davek na dediščino in darila - davčna osnova - nepravilna uporaba materialnega prava - odločba Ustavnega sodišča
V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD. Ker v obravnavani zadevi ob začetku učinkovanja predmetne odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno, nepravilna uporaba materialnega zakona pa narekuje odpravo odločbe.
ZDoh-2 člen 38, 41. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja člen 3.
dohodnina - obnova postopka odmere dohodnine - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - normirani stroški - stroški prevoza
Pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja se kot dejanski stroški prevoza, ki zmanjšujejo davčno osnovo, lahko upoštevajo le neposredni stroški prevoza za prihod na mesto oziroma odhod z mesta opravljanja tistega dela, za katerega je davčni zavezanec prejel plačilo, ki je kot dohodek vključeno v davčno osnovo.
ZLPLS člen 14a. Pravilnik o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji člen 27. ZUP člen 214.
sofinanciranje iz javnih sredstev - gradnja športnih objektov - način ocenjevanja vloge - obrazložitev odločbe
Tožnik utemeljeno ugovarja kršitvi določb postopka, saj je obrazložitev izpodbijane odločbe, s katero je bila njegova vloga zavrnjena, tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Iz odločbe namreč ni razvidno, zakaj toženka pri določitvi števila točk iz merila uresničevanja javnega interesa v športu ni upoštevala priporočila Smučarske zveze Slovenije-združenje smučarskih panog z dne 10. novembra 2014, iz katerega izhaja, da prijavljeni projekt pomembno prispeva k regijski pokritosti s skakalnimi objekti. Nadalje se ne da preizkusiti dodelitve točk po kriteriju vrste investicije, saj iz izpodbijane odločbe ni mogoče zaključiti, na podlagi katerih dejstev glede na dokaze, ki jih je predložil tožnik, je toženka zaključila, da gre za obnovo obstoječih športnih površin.
Tožnika se je s sklepom o izvršbi za navedeno obveznost že terjalo, s tem je bil tek zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2 prekinjen in da zato ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje iz 125. člena oziroma 126. člena ZDavP-2.
ZDDPO-2E člen 55. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlagatelje v raziskave in razvoj člen 5, 6, 7, 8.
davek od dohodkov pravnih oseb - davek od dohodkov iz kapitala - znižanje davčne osnove - olajšava za vlaganje v raziskave in razvoj
Da so bile davčne olajšave za raziskave in razvoj vnesene v zakon z namenom spodbujanja davčnih zavezancev k dodatnim vlaganjem v razvoj in raziskave. Ker pa gre za olajšave, kar pomeni izjemo od splošnega pravila, jih je treba razlagati ozko (restriktivna razlaga).
Pooblastilo, ki je bilo v imenu tožeče stranke predloženo sodišču, je bilo dano potem, ko je tožeča stranka že prenehala in je bilo torej dano s strani pravnega subjekta, ki ni več obstojal. Neobstoječi pravni subjekt ne more vlagati pravnih sredstev in tudi nihče nima pravice v njegovem imenu vlagati pravnih sredstev, saj v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZPP s prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo, ki ga je dala. Glede na navedeno je obravnavano tožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice.
dohodnina - obnova postopka odmere dohodnine - nova dejstva in dokazi - rok za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka
Ker je predlog vložen po poteku predpisanega petletnega roka, se kot prepozen zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Na navedeni podlagi se kot nedovoljen zavrže tudi predlog za obnovo postopka davčne izvršbe, saj se po določbah ZUP lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, sklep, na katerega se predlog nanaša, pa tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj so bile obveznosti določene z izvršilnimi naslovi.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Izpodbijani sklep o izvršbi vsebuje vse sestavine, kot jih predpisuje 151. člen ZDavP-2. Davčna izvršba se v skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. Ker tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa predmetnega zneska sodne takse in stroškov izdaje tega sklepa ni plačal, je po mnenju sodišča prvostopenjski organ pravilno izdal izpodbijani sklep.
Samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke in temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku, je verodostojna knjigovodska listina in kot tak podlaga za plačilo obveznosti oziroma uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.
Ker obveznost tožnika za plačilo spornega zneska izhaja iz izvršljive odločbe, sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da tožnik ni dolžan plačati navedenega zneska. Obveznost je bila namreč ugotovljena z odločbo, ki je izvršljiva, kar pa zadošča za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.
napoved za odmero dohodnine - rok za vložitev napovedi za odmero dohodnine - samoprijava
Po določbi 63. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec tudi vloži davčno napoved na podlagi samoprijave. Takšno napoved pa lahko vloži najpozneje do vročitve odmerne odločbe (prvi odstavek 63. člena ZDavP-2). V konkretnem primeru to pomeni, da bi bilo treba tožnikovo vlogo – napoved za odmero dohodnine, ki jo je tožnik prepozno, zavreči. V obravnavanem primeru je davčni organ sicer štel, da navedena napoved pomeni pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine, in jo je zavrgel kot nedopustno. Čeprav je tožena stranka navedeno vlogo štela kot da gre za pritožbo, pa je sama odločitev o zavrženju pravilna, saj po določbi prvega odstavka 63. člena vložitev davčne napovedi po vročitvi odmerne odločbe ni več dopustna, torej je nedovoljena.
davek na promet nepremičnin - razdrtje pogodbe - sporazumno razdrtje pogodbe - zahteva za vračilo davka
V ZDPN-2 ni zahteve po sporazumnem razdrtju oziroma sporazumni razvezi prodajne pogodbe, kot to pravilno ugotavlja že drugostopni organ v svoji odločbi. Zadošča, da je pogodba razdrta, kar pomeni, da gre lahko tudi za razdrtje oziroma razvezo pogodbe na podlagi zakona, ki se zatrjuje in dokazuje v tožbi. V primeru razdrtja pogodbe na podlagi prvega odstavka 104. člena OZ zadostuje obvestilo drugi pogodbeni stranki, ki je bilo v konkretnem primeru nesporno poslano. Zavezanec je dolžan zatrjevano razdrtje pogodbe dokazati in je torej v konkretnem primeru tožnica dolžna dokazati okoliščine, ki so po določbah 104. člena OZ razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu.
ZDoh-2 člen 94, 96, 96/2, 96/2-2, 102. ZDPN-2 člen 16, 16/1.
dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - davčna oprostitev - prijavljeno stalno prebivališče - čas odsvojitve kapitala - razdrtje pogodbe
V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je imela tožeča stranka v obdobju od 16. 3. 1979 do 29. 4. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v drugem stanovanju in da je v odsvojenem stanovanju stalno prebivališče prijavila šele po njegovi odsvojitvi, dne 29. 4. 2014 in da torej (vsaj) eden od pogojev za priznanje olajšave ni izpolnjen. Zato triletno dejansko bivanje v odsvojenem stanovanju, ki ga zatrjuje in s predlaganim zaslišanjem dokazuje tožnica, ne more vplivati na odločitev.
Po določbi prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri davka (na promet nepremičnin) odpravi in da se mu davek, ki ga je sam plačal, vrne, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno.
davek na promet nepremičnin - vračilo davka na promet z nepremičnim - nespremenjeno dejansko stanje
V konkretnem primeru je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnika za vračilo DPN se ni spremenilo, zato niso podani pogoji za vsebinsko obravnavo tožnikove zahteve, saj je tako zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP potrebno zavreči, kot je pravilno storil organ prve stopnje.
davek na promet nepremičnin - vračilo davka na promet nepremičnin - nespremenjeno dejansko stanje
V konkretnem primeru se dejansko stanje kot tudi pravna podlaga za obravnavano zahtevo za vračilo DPN in odločanje davčnih organov ni spremenilo. Ker je tožnica svojo tretjo zahtevo z dne 1. 12. 2014 za vračilo plačanega DPN zaradi razveze predmetne pogodbe oprla na isto dejansko in pravno stanje, je davčni organ z izpodbijanim sklepom po presoji sodišča njeno vlogo z dne 1. 12. 2014 pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.
Carina - plačilo carinske dajatve - tarifna informacija - dvom v pravilnost tarifne uvrstitve - fizični in dokumentarni pregled blaga - česen - zahteva za vačilo carinskih dajatev
Tožeča stranka gradi svoje prepričanje na predpostavki, da so carinski organi s tem, ko so izdali ZTI in je bil nato na tej podlagi šestkrat opravljen uvoz blaga, dejansko pokazali, da je njena uvrstitev blaga pravilna. Sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka ob tem prezrla, da je ZTI zavezujoča za carinske organe le v zvezi s tarifno uvrstitvijo, kot velja za točno tako vrsto blaga, kot je opisana v ZTI. V obravnavanem primeru je bil to „Allium ampeloprasum“. Tožeča stranka je bila torej tista, ki bi morala biti sposobna dokazati, da je blago, ki ga je uvažala, prav blago te vrste, vendar pa je DNK analiza pokazala, da temu ni tako. Uvrstitev blaga v posamezno tarifno številko ni vezana na ZTI, pač pa na dejanske lastnosti uvoženega blaga, naloga uvoznika pa, da te lastnosti ugotovi in blago pravilno tarifira. Vse to vodi sodišče do zaključka, da v ravnanju carinskih organov ni bilo aktivnih napak, o katerih govori tožeča stranka, pač pa je dejansko tožeča stranka carinskim organom posredovala podatke, ki niso bili skladni z uvoženim blagom. To pa pomeni, da ni mogoče govoriti, da bi carinski organi z aktivnim ravnanjem ustvarili legitimno pričakovanje tožeče stranke, kar je podlaga za povrnitev carinskih dajatev.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 221, 221/3, 221/4. ZOPOKD člen 4, 25. KZ-1 člen 229.
carina - naknadni obračun carinskih dajatev - poreklo blaga - zastaranje - kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih Skupnosti - sum storitve kaznivega dejanja
Izjemo od v tretjem odstavku 221. člena CZS določenega zastaralnega roka določa četrti odstavek 221. člena CZS, po katerem se lahko znesek carinskega dolga sporoči dolžniku tudi po izteku triletnega roka, če je carinski dolg posledica dejanja, ki je bilo v trenutku, ko se je zgodilo, tako, da so carinski organi zavezani k sprožitvi kazenskega postopka na sodišču. Tožena stranka je po mnenju sodišča v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da opredelitev dejanj kot "dejanj, ki so zavezana sprožitvi kazenskega postopka na sodišču" ne pomeni odločitve, da je bilo kaznivo dejanje tudi dejansko storjeno, pač pa sum, da so bila storjena dejanja, ki se lahko kazensko preganjajo. Opredelitev dejanj kot takih, ki se lahko kazensko preganjajo, skladno z določbo četrtega odstavka 221. člena CZS, opravijo carinski organi, in to le z namenom odprave napačnega ali pomanjkljivega obračuna carinskih dajatev.
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
V tožbi tožnik navaja razloge, iz katerih je razvidno, da izpodbija odločitev o odmeri davka od premoženja, torej izvršilni naslov, ki pa ga v postopku izvršbe ni več mogoče izpodbijati.