do višje cene storitev tožeča stranka kot upravnik upravičena na podlagi pravil o konkludentni izjavi volje in ni potrebno, da bi bila sprememba cen dogovorjena v pisni obliki. Pogodbe med etažnimi lastniki in upravniki se sklepajo v pisni obliki, potrebna pa je tudi predpisana večina etažnih lastnikov. Pogodbe med upravniki in etažnimi lastniki ni mogoče spremeniti ustno ali s konkludentnimi ravnanji, saj učinkujejo tudi proti kasnejšim etažnim lastnikom, ki se sicer z vsebino ne bi mogli seznaniti.
realizacija - prisilna privedba priče - privedba - pritožba zoper odločitev o stroških
Stroški, ki jih je imela policija z realizacijo privedbe, izhajajo iz specificiranega stroškovnika, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu in okoliščina, da se je priča A. A. po posredovanju policije na sodišču javila brez spremstva policije, ne pomeni, da policija z realizacijo že navedene odredbe ni imela stroškov, kot si to zmotno predstavlja pritožnica.
O povrnitvi stroškov izvedenca ali prič ni mogoče odločiti neodvisno od uspeha strank in okoliščin primera, ki jih bo moč ugotoviti ob koncu postopka, zato pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločilo pred zaključkom postopka.
ZKolP člen 5.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 208.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
ZDSS-1 člen 34.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 118, 118/2.. ZUTD člen 65, 65/5.. ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/4, 202, 202/2, 398.. ZPIZ-1 člen 28, 138, 201.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec - likvidacija - starostna pokojnina - pokojninska doba
Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2).
Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZOdv člen 17, 17/5.. ZOdv-D člen 1.. ZPP člen 154.. ZBPP člen 9.. ZDR-1 člen 31, 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/1, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - nagrada odvetnika - brezplačna pravna pomoč - odločitev o pravdnih stroških - navedba razloga v pogodbi
Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP.
V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela) „pobotajo“, glede na sorazmerni ali celotni uspeh v pravdi, s stroški nasprotne stranke, ki je imela za svoje zastopanje za polovico nižje stroške odvetniškega zastopanja, oziroma je te stroške krila Republika Slovenija. V skladu z 9. členom ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stališče tožnika bi neutemeljeno diskriminiralo stranko, ki je imela zaradi dejstva, ker je ni zastopal odvetnik, določen po ZBPP, dejansko višje stroške postopka, to pa se pri odločanju o povračilu ne bi upoštevalo, saj bi se upoštevali stroški stranke, ki ji je dodeljena BPP, ki pa ji sploh niso nastali, niti niso nastali Republiki Sloveniji. Zato ni utemeljen zaključek pritožbe, da namen zakonodajalca ni bil ustvariti drugačnih (nižjih) stroškovnih posledic med strankama v pravdi.
Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 39/2016, je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna le v primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Zato je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi stranka tudi kasneje med sodnim postopkom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot se je to zgodilo v tem primeru) izniči namen, zaradi katerega je v zakon vnesena obveznost navedbe razloga, ta pa je predvsem v preprečevanju zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če mora delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navesti razlog za takšno sklenitev, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi brez obstoja zakonitega razloga, saj mora delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog in ne kateregakoli drugega.
ZDR-1 člen 85, 85/2.. ZPP člen 155.. Odvetniška tarifa (2015) člen 14, 15.
stroški disciplinskega postopka
Ker je tožena stranka v okviru disciplinske obravnave tožnika neposredno izvajala dokaze z zaslišanjem prič, tako da je tožnik lahko šele po izvedbi teh dokazov podal svoj zagovor, ne gre za primer, v katerem bi bila možna uporaba tar. št. 14 OT, ampak za primer subsidiarne uporabe tar. št. 15 OT.