prenehanje družbe po skrajšanem postopku - pravno nasledstvo - poziv na prevzem postopka - sodna odločba - odredba - nedovoljena pritožba
Poziv na prevzem pravde nima narave sodne odločbe. Gre le za poziv, ki je potreben zaradi vodstva pravde, s katerim se ne odloča o pravicah in dolžnostih pravdnih strank. Zoper take pozive, ki so po vsebini odredbe, ne pa sklepi, pritožba ni dovoljena.
poklicna tajnost - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - nedovoljen dokaz - predlog za izločitev dokazov - posnetek telefonskih pogovorov - neobrazložena odločba - zaupno razmerje - odnos med stranko in pooblaščencem
Zaključki sodišča prve stopnje se pokažejo za posplošene tudi z vidika varstva poklicne tajnosti. Čeprav obdolženi v času prestreženega pogovora odvetnice kot zagovornice (še) ni potreboval, ker mu tedaj še ni moglo biti znano, da se bo znašel v kazenskem postopku, pa je očitno pri njej iskal pravni nasvet v zvezi z ravnanjem, ki naj bi bilo (na ravni utemeljenega suma) predmet obravnavanega kazenskega postopka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi, ali se je z dejstvi, ki so bila predmet prestreženega pogovora, odvetnica (četudi ne kot zagovornica) seznanila pri opravljanju poklica, zaradi česar velja dolžnost ta dejstva ohraniti kot tajnost (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP).
Posredi je razlika med opisom, ki je pomanjkljiv, vendar z vsemi zakonskimi znaki kaznivega dejanja in opisom, v katerem posamezni ali več znakov kaznivega dejanja manjkajo. Ker je preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v opisu obtožnice, vložene po oškodovanki kot tožilki nedvomno navedena, bi sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko bi vloženo obtožnico predhodno vrnilo v popravo oškodovanki kot tožilki z jasno zahtevo po njeni konkretizaciji v smeri razmejitve med obdolženčevim kazenskopravno odločilnim ravnanjem in ravnanjem, značilnim za katerokoli civilnopravno razmerje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00028930
ZPP člen 97, 97/3, 98, 98/1, 98/4, 343, 343/4.
nedovoljena pritožba - pooblastilo za vložitev pritožbe - pristnost pooblastila - dvom v pristnost pooblastila - overjeno pooblastilo
Ker domnevna pooblaščenka tožeče stranke skladno s pozivom sodišča overjenega pooblastila ni predložila, se s pisnim pooblastilom ni izkazala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi četrtega odstavka 98. člena ZPP zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00030217
Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 31, 31/1. ZPP člen 22, 22/1, 29. OZ člen 15.
prevozna pogodba - ugovor nepristojnosti - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - izbirna pristojnost - dogovor o pristojnosti - Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) - naročilo (nalog) - sprejemanje naročil - konkludentno ravnanje - sedež stranke
Za odločitev o mednarodni pristojnosti sodišča Republike Slovenije so v tem postopku odločilna le tista dejstva, ki lahko vplivajo na določitev pristojnosti. Torej je pomembno le, ali sta pravdni stranki sklenili dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke in ali je ta dogovor v skladu s prisilnimi določili in določili mednarodnih pogodb, ki pravdni stranki v tem primeru zavezujejo, dopusten.
Iz trditev obeh pravdnih strank izhaja, da je tožena stranka na predviden datum na prevzemni kraj v Republiki Sloveniji poslala sedem tovornjakov za prevoz tovora iz Republike Slovenije v Rusko Federacijo. Iz teh trditev obeh pravdnih strank izhaja logičen zaključek, da je tožena stranka naročilo za prevoz konkludentno sprejela.
Ker tožena stranka ni konkretno zatrjevala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je nasprotovala dogovoru o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke in ni predlagala dokazov za ta dejstva, je tožena stranka s konkludentnim sprejemom naloga za prevoz pristala tudi na dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke.
V skladu z določilom 29. člena ZPP je za presojo, ali je sklenjen dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke dopusten, treba uporabiti določila CMR, kot je to pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. V času sklenitve in izvedbe prevozne pogodbe sta bili obe državi, v katerih imata sedeža pravdni stranki, pogodbenici CMR. Iz določila 31. člena CMR izhaja, da lahko tožnik v sporih, ki sledijo iz prevoza po CMR začne postopek pri sodišču katerekoli države pogodbenice, določenem med strankama. Ker sta pravdni stranki na podlagi naloga za prevoz soglašali s pristojnostjo sodišča po sedežu tožeče stranke, torej s pristojnostjo sodišča v državi pogodbenici, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pristojno za odločanje v tem postopku.
Insolventnost stečajnega dolžnika, v trenutku, ko ta opravi dejanje, ki je kasneje predmet izpodbijanja je torej posebna in samostojna predpostavka za uspešnost izpodbojnega zahtevka po določilih ZFPPIPP. To velja tudi za neodplačna pravna dejanja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti).
Trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti v času sklepanja izpodbojnega pravnega posla je torej na tožeči stranki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030398
ZPP člen 214, 214/2, 258, 258/2, 261, 261/2. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1, 435.
neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke - pavšalno prerekanje - domneva o priznanju dejstev - zaslišanje le ene stranke - nepristop na narok - neopravičen izostanek z naroka - pravilno vabljenje - vročanje pooblaščencu - osebno vročanje - prodajna pogodba
Tožeča stranka je postavila trditve v dopolnitvi tožbe. Tožena stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge. Njen pooblaščenec je nato na naroku za glavno obravnavo sicer prerekal tožničine trditve, vendar razlogov za prerekanje ni navedel. Brez navedbe razlogov pa prerekane trditve veljajo za priznane (prvi stavek drugega odstavka 214. člena ZPP).
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ravnalo, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta namreč kljub pravilnemu vabljenju (drugi odstavek 261. člena ZPP) na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil, zato je zadoščalo zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke (drugi odstavek 258. člena ZPP).
plačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - domneva umika pritožbe - ugovor zoper plačilni nalog
Izpodbija odločitev, ki temelji na napačni dejanski ugotovitvi, da tožnika ugovora zoper plačilni nalog nista vložila, je preuranjena, saj rok za plačilo sodne takse še ni potekel.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00030094
ZPP člen 1, 13, 205, 206, 212. OZ člen 131, 190. ZSZ člen 59, 59/1. ZGO-1 člen 180, 218. ZUreP-1 člen 179. URS člen 26.
prekinitev postopka - razlogi za prekinitev postopka - ustavna pritožba - pristojnost sodišča - premoženjski zahtevek - pravna oseba javnega prava - odškodninska odgovornost države - zadostna skrbnost - pravni standard - nedoločen pravni pojem - obstoj protipravnosti - nepravilna odločba - veljavnost pravnega predpisa - razveljavitev določbe zakona - ustaljena sodna praksa - trditveno in dokazno breme - protipravnost v ožjem smislu - protipravnost v širšem smislu - jasna določila - odstop od sodne prakse - odločba davčnega organa - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - ustavnosodna praksa - neupravičena pridobitev
Vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP.
Predmet tega postopka je odločanje o zahtevku za vračilo 1.082.561,29 EUR, ki jih je tožeča stranka morala vrniti toženi stranki na podlagi pravnomočne odločbe FURS. Gre torej za odločanje o premoženjskem zahtevku, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi in na podlagi določil o odškodninski odgovornosti države.
Iz obrazloženega izhaja, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 s sprejetjem ZUreP-1 in ZGO-1 v letu 2002 in njuno uveljavitvijo 1. 1. 2013 razveljavljena. Torej v obdobju od leta 2005 do vključno leta 2012 ni več veljala.
Protipravnost v ožjem pomenu (objektivna protipravnost, nasprotje s pravom) sama po sebi za vzpostavitev odškodninske odgovornosti države ne zadostuje. Potreben je tudi subjektivni element krivde (protipravnost v širšem pomenu, kvalificirana stopnja protipravnosti oziroma napačnosti). Pri elementu krivde se sprašujemo, ali je povzročitelj škode ob tem, ko je ravnal v nasprotju s pravom, ravnal dovolj skrbno ali celo naklepno oziroma ali mu je mogoče pripisati odgovornost.
O protipravnem krivdnem ravnanju lahko govorimo, ko se pri izdaji odločbe ni uporabilo povsem jasne določbe prisilnega predpisa, je odgovorna oseba predpis namerno razlagala v nasprotju s sodno prakso, je grobo kršila postopkovna pravila ali je neutemeljeno odstopila od ustaljene (sodne) prakse. Torej v primeru napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in mejijo na arbitrarnost organa.
ZKP člen 18, 18/2, 227, 83, 148, 148/4, 39, 39/2-2. URS člen 29, 29-4. ZPP člen 233, 233/1, 262, 262/1, 263.
privilegij zoper samoobtožbo - izjave iz drugega postopka - izločitev dokazov - izločitev sodnika seznanitev z dokazom
Obe pritožbi smiselno zatrjujeta kršitev obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo, s tem ko izpostavljata, da obdolženec pred podajo izjave v pravdnem postopku ni bil poučen o tem, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Privilegij zoper samoobtožbo je ustavna kategorija iz 4. alineje 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Gre za splošno in mednarodno priznan standard, ki leži v osrčju pojma poštenega sojenja, kot ga zagotavlja 6. člen EKČP. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Domet privilegija se razteza na vse tiste postopke, v katerih se de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Izjave, ki so jih od osumljenca v okviru izvajanja svojih zakonskih pooblastil zbrali drugi organi, ni mogoče enačiti s policijskim zbiranjem obvestil in se ne izločajo iz spisa.
neupravičena obogatitev - zapuščina - dedni dogovor - sodna poravnava - pravna zmota - skupno premoženje - dediščinska skupnost - razpolaganje z zapuščino
Zapuščina predstavlja stvari in pravice, ki jih je imel zapustnik ob svoji smrti. Zato se dedni dogovor, s katerim se dediči dogovorijo o delitvi zapuščine, nanaša na premoženje, ki je obstajalo ob zapustnikovi smrti, razen če je med njimi dogovorjeno drugače.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 21/1. ZJSRS člen 21f, 28, 28/3. ZUP člen 87. OZ člen 280, 280/2, 419.
Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije kot upnik - načelo formalne legalitete - terjatev na podlagi izvršilnega naslova - zakonske zamudne obresti - zakonita subrogacija - obvestilo dolžnika o odstopljeni terjatvi - pravilna vročitev - pravilna izpolnitev obveznosti - prenehanje obveznosti dolžnika
Za veljavnost prehoda terjatve na Sklad obvestilo preživninskemu zavezancu (dolžniku) sicer ni potrebno, se pa z obvestilom zagotovi seznanjenost preživninskega zavezanca s tem, komu bo moral v bodoče izpolniti svoje preživninske obveznosti, da bo dosegel pravilno izpolnitev. Dolžnica bi lahko obveznost, z učinkom prenehanja terjatve, izpolnila preživninskemu upravičencu le do trenutka, ko jo je sedanji upnik obvestil o prehodu terjatve nanj. Dolžničina obveznost bi zaradi izpolnitve prejšnjemu upniku tako prenehala le, če za prehod terjatve dolžnica ne bi vedela, sicer pa obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku terjatve. V trenutku, ko je dolžnica izvedela, da je otrokova preživninska terjatev prešla na sedanjega upnika, bi z izpolnitvijo hčerki njena preživninska obveznost prenehala le, če bi sedanji upnik izpolnitev odobril. Glede zatrjevanega preživljanja hčerke v spornem obdobju bi lahko dolžnica pri upniku sprožila postopek po 21f. členu ZJSRS, ki določa, da pravica do nadomestila preživnine preneha na zahtevo otrokovega zakonitega zastopnika, ali na zahtevo preživninskega zavezanca, če dokaže, da je plačal vse zapadle preživninske obveznosti in da je za dva meseca vnaprej plačal preživninsko obveznost oziroma sredstva deponiral na sodišču v otrokovo korist, ali če je preživninsko obveznost prevzel dolžnikov dolžnik, ali če niso več izpolnjeni pogoji za pravico do nadomestila preživnine. V predmetnem postopku bi dolžnica tako lahko uspela le z izkazovanjem pravilne izpolnitve upniku oziroma z izkazom pravočasnega in pravilnega obvestila upnika, ki bi imelo za posledico prenehanje pravice do nadomestila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00032137
KZ-1 člen 135, 135/1, 191, 191/1, 220, 220/1, 300, 300/1.
nasilje v družini - grožnja - poškodovanje tuje stvari - napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - prištevnost obdolženca - alkoholiziranost - kršitev kazenskega zakona
Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona zagovornica v pritožbi ne obrazloži. Ne navaja, katera konkretna kršitev iz 372. člena ZKP bi naj bila podana in v čem bi naj kršitev bila. Neobrazložene pritožbe pa ni mogoče preizkusiti. V kolikor pa pritožnica sklepa na kršitev kazenskega zakona na podlagi drugačne dokazne ocene in drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki je opisano v točki 1 izreka izpodbijane sodbe, ko navaja, da besedno izzivanje še ne pomeni storitve kaznivega dejanja, pa prezre, da je kazenski zakon kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032085
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
poklicni vojak - misija - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo neizkoriščenega tedenskega počitka ugodilo že na podlagi ugotovitve, da tožnik na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti dnevi, ni bil povsem prost obveznosti, štelo je namreč, da bi le v takem primeru šlo za nepretrgan 24-urni počitek. Glede na najnovejše odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini tako materialno pravno stališče ni pravilno (odločbe opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, opr. št. VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 ter VIII Ips 18/2019). Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.
Glede na navedeno je odločilno, točno katere obveznosti je moral tožnik izpolnjevati na dneve, ko naj bi bil skladno z evidencami prost zaradi izrabe 24-urnega tedenskega počitka. Za odločitev je bistveno, ali je šlo za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka, skladno s stališči v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča pa niso prav vse aktivnosti take, da same po sebi pomenijo izvajanje nalog. Ločiti je namreč treba pravila reda in obnašanja (npr. obveznost nošenja uniforme) in delovne obveznosti. V zvezi s slednjimi pa je Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da za presojo o tem, ali je bil 24‑urni počitek prekinjen, ni nepomembno, kakšni so bili sestanki, ki se jih je pripadnik SV na misiji udeleževal (tudi tožnik je zatrjeval, da se je moral vsak dan brez izjeme udeleževati sestankov), kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina.
privilegij zoper samoobtožbo - dokazi, izvedeni v drugem postopku - izločitev dokazov
Glede vprašanja dometa privilegija zoper samoobtožbo v tako imenovanih nekazenskih postopkih je svoje stališče sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-1293/08-24 z dne 6. 7. 2011, na katero se utemeljeno sklicuje prvostopenjsko sodišče, ko je pojasnilo, da se domet privilegija zoper samoobtožbo ne razteza na inšpekcijske ali nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo.
ZPP člen 113, 113/2, 115, 115/2. SZ-1 člen 103, 104, 104/1, 105.
pravica do izjave - opravičljiv razlog za preložitev naroka - čas, potreben za pripravo na narok - nenadna in nepredvidljiva bolezen - odpoved najemne pogodbe - neprofitno stanovanje - službeno najemno stanovanje - odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga - neplačilo najemnine - dokazovanje zapadlosti terjatve - izpisek odprtih postavk - opomin - primeren dodaten rok za odstop - finančna stiska najemnika
Sodišče prve stopnje prvega odstavka 104. člena SZ-1 ni moglo in smelo uporabiti, saj je šlo v predmetni zadevi za službeno stanovanje, si je pa v toženkino korist pravilno postavilo vprašanje enakosti pred zakonom najemnikov neprofitnih in službenih stanovanj. A je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da tudi če bi uporabilo navedeno določilo v toženkino korist, bi ta morala dokazati dodatni pogoj, ki je zahtevan pri neprofitnih stanovanjih, to je, da je sprožila postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in izredne pomoči.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030128
ZDR-1 člen 179.. ZDR člen 184.. OZ člen 147.
odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu - pretep
Tožnik ni dokazal, da bi škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom, pretep se je zgodil le v prostorih delodajalca. Tudi dejstvo, da je tožnik po pretepu poklical direktorja tožene stranke z ničemer ne more vplivati na odločitev. Kot pravilno opozarja pritožba, ni mogoče šteti, da je tožena stranka odgovorna za škodo, povzročeno tožniku, saj ni mogla sprejeti ukrepov za preprečitev nečesa, kar ni vedela, da se lahko zgodi, od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da delavce posebno poduči o tem, da ne smejo fizično med seboj obračunavati, torej delodajalec tudi ne more odgovarjati za posledice, ki niso običajne oziroma ne nastanejo po normalnem teku dela, pri delu ali v zvezi z delom, pri čemer mora biti podana vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Šlo je za pretep med dvema delavcema. Krivda tožene stranke kot delodajalca ni podana, prav tako pa ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4-1. ZPP člen 212, 257, 285, 287, 287/1.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - obračun in plačilo prispevkov - nadomestitev pomanjkljive trditvene podlage - zaslišanje dolžnika
Dolžnik ima možnost, da odgovori na upnikov odgovor proti odpustu obveznosti pisno ali pa se o njem izreče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. O tem je bila dolžnica poučena v pozivu sodišča, da se izreče o ugovoru. Na naroku za obravnavanje ugovora je dolžnica predlagala svoje zaslišanje. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo trditve stranke o spornih dejstvih. Dolžnica je pravni laik, zato je bilo njen predlog, da se jo (za)sliši, glede na pouk sodišča v pozivu, da se izreče o ugovoru in ima to možnost tudi še na naroku za obravnavo ugovora, mogoče razumeti tudi kot njen predlog, da se jo sliši v smislu opredelitve do upnikovega ugovora in ne kot njen dokazni predlog. Kontekst zgoraj navedenih določb ZPP o zahtevani trditveni podlagi, ki šele opravičuje izvedbo dokazov v zvezi s pravno relevantnimi spornimi dejstvi, pa je terjal od prvostopenjskega sodišča, da dolžnico v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pozove najprej k navedbi dejstev, ki naj se z njenim zaslišanjem dokazujejo. Opustitev te dolžnosti sodišča zato ne more iti v breme dolžnici. Njeno izpovedbo o dejstvih je bilo zato šteti tudi kot navajanje dejstev oziroma izjavo o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti, torej tudi izpolnitev njene pravice, da je slišana.
ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena našteva nekatera tipična ravnanja dolžnika, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če se ne dokaže drugače. Eden od takih primerov je opredeljen v 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Gre za primer, če stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi da neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Upnica je s trditvami, da dolžnica za obdobje od septembra 2015 do oktobra 2016 davčnemu organu ni predložila obračunov prispevkov za socialno varnost, zaradi česar ji je davčni organ z odločbami odmeril in naložil plačilo teh prispevkov v skupnem znesku 4.387,97 EUR, konkretizirano navedla dejstva, ki jih je treba podvreči abstraktnemu dejanskemu stanu zakonske domneve zlorabe obveznosti iz citirane določbe ZFPPIPP.