TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Predlog tožene stranke za prekinitev pritožbenega postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi, proti sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 51/2017 z dne 28. 8. 2018, se zavrne.

II. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki I. izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka, Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana je dolžna tožeči stranki Mestni občini Ljubljana, Mestni trg 1, 1000 Ljubljana, plačati znesek 1.082.561,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi od 6. 1. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za plačilo dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.“

zavrne.

- v točki III. izreka, tako da se ta glasi:

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 14.671,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 2.278,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP.

Predmet tega postopka je odločanje o zahtevku za vračilo 1.082.561,29 EUR, ki jih je tožeča stranka morala vrniti toženi stranki na podlagi pravnomočne odločbe FURS. Gre torej za odločanje o premoženjskem zahtevku, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi in na podlagi določil o odškodninski odgovornosti države.

Iz obrazloženega izhaja, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 s sprejetjem ZUreP-1 in ZGO-1 v letu 2002 in njuno uveljavitvijo 1. 1. 2013 razveljavljena. Torej v obdobju od leta 2005 do vključno leta 2012 ni več veljala.

Protipravnost v ožjem pomenu (objektivna protipravnost, nasprotje s pravom) sama po sebi za vzpostavitev odškodninske odgovornosti države ne zadostuje. Potreben je tudi subjektivni element krivde (protipravnost v širšem pomenu, kvalificirana stopnja protipravnosti oziroma napačnosti). Pri elementu krivde se sprašujemo, ali je povzročitelj škode ob tem, ko je ravnal v nasprotju s pravom, ravnal dovolj skrbno ali celo naklepno oziroma ali mu je mogoče pripisati odgovornost.

O protipravnem krivdnem ravnanju lahko govorimo, ko se pri izdaji odločbe ni uporabilo povsem jasne določbe prisilnega predpisa, je odgovorna oseba predpis namerno razlagala v nasprotju s sodno prakso, je grobo kršila postopkovna pravila ali je neutemeljeno odstopila od ustaljene (sodne) prakse. Torej v primeru napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in mejijo na arbitrarnost organa.