TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka gradi svoje prepričanje na predpostavki, da so carinski organi s tem, ko so izdali ZTI in je bil nato na tej podlagi šestkrat opravljen uvoz blaga, dejansko pokazali, da je njena uvrstitev blaga pravilna. Sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka ob tem prezrla, da je ZTI zavezujoča za carinske organe le v zvezi s tarifno uvrstitvijo, kot velja za točno tako vrsto blaga, kot je opisana v ZTI. V obravnavanem primeru je bil to „Allium ampeloprasum“. Tožeča stranka je bila torej tista, ki bi morala biti sposobna dokazati, da je blago, ki ga je uvažala, prav blago te vrste, vendar pa je DNK analiza pokazala, da temu ni tako. Uvrstitev blaga v posamezno tarifno številko ni vezana na ZTI, pač pa na dejanske lastnosti uvoženega blaga, naloga uvoznika pa, da te lastnosti ugotovi in blago pravilno tarifira. Vse to vodi sodišče do zaključka, da v ravnanju carinskih organov ni bilo aktivnih napak, o katerih govori tožeča stranka, pač pa je dejansko tožeča stranka carinskim organom posredovala podatke, ki niso bili skladni z uvoženim blagom. To pa pomeni, da ni mogoče govoriti, da bi carinski organi z aktivnim ravnanjem ustvarili legitimno pričakovanje tožeče stranke, kar je podlaga za povrnitev carinskih dajatev.