invalidska pokojnina - invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije
Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.
Za pritožbeno rešitev zadeve je upoštevno le zdravstveno stanje, kakršno je bilo izkazano z listinskimi medicinskimi izvidi, izdanimi do konca predsodnega upravnega postopka. Vsa morebitna poznejša poslabšanja, izkazana z novejšo medicinsko dokumentacijo, so lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.
vzrok invalidnosti - bolezen - poklicna bolezen - invalid III. kategorije
V primeru bursitisov (vnetij burs) gre za občasne zdravstvene težave, za vnetja, ki se pozdravijo. Zato teh zdravstvenih težav ni mogoče upoštevati kot vzroka nastanka invalidnosti. Lahko gre le za začasno nezmožnost za delo, ne pa za invalidnost. Res je, da nova definicija invalidnosti ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju, vendar je še vedno potrebno, da je zdravljenje končano.
V primeru tožnice je šlo v primeru bursitisa za akutno stanje. Na to kaže ugotovitev invalidske komisije I. stopnje, ko pri tožnici bursitis ni bil ugotovljen, vzrok invalidnosti pa je bila bolezen. Preboleli bursitisi niso vplivali na nastanek oz. poslabšanje invalidnosti, saj pri tožnici bursitisi niso pustili posledic. Njene težave so povezane z degenerativnimi spremembami. Zato tožničin zahtevek na ugotovitev, da je pri tožnici vzrok bolezni 50 % bolezen in 50 % poklicna bolezen, ni utemeljen.
plača - plačilo za delo - prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - obstoj delovnega razmerja
Tožnik je bil 7. 1. 2013 seznanjen, da ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj z dnem 3. 12. 2012. Nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev svoje pravice. Če bi želel doseči katerokoli pravico iz delovnega razmerja, vključno z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja na uveljavljenih podlagah (do 31. 3. 2013, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas), potem bi moral najprej doseči ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti zatrjevane pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil pravočasno, mu je z dnem 3. 12. 2012 delovno razmerje prenehalo.
Tožnici je bila z odločbo CSD priznana pravica do otroškega dodatka v določeni višini. Odločba je postala pravnomočna. Tožnica je nato vložila vlogo za uveljavljanje subvencije za plačilo vrtca za otroka. CSD je z odločbo odpravil odločbo o priznani pravici do otroškega dodatka in odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v manjši višini. Ker je bila tožnici izdana pravnomočna odločba, je takšna sprememba odločbe možna le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP in po 43. členu ZUPJS. Toženec ni vodil postopka določenega za posamezno izredno pravno sredstvo po ZUP. Iz izpodbijanih odločb prav tako ne izhaja, da bi CSD delo ugotovil, da bi bilo potrebno o sporni odločbi na novo odločiti (1. odstavek 43. člena ZUPJS) ali jo celo odpraviti (3. odstavek 43. člena ZUPJS). Zato ni obstajal razlog za odpravo ali razveljavitev pravnomočne odločbe.
Predlagatelj (sindikat) ni upravičen do izpodbijanja odločbe, s katero je bil drugemu sindikatu dodeljen status reprezentativnosti. Kolektivni delovni spor v zvezi z reprezentativnostjo sindikata lahko sproži le tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo oz. delodajalec nista priznala statusa reprezentativnosti sindikata (50. člen ZDSS-1).
invalidnost III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja
Dejstvo, da zavarovanec z določenim dnem pravico pridobi, ne pomeni, da se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost se zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, kakor to določa 158. člen ZPIZ-1.
Prenehanje delovnega razmerja tožnika samo po sebi ne vpliva na samo pravico do nadomestila za invalidnost. Enako velja za status tožnika, ko je bil ta zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Gre za različne situacije, ki pogojujejo samo izplačevanje oziroma višino nadomestila za invalidnost.
Ob tako posplošenih trditvah tožeče stranke manjkajo trditve, na podlagi katerih bi lahko sodišče sploh presojalo ali gre za dokaze in razloge, zaradi katerih se pozneje dokazi ne bi mogli izvesti ali bi bila njihova izvedba težja.
Sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločilo na podlagi pravilne vrednosti spornega predmeta. Ker je kot vrednost spora upoštevalo znesek, ki ne predstavlja niti enomesečnega prikrajšanja pri plači. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno zahteva, da se stroški odmerijo od vrednosti spornega predmeta v višini dvajsetkratnika mesečne razlike.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami - pravni interes
Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke in pri tem ugotovilo, da je toženka v predsodnem postopku nepravilno ugotovila, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja njegove delovne zmožnosti in je zato upravičeno odpravilo odločbi toženke. Navedbe tožnika, da se je predčasno upokojil, ker dela ni več zmogel opravljati, zaradi napačne odločitve toženke in mu je v posledici tega nastala tako materialna kot nematerialna škoda, kažejo na to, da tožnik ima pravni interes v tem sporu. Dejstvo, da je tožnik upokojenec s pravico do uživanja starostne pokojnine, ne pomeni, da se tožnik ne bi mogel ponovno aktivirati in delo opravljati v okviru svojih zdravstvenih zmožnosti in pri tem koristiti pravice, ki mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti gredo.
Kriterija „po svoji krivdi“ in „z očitno nepoštenim ravnanjem“ sta med sabo nedvoumno različna in se ne prekrivata, tako, da je potrebno ugotavljati vsakega za sebe.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013155
ZPP člen 39, 39/1, 41, 44, 155, 163, 163/2, 163/3. ZOdvT člen 24, 24/1. ZST-1 člen 31.
pravdni stroški - umik tožbe - ustavitev postopka - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače - pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev
Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke (npr. v tožbi).
ZOdvT v tar. št. 6002 določa pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade, vendar največ v znesku 20,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo pavšalni znesek v višini 20,00 EUR, čeprav v konkretnem primeru znaša 20 % nagrade manj kot 20,00 EUR. Zato je pritožba v tem delu utemeljena.
ZPIZ-1 člen 39, 203, 203/1, 203/2. ZMEPIZ člen 57. ZPP člen 286.
starostna pokojnina - prekluzija dokazov
Tožnik v pritožbi upravičeno izpostavlja, da je za sporni leti predložil dokazila, iz katerih izhaja, da je za ti dve leti poravnal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik s dokazi prekludiran, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in stanjem spisa. Tožnik na same izračune pokojnine, kakor jih je predložila toženka, ni imel pripomb, je pa sodišču prve stopnje predlagal, da se ta izračun v sodbi pri izračunu pokojnine upošteva, prav tako pa naj se upošteva tudi sporno obdobje, za katerega je priložil dokaze. Tožnik ni ravnal v nasprotju z določili 286. člena ZPP, saj je že v tožbi navedel dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov in ponudil tudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev teh navedb.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0081878
ZPP člen 7, 76, 80, 339, 339/2, 339/2-11. ZGD-1 člen 676, 676/1, 678, 683. OZ člen 3, 86, 86/1, 92. ZFPPIPP člen 151, 272, 272/1, 272/1-3.
sposobnost biti stranka – podružnica tujega podjetja – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – cesijska pogodba – ničnost – uveljavljanje ničnosti – izpodbojnost – domneva objektivnega pogoja izpodbojnosti – prosto urejanje obligacijskih razmerij – nasprotovanje moralnim načelom – oškodovanje upnikov – razpravno načelo
Presojo ničnosti mora omogočati trditvena podlaga strank.
ZFPPIPP je v primeru oškodovanja oziroma prikrajšanja upnikov stečajnega dolžnika, predvidel pravno posledico – izpodbojnost, kar torej ničnost izključuje.
Kljub temu, da se podružnice tujega podjetja vpisujejo v sodni register, niso pravne osebe. V pravnem prometu namreč nastopajo v imenu in za račun tujega podjetja, za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnic, pa je odgovorno tuje podjetje z vsem svojim premoženjem.
Ker tožena stranka kot podružnica tujega podjetja nima statusa pravne osebe, nima sposobnosti biti stranka v postopku.
zastaranje - terjatev zavarovalnice proti tretjemu - zavarovalni primer - vlom in odtujitev predmetov - opustitev dolžnega skrbnega varovanja - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - daljši zastaralni rok
V skladu s prvim odstavkom 353. člena OZ Odgovorna oseba ni le storilec kaznivega dejanja (povzročitelj škode), marveč tudi vsaka druga oseba, ki s povzročiteljem (storilcem) za škodo solidarno odgovarja (na primer sostorilci, napeljevalci, pomagači po 186. členu OZ, odgovorna zavarovalnica na podlagi obveznega zavarovanja v prometu, odgovorni delodajalec, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem na delu ali v zvezi z delom). V obravnavanem primeru pa ne gre za takšen primer solidarne odgovornosti več oseb za isto škodo, saj tožeča stranka uveljavlja odgovornost tožene stranke za nastalo škodo iz razloga opustitve dolžnega skrbnega varovanja poslovnega prostora po pogodbi z dne 22.7.2008, sklenjeni z družbo S. d.o.o. Takšna odgovornost pa je po oceni pritožbenega sodišča samostojna oz. neodvisna od odgovornosti storilcev kaznivega dejanja.
podjemna pogodba – pogodbene lastnosti – izpolnitev obveznosti v nasprotju z izrečenimi posebnimi pogoji – odstop od pogodbe – dodaten rok
Izpolnitev tožene stranke ni bila taka, da bi nasprotovala izrecnim pogodbenim pogojem, zaradi česar tožeča stranka niti na podlagi te predpostavke ni imela odstopnega upravičenja.
delo s skrajšanim delovnim časom - nadomestilo plače - preplačilo - neupravičena obogatitev
Tožnik je iz naslova nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom prejel preveč izplačan znesek v vtoževani višini. Pravna podlaga za vrnitev preveč izplačanega zneska je podana v 275. členu ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami OZ. Zavod je pooblaščen, da izda odločbo o ugotovitvi preplačila, določi znesek preplačila in način, po katerem bo preplačilo vrnjeno. Gre za verzijsko terjatev iz 1. odstavka 190. člena OZ, po kateri mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, med drugim prejeto vrniti. Zato tožnikov zahtevek na razveljavitev odločb o ugotovljenem preplačilu ni utemeljen.
Tožnik je upravičen do reparacije oz. odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne bi nezakonito prenehalo iz razlogov na strani delodajalca.
Upoštevajoč izvedene dokaze, zlasti podatke iz plačilnih list za obdobje neposredno pred prenehanjem delovnega razmerja (to je plačilnih list za sporne mesece), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi tožnik tudi v spornem obdobju od nezakonite odpovedi dalje prejemal najmanj takšno plačo, kakršno je prejemal v marcu in aprilu 2009, ko je delo za toženo stranko dejansko opravljal. V tem času je bila tožniku izplačana plača po urni postavki 5,14 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo to urno postavko tudi za izračun pripadajoče plače za sporno obdobje, čeprav je za mesec junij 2009 prejel nadomestilo plače po nižji urni postavki, ker v tem mesecu dela ni opravljal. Tožnik je namreč upravičen do reparacije oziroma nadomestila plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, to pa je plača po urni postavki 5,14 oziroma znesek 904,64 EUR mesečno (glede na povprečen mesečni fond ur 176 ur).
Tožnica ni prejemnica denarne socialne pomoči, zato v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks v celoti. Osebe, ki niso prejemniki denarne socialne pomoči, so lahko le delno oproščene plačila sodnih taks.
Tožnica prejema pokojnino v mesečni višini 520,17 EUR. Prejela je 166,00 EUR letnega dodatka. Poleg stanovanja, v katerem stanuje, ima v lasti 1/6 nepremičnine (hiše), katere vrednost po podatkih GURS znaša 18.164,49 EUR. Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje tožnice v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji niti za delno oprostitev plačila sodnih taks. Ob dejstvu, da znaša sodna taksa za pritožbo 23,60 EUR (enako za tožbo), ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bo tožnica s plačilom navedenega zneska, ki je relativno nizek, prišla v takšno situacijo, da bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.