postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - splošni skupni del več stavb - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izpolnjevanje dejanskih kriterijev - pretekla raba zemljišča - namembnost zemljišča - urbanizem - gradbena dokumentacija - realizacija - splošna raba - javna površina - komunalna opremljenost - odpadki - lastništvo nepremičnine
Kriteriji v 43. členu ZVEtL-1 so navedeni le primeroma in sodišče ni dolžno uporabiti vseh. Pri tem mora upoštevati, da mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega kot tudi z dejanskega vidika. Urbanistični vidik je zaobsežen s kriteriji v 1. in 4. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, medtem ko dejanski vidik utemeljujejo kriteriji iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.
Kljub temu, da je načrtovanje ob gradnji stavbe najkonkretnejši in najzanesljivejši vir za ugotovitev urbanističnega vidika, je v obravnavani zadevi ključno, da načrti ob gradnji stavbe niso bili realizirani na način, kot je bilo sprva zasnovano. V takšnih primerih je treba za utemeljitev urbanističnega vidika uporabiti urbanistične standarde (namesto aktov načrtovanja ob gradnji stavbe) in v resnici preizkusiti, v kolikšnem obsegu sta bili dejanska ureditev in raba skladna s splošnimi pravili urbanizma.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00087989
OZ člen 275. SPZ člen 128. ZFPPIPP člen 409, 410.
tožba na ugotovitev obstoja terjatve - ugotovitveni tožbeni zahtevek - ugotovitev obstoja denarne terjatve - regresni zahtevek - zakonita subrogacija - zastavitelj - zastava nepremičnine - hipoteka na nepremičnini - plačilo dolga - poplačan dolg - dolžnikove obveznosti - osebni stečaj dolžnika - namen osebnega stečaja in odpusta obveznosti - smrt stečajnega dolžnika - stečaj zapuščine
Za odločanje o spornem ugotovitvenem tožbenem zahtevku glede na okoliščine konkretnega primera pravnomočen odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja nad toženko ni relevanten. Za presojo obstoja sporne terjatve je tako bistveno le, da je tožnik kot zastavitelj poplačal terjatev upnika do toženke ter da je z dnem poplačila ta terjatev prešla nanj.
Sodišče prve stopnje je prezrlo, da z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom tožnik ne uveljavlja plačila obveznosti (izpolnitve terjatve) ter da z odpustom dolgov toženki terjatev upnika ni prenehala. Sodišče prve stopnje ni ustrezno (dosledno) upoštevalo, da je bilo v ponovnem sojenju dolžno odločiti o ugotovitvenem in ne o dajatvenem tožbenem zahtevku. Odločitev je nepravilno oprlo na določbo 409. člena ZFPPIPP glede pravnih učinkov odpusta obveznosti, ki bi bila uporabljiva v primeru odločanja o dajatvenem tožbenem zahtevku. Določba 409. člena ZFPPIPP namreč ne predpisuje prenehanja upnikove terjatve, za katero učinkuje pravnomočen odpust obveznosti, temveč govori o prenehanju upnikove pravice do sodnega uveljavljanja plačila takšne terjatve. Tovrstni odpust obveznosti ima torej za posledico zgolj neiztožljivost terjatev (glej prvi in drugi odstavek 409. člena ZFPPIPP), ki pa še vedno obstajajo kot naturalne terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00088232
URS člen 14, 22, 23, 26, 29. ZIN člen 23. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4. OZ člen 131/1, 131/1, 148. ZS člen 3. ZTI člen 29. ZUP člen 181. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 2, 2/4.
javnopravna odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje nosilca oblasti - odgovornost države za delo inšpektorja - kvalificirana protipravnost - predpostavke odgovornosti - nepremoženjska in premoženjska škoda - omejitev ustavnih pravic - pravica do svobodne gospodarske pobude - pravica do dela - sorazmernost posega - neskladnost zakona z ustavo - kolizija ustavnih pravic
Pravica do povračila škode kot posledice protipravnega ravnanja države je ustavno zajamčena, pri tem je potrebno izhajati iz 26. člena URS z uporabo splošnih pravil obligacijskega prava.
izvršba na nepremičnino - oprostitev položitve kupnine - edini upnik kot kupec nepremičnine - objektivno novo dejstvo
Drugi odstavek 191. člena ZIZ je tako jasen in nedvoumen, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot le gramatikalno, ne glede na siceršnjo pripravljenost upnikov kriti stroške. Zakonska določba, da lahko oprostitev plačila kupnine kupec in upnik predlaga le, če je edini upnik, ne pušča nobenega dvoma, kaj je pomen tega pravila. Beseda "edini" je namreč enopomenska.
ukrepi za varstvo koristi otroka - razmerja med starši in otroki - odvzem ali omejitev starševske skrbi - odvzem otroka staršem - namestitev otroka pri drugi osebi - stiki - preživnina - novote v pritožbenem postopku - načelo varstva koristi strank - nujnost ukrepa
Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - nedoločen izrek - objektivna identiteta tožbenega zahtevka - formalna in materialna pravnomočnost
Tožnika sta v prvem postopku postavila zahtevek tako, da sta zahtevala, da južni del parcele odmeri sodni izvedenec geodetske stroke, da to evidentira v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in da ta del dobi novo parcelno številko. Vendar do te odmere ni prišlo, ker je bil zahtevek zavrnjen. Nedoločen zahtevek - ki bi z geodetsko odmero in evidentiranjem v elaboratu lahko postal določen - je zato ostal nedoločen in je nedoločljiv: ostalo je nejasno, kaj predstavlja, obsega in kje natančno se nahaja "južni del parcele".
Ena izmed posledic materialne pravnomočnosti je tudi prepoved, da bi se o že razsojeni stvari ponovno odločalo.
V obravnavanem primeru, ko je zavrnilni del sodbe II P 802/2012 z dne 4. 5. 2016 nedoločen, ta del ne more postati materialno pravnomočen. Če predmet razsojanja ni določen in tako sploh ni možno ugotoviti, o čem je sodišče sprejelo odločitev (v obravnavanem primeru ni jasno, katera stvar predstavlja "južni del parcele"), zadeva ne more biti že razsojena.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087982
DZ člen 161, 162. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba v nepravdnem postopku - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - odločanje o stikih z otrokom - namen zavarovanja z začasno odredbo - ogroženost otroka - stiki brez prenočevanja - vikend - stiki mladoletnega otroka s starši - omejitev stikov med hčerko in očetom - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - dokaz - pomanjkljivost izvedenskega mnenja - pomanjkljiva dokazna ocena - celovita dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev do navedb stranke - konfliktnost med starši - napotitev v programe - porazdelitev bremen
Namen začasne odredbe je varovanje otroka in ne optimalna določitev stikov ali urejanje drugih perečih vprašanj med staršema, ki pa sama po sebi ne ogrožajo otroka.
Strokovno mnenje CSD v družinskih postopkih je po svoji dokazni teži približuje izvedenskemu mnenju, kar pa ne pomeni, da mora sodišče takemu strokovnemu mnenju brez pridržkov slediti. Nasprotno, sodišče mora mnenje (enako velja tudi za izvedensko mnenje) kritično pretehtati.
Kritična pomanjkljivost mnenju CSD jemlje verodostojnost in dokazno težo. Navedbe v mnenju CSD o "hudi ogroženosti", "trajnih posledicah" nimajo konkretne povezave s konkretnimi okoliščinami v zvezi s tu obravnavano deklico: kaj je narobe z dosedanjimi stiki? v čem konkretno se kaže dekličina ogroženost? zakaj je nujno, da se takoj, še pred dekličinim četrtim letom, uvede nočitev? Glede na vse povedano bi moralo sodišče prve stopnje mnenje bolj kritično presoditi in po analogiji z izvedenskim mnenjem poskrbeti za njegovo dopolnitev (in ne zgolj slediti predlogu CSD).
Sodišče prve stopje se ni opredelilo do povzetih predlagteljičinih navedb v zvezi z očetovimi ravnanji in opustitvami, četudi jih je deloma povzelo. Kljub temu, da se o začasni odredbi odloča z nižjim dokaznim standardom (verjetnost), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi te navedbe matere utegnile biti pomembne ne le za presojo, ali je A. A. ogrožena, če se nemudoma ne uvedejo stiki s prenočevanjem (zaenkrat v spisu ni podlage za tak zaključek), temveč tudi za presojo, ali ne bi bili prav stiki s prenočevanjem potencialno škodljivi oziroma ogrožajoči.
Breme stikov (vključeno s prevozi) je treba enakomerno porazdeliti med oba starša, vendar pa to vprašanje - tudi upoštevaje dejstvo, da oba udeleženca živita v Ljubljani - ne vpliva na ogroženost ali neogroženost deklice, zato je za presojo pogojev za izdajo začasne odredbe nepomembno.
URS člen 56, 56/1. ZZNPOB člen 4, 5, 5/2, 5/4, 22, 22/1, 42, 42/1, 42/2. DZ člen 114, 122, 123, 126, 134, 134/1, 134/2, 188.
pravice otroka - varstvo koristi otroka - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - oploditev z biomedicinsko pomočjo - spor za ugotovitev očetovstva - ugotovitev očetovstva - dokazovanje očetovstva - sporna dejstva o očetovstvu - sodna ugotovitev očetovstva - ugotovitev očetovstva po smrti domnevnega očeta - ničnost pogodbe
Dogovor z dne 10. 4. 2017, na katerega se v utemeljitev odločitve sklicuje sodišče prve stopnje, da je pokojnik pripravljen sodelovati kot darovalec pri umetni oploditvi ter da ne nastanejo nobeni pravni zahtevki ne s strani darovalca ne proti njemu ter da bo preživnino in obveznosti, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve, krila mati predlagateljice, je v nasprotju z največjo koristjo otroka, zato je ničen. Otroci namreč uživajo posebno varstvo ne le na podlagi Ustave in nacionalne zakonodaje, ampak tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov. Tako kot odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka, nima pravnega učinka tudi dogovor, s katerim se mati v imenu otroka odpove pravnim zahtevkom, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve. Gre namreč za pravico, povezano z osebnim stanjem otroka (ter nenazadnje tudi pravico do dedovanja), s katero ni mogoče razpolagati v škodo otrok.
STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00087612
ZIZ člen 272, 272/2. ZZK-1 člen 70, 70/4.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - zaznamba vrstnega reda pridobitve lastninske pravice - vpis zaznambe prepovedi - solastna nepremičnina - prodaja dela nepremičnine - nameravana prodaja - vpis lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu - učinki zaznambe vrstnega reda
Sodišče je pravilno ugotovilo, da vpisana prepoved obremenitve ali odtujitve nepremičnine toženkama onemogoča uveljavljanje pravice razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom in prenos na novega upravičenca. Vendar pritožba pravilno opozarja, da sta toženki lahko z zaznambo vrstnega reda razpolagali že pred izdajo začasne odredbe, s čimer pa niti tožnik in niti sodišče ne moreta biti seznanjena. Morebitni novi upravičenec zaznambe vrstnega reda lahko kadarkoli do izteka njene veljavnosti vknjiži lastninsko pravico v zaznamovanem vrstnem redu. V tem primeru poznejša prepoved odtujitve ali obremenitve ne more izničiti učinkov razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/3, 28/4, 30, 30/2, 72, 72/1, 72/2, 72/3. SPZ člen 269.
ugotovitvena tožba - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - zakonita in dobroverna posest - priposestvovalna doba
Pri presoji dobre vere je poleg ravnanja posestnika potrebno presojati tudi ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Dejanska oblast nad stvarjo se je v konkretnem primeru navzven izvrševala na način, da jo je toženec lahko zaznal, ter bi k temu moral aktivno pristopiti na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.
ZIZ člen 24, 24/4. ZOKIPOSR člen 2, 2-3, 2-5, 17, 17/3.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prevzem dolga na podlagi zakona - ugovor novega dolžnika - pasivni družbenik - omejitev odgovornosti - namen zakona
Predlog zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej prav v "spoštovanju korporacijskega prava", in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP.
Neutemeljeno nova dolžnica uveljavlja, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik iz 17. člena ZOKIPOSR izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine na podlagi tega zakona. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.
URS člen 14, 43. ZSDU člen 24. ZDSS-1 člen 45, 52, 52/1.
kandidiranje članov sveta - kolektivni delovni spor - smiselna uporaba - razrešitev člana sveta zavoda - sodelovanje delavcev pri upravljanju - pasivna legitimacija - kandidatura - volitve v svet zavoda - procesna sposobnost - enakost pred zakonom - volilna pravica
Zahtevek za razveljavitev volitev za člane sveta zavoda je lahko uspešen le tedaj, če so bile podane bistvene kršitve določb postopka, ki so ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost volitev.
Ker razrešitev vključuje tudi izvolitev nadomestnih članov, se smiselno uporabijo vsa pravila kandidiranja, torej tudi možnost, da kandidate predlagajo drugi. Namen določb o kandidiranju je namreč zagotoviti pluralnost kandidatov in enakopravnost volilnih upravičencev. Če bi možnost kandidiranja imeli samo predlagatelji razrešitve, bi bila izbira volivcev nerealna, ker bi glasovali samo o njihovih kandidatih. Načela ustavnega prava (14. člen Ustave RS - enakost pred zakonom, 43. člen Ustave RS - volilna pravica) zahtevajo, da so volitve izvedene na način, ki omogoča enakopravno kandidiranje. Omejitev predlaganja kandidatov zgolj na pobudnike razrešitve nima opore v Odloku. Takšna razlaga bi iz postopka izključila druge legitimne predlagatelje (vzgojiteljski zbor, sindikat), kar je v nasprotju z načelom pluralnosti in enakopravnosti kandidiranja. Smiselna uporaba pravil namreč zahteva, da se ohrani tudi pluralnost predlagateljev. Omejitev kandidiranja zgolj na kandidate predlagateljev razrešitve tako zagotovo pomeni kršitev pravice do enakopravnega kandidiranja.
Volilna komisija je specialni organ z izključno pristojnostjo za vodenje volilnega postopka. To pomeni, da je samo ona odgovorna za pravilnost in zakonitost izvedbe volitev, za ugotavljanje rezultatov, za odločanje o morebitnih nepravilnostih. V volilnih sporih je procesni subjekt, sodno se preverjajo njene odločitve, zato je nanjo prenesena procesna legitimacija. Čeprav nima splošne pravne subjektivitete, kar sicer pravilno izpostavljajo predlagateljice v pritožbi, ima v tem specifičnem postopku kot nosilec pravic in obveznosti glede izvedbe volitev procesno sposobnost nastopati kot stranka.
ZDR-1 člen 91, 91/3, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 7, 7/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - reparacija za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Delavec je upravičen do razlike v plači pri novem in starem delodajalcu le za čas pred sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, s sodno razvezo pa za to ni več pravne podlage. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 kot skrajni datum sodne razveze določa datum odločitve sodišča prve stopnje, vendar pa je glede na zaposlitev tožnika pri drugemu delodajalcu sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z datumom nove zaposlitve, zahtevek za plačilo razlike v plači pa utemeljeno zavrnilo.
Tožnik ni bil diskriminiran, ker mu za čas od 1. 10. 2024 ni bila priznana razlika v plači glede na delavce, ki so ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi. Delavcu, ki sprejme novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje ne preneha, in če je ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, je posledično upravičen do priznanja vseh pravic po prejšnji pogodbi (tretji odstavek 91. člena ZDR-1), tudi do razlike v plači. Tožnik ni sprejel ponujene pogodbe o zaposlitvi, posledično mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo in se je zaposlil drugje, zato njegov položaj ni primerljiv z delavci, ki ob odpovedi sprejmejo novo pogodbo o zaposlitvi.
izdaja sodbe brez opravljene glavne obravnave - nedovoljeno navajanje novih dejstev v pritožbi - pasivnost toženca - posplošenost navedb stranke
Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila, prav tako ni nasprotovala pisno sporočenemu stališču sodišča prve stopnje, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Svojih pavšalnih ugovornih navedb ni dopolnila niti kasneje, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe utemeljila zahtevek tako po temelju kot po višini, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo njene navedbe iz dopolnitve tožbe za resnične.
veljavnost oporoke - vračunanje daril v nujni delež - napačna napotitev na pravdo - dedna odpravljenost - dokazno breme
Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.
ZIZ člen 15, 71, 71/2, 71/2-1, 71/2-4, 171. ZPP člen 343, 366.
izvršba na nepremičnino - predlog za odlog izvršbe - pogoji za odlog izvršbe - obstoj pravnega interesa - pristop k izvršbi na nepremičnino - umik izvršilnega predloga - ustavitev izvršbe - oprava izvršbe - prodaja nepremičnine na dražbi v izvršbi
Glede na upnikov umik izvršilnega predloga se neposredna izvršilna dejanja v izvršilni zadevi In 1657/2014 že od leta 2019 ne morejo več opravljati, saj je izvršilni postopek In 1657/2014 že zaključen. Navedeno pa pomeni, da dolžnik za odločanje o predlogu za odlog že ustavljene izvršbe In 1657/2014 nima več pravnega interesa. Vsebinska odločitev o predlogu za odlog namreč ne more več v ničemer izboljšati pravnega položaja dolžnika v izvršilni zadevi In 1657/2014, glede na to, da je bila ta izvršba že končana.
V primeru, ko je v teku več izvršilnih postopkov na isto dolžnikovo nepremičnino, se sicer opravi en sam, enoten postopek prodaje nepremičnine, saj upniki, na predlog katerih je bil pozneje izdan sklep o izvršbi, pristopijo k že prej začeti, vodilni izvršilni zadevi. V vodilni izvršilni zadevi se opravi postopek prodaje tudi, če je ta že bila ustavljena. Vendar pa se ne glede na navedeno o pravnih sredstvih dolžnika odloča v vsaki posamezni izvršilni zadevi posebej in lahko pride v teh zadevah tudi do različnih odločitev sodišča.
ZFPPIPP člen 121, 121/2. ZPP člen 111, 111/2, 142, 142/3, 142/4, 149, 224, 224/1, 224/4.
vročanje sodnih pisanj - vročilnica - dokazna moč javne listine - vročitev s fikcijo - nastop fikcije vročitve
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku.
Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - vožnja pod vplivom alkohola - prekrškovni postopek - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da bi imel obdolženi v prekrškovnem postopku možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja ali predčasne vrnitve le-tega, na odločitev v kazenskem postopku ne more vplivati, saj gre za različno naravo in pravne posledice po zagovorniku primerjanih sodnih postopkov. V pritožbenem polemiziranju o možnostih obdolženega v prekrškovnem postopku se oddalji od neizpodbitnega dejstva, da je sodišče prve stopnje po zaključenem kazenskem postopku obdolženemu izreklo kazensko sankcijo po KZ-1, ki ima vsebinsko drugačen namen in posledice kot upravne sankcije v prekrškovnem postopku.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5, 6, 7. ZIZ člen 15, 239, 272, 272/1. ZPP člen 8, 360, 360/1. ZVPot člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1. ZVPot-1 člen 21, 21/3, 22, 23, 24.
ureditvena oz. regulacijska začasna odredba - pogoj reverzibilnosti - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - ničnost - ničnost pogodbenega določila - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - zavrnitev izdaje začasne odredbe - sprememba odločitve
V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.
V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".
V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.
Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).
Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.
Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00088498
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 27, 31, 31/1, 31/1-1, 31/1-8, 39. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do objave popravka - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - odklonitveni razlog za objavo popravka
ZMed določa način uresničevanja v 40. členu Ustave RS zagotovljene pravice posameznika do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do popravka nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnika zavrnilo po 1. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, v kolikor se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba.