davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča
Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
dohodnina - status rezidenta - uradno prijavljeno stalno prebivališče
V zadevi je sporen tožnikov položaj rezidenta Slovenije v davčnem letu 2013 do 28. 8. 2013. V vsebinskem pogledu gre (zgolj) za ugotavljanje tožnikovega rezidentskega statusa in ne za uveljavljanje upravičenj na podlagi določb relevantne konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Zato (še) ni podlage za ugotavljanje rezidentskega statusa z uporabo določb konvencije, temveč se o vprašanju rezidentstva odloča izključno po določbah ZDoh-2. Pri tem med strankama ni spora o tem, da je imel tožnik do 28. 8. 2013 uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. To pomeni, da je bil do tega dne po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2 davčni rezident Slovenije. Rezidentski status v Nemčiji, ki ga tožnik dokazuje (šele) v tožbi, na ugotavljanje statusa rezidenta v Sloveniji, ki se opravi po slovenskih predpisih, ne vpliva.
ZOdvT člen 13, 21, 22, 22/1, 22/2. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 96, 96/2, 202, 202/3, 202/3-1, 203, 203/3, 203/3-1, 221, 221/1, 239, 243, 243/3. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 267, 267/3.
stroški pritožbenega postopka - odmera stroškov - odvetniška tarifa - določitev vrednosti predmeta - odločanje po prostem preudarku - nagrada v razponu - carina - tranzitni postopek - tranzitna deklaracija - carinski dolžnik - delodajalec - prevoznik - predložitev predhodnega vprašanja v odločanje SEU
Določba drugega odstavka 22. člena ZOdvT, na katero je odločitev oprla tožena stranka, se uporabi subsidiarno, samo če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prvem odstavku 22. člena. V tej zadevi je tožena stranka tožeči stranki naložila v plačilo dajatve v skupni višini 7.028,11 EUR, kar je objektivni kriterij za določitev vrednosti predmeta na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT. Vrednost predmeta je v tem primeru ocenljiva.
V predmetni zadevi gre za odmero stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena pritožba tožeče stranke. Sodišče se v tem delu povsem strinja s presojo tožene stranke, da gre za enostavno zadevo, saj gre zgolj za vprašanje pravočasnosti pritožbe, zato sestava pritožbe ni vsebovala niti težjih pravnih vprašanj niti obsežnih vsebinskih razlag. Iz besedila 13. člena ZOdvT jasno izhaja, da se količnik določi glede na konkretno storitev, za katero se nagrada odmerja, in ne glede na obseg in zahtevnost zadeve kot celote.
Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije.
Po CZS je pravna oseba lahko odgovorna za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Pravna oseba po 1. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS lahko odgovarja za carinski dolg, ko je odstranitev posledica poslovne odločitve pravne osebe in ne samovolje voznika - fizične osebe. Določba 1. alineje tretjega odstavka 202. člena CZS se v vsakem primeru nanaša na delavca, ki je sam vnesel blago na carinsko območje, seveda pa se kot carinski dolžnik obravnava tudi delodajalec, če je ta "oseba" v smislu navedenega predpisa, oziroma je lahko obravnavan kot tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil razlog za nezakoniti vnos blaga.
Predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU po mnenju sodišča (ne glede na to, da lahko tožeča stranka zoper to sodbo vloži revizijo) ni utemeljen. Vprašanja, ki jih postavlja tožeča stranka, namreč niso relevantna za rešitev konkretne zadeve, saj je pravno pomembna le ugotovitev, da je bil voznik tožeče stranke s tranzitno deklaracijo in tranzitnim postopkom seznanjen.
DDV - zamuda roka za pritožbo - vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv razlog za zamudo
Razlogi za zamudo so opravičljivi le, če jih stranka ni zakrivila, tako na primer nepredvidljiv dogodek, ki je stranki preprečil, da bi procesno dejanje opravila v določenem roku ali pa dogodek, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Stranka mora glede na navedeno dokazati, da za zamudo ni kriva. Možnost vrnitve v prejšnje stanje pa je potrebno omejiti le na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja.
DDV - odbitek DDV - pravica do odbitka DDV - gradnja nepremičnine - stanovanjski objekt za zasebne namene
Pravica do odbitka je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska zakonodaja (ZDDV-1) in pravo Evropske unije. Davčni zavezanec sme praviloma pri obračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativne sporne naslednji pogoj: 1. da se DDV nanaša na nabavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij 4. da ne ve za goljufijo ali zlorabo sistema DDV. Tožnikovi razlogi, da je nepremičnino gradil za poslovno stanovanjske namene oz. za opravljanje svoje obdavčljive dejavnosti, ne ustrezajo dejanskim ugotovitvam, ki izhajajo iz objektivnih okoliščin zadevne dobave nepremičnine, zato jih sodišče kot neutemeljene zavrača. Gradnja objekta se je pričela že pred izdajo prvega gradbenega dovoljenja (27. 5. 2009) in je bila ob izdaji drugega gradbenega dovoljenja (8. 12. 2009) že v končni fazi. Okoliščine, ki jih navaja tožnik, da ob zgraditvi objekta ni bilo moč najti primernih najemnikov in da so bili prostori zato dani v stanovanjski najem, pa niso takšne, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, saj niso podprte s konkretnimi objektivnimi dokazi. Iz vsega sledi, da je pravilna ocena obeh davčnih organov, da je imel tožnik namen graditi izključno stanovanjski objekt za zasebne potrebe in ne za obdavčljivo dejavnost tožnika.
davčna izvršba - izterjava drugih denarnih nedavčnih obveznosti - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik takse in stroškov, katerih plačilo mu je bilo naloženo z izvršilnima naslovoma, ni plačal. Zato je prvostopni organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijana sklepa in začel s postopkom davčne izvršbe.
Račun ne prikazuje obsega in vrste opravljenih storitev, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Da je identifikacija vsebine in obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računov in relevanten podatek izhaja tudi iz sodne prakse SEU glede uveljavljanja pravice do odbitka. Nepopoln račun je tudi po sodni praksi SEU razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV.
Za asignacijo ne zadošča, da je le-ta podpisana s strani vseh treh vpletenih pogodbenih strank, ampak mora biti izvršeno tudi nakazilo. Ker v obravnavanem primeru nakazilo s strani dolžničine dolžnice do dneva vročitve izpodbijanega sklepa ni bilo izvršeno, je dolžničina dolžnica dolžna ravnati po izpodbijanem sklepu in terjano obveznost nakazati na prepisan račun.
davčna izvršba - vzajemna pomoč pri izterjavi terjatev v zvezi z davki - zaprosilo za izterjavo davščin - zastaranje obveznosti
V primeru, kakršen je obravnavani, ko država prosilka za isto terjatev navede različna roka zastaranja, po presoji sodišča davčni organ ne more nekritično slediti navedbam države prosilke in se sklicevati na datum zastaranja, ki je naveden v zaprosilu, temveč je dolžan ugotoviti, kateri rok je v skladu s predpisi države prosilke.
davčna izvršba - upravni spor - začasna odredba - odložitev izvršitve izpodbijanega akta - težko popravljiva škoda - blokada poslovnega računa - trajna insolventnost - stečaj
Blokada poslovnega računa, nastop trajne insolventnosti in stečaj kot posledica izvršitve izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi so v predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe verjetno izkazani. Tako je izkazano tudi, da prav izvršitev izpodbijanega sklepa ogroža poslovanje tožnice v skladu z načrtom finančnega prestrukturiranja. Verjetno so izkazane tudi okoliščine, zaradi katerih bi uvedba stečaja povzročila škodo, ki ustreza merilom iz 32. člena ZUS-1. Sklenjena prisilna poravnava namreč na eni strani onemogoča ponovno prisilno poravnavo, po drugi strani pa verjetno izkazuje tudi zatrjevano nižje poplačilo upnikov v stečajnem postopku. Z delno odložitvijo izvršitve izpodbijanega sklepa je tožnici do pravnomočne odločitve o zakonitosti sklepa omogočeno poslovanje skladno z načrtom finančnega prestrukturiranja kot pogoj za (višje) poplačilo terjatev v skladu s potrjeno prisilno poravnavo, kar ob izkazanih prilivih na poslovni račun tožnice po presoji sodišča pretehta javno korist, ki zasleduje učinkovito in hitro izterjavo davčnih obveznosti.
davčna izvršba - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - vrstni red plačil davka
Iz knjigovodske evidence izhaja, da je tožena stranka plačila tožnika upoštevala pri izračunu davčnega dolga po izpodbijanih sklepih. Prav tako je v obrazložitvi svoje odločbe natančno za vsako plačilo pojasnila, katere tožnikove davčne obveznosti je s plačili poravnala, seveda upoštevaje določbo 93. člena ZDavP-2, ki določa vrstni red plačil davka in pripadajočih dajatev. Enako velja tudi za izvršene pobote vplačanega preplačila davka na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da dejansko stanje glede višine dolga ni bilo pravilno ugotovljeno.
davčna izvršba - izterjava drugih denarnih nedavčnih obveznosti - iz izvršbe izvzeti prejemki - denarna socialna pomoč
Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da se zoper njega izvršba sploh ne bi smela dovoliti, temveč le, da so pri opravljanju izvršbe izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči.
ZDavP-2 člen 146, 152, 152/4, 157, 157/5. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 66, 67, 72, 72/2.
davčna izvršba - davčna izvršba na premičnine - izvršilni naslov - potrdilo o izvršljivosti - izpodbijanje izvršilnega naslova - stroški davčne izvršbe - stroški za pot izterjevalca
Izterjava sodne takse temelji na plačilnem nalogu sodišča, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova – plačilnega naloga ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. Tožnik zato z ugovori, ki se nanašajo na upravičenost do oprostitve plačila sodne takse in s tem na utemeljenost izdanega plačilnega naloga, v tem postopku ne more uspeti.
Stroški davčne izvršbe se obračunajo v sklepu o izvršbi, plača jih dolžnik, višino teh stroškov pa predpiše minister, pristojen za finance. Pri tem je pravilen tudi znesek, ki se terja kot strošek za pot izterjevalca. Ta pot sicer v spisih res ni izkazana. Vendar ni mogoče mimo dejstva, da gre za postopek izvršbe na premičnine, pri kateri se rubež opravi na kraju, kjer se premičnine nahajajo in ne v prostorih uradne osebe. Zato se stroški za pot izterjevalca utemeljeno terjajo že v sklepu, s katerim se začne davčna izvršba, in zato tožnikove navedbe, da izterjevalca nikoli ni videl in da do njegove poti nikakor ni moglo priti, za odločitev niso pravno pomembne. Sicer pa sodišče v tej zvezi dodaja, da se v primeru, če po končanem postopku davčne izvršbe nastane razlika med obračunanimi in dejansko nastalimi stroški, ta vrne na podlagi posebnega sklepa davčnega organa.
davčna izvršba - izvršilni naslov - zastaranje pravice do izterjave - začetek teka zastaralnega roka
Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi (nove) odmerne odločbe, ki je bila izdana v obnovljenem postopku. Zastaranje pravice do izterjave obveznosti je začelo teči po izvršljivosti te (in ne prvotne) odmerne odločbe. Tožnika se je za predmetno obveznost terjalo že s sklepom o izvršbi, izdanim pred izpodbijanim sklepom, s tem pa je bil tek zastaralnega roka prekinjen in zato ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - znižanje z oceno določene davčne osnove - dokazno breme - pridobivanje bančnih podatkov - upravni spor - nova dejstva in novi dokazi
Tožbeno stališče, da se v postopku po 68. členu ZDavP-2 dejansko stanje ugotavlja z verjetnostjo, ne drži. V tem postopku davčni organ ugotavlja verjetno davčno osnovo, ne ugotavlja pa s stopnjo verjetnosti pravno relevantnih dejstev, na katerih je ocena utemeljena. Ta se skladno dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki izključuje vsak razumen dvom. Verjetna izkazanost kot dokazni standard tudi ne zadošča, ko gre za dokazovanje nižje davčne osnove od ocenjene. Z oceno določena davčna osnova se namreč zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je pri tem na davčnem zavezancu.
Neutemeljen je ugovor, da so bili bančni podatki pridobljeni na nezakonit in neustaven način. Ustava zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice dopustni, če imajo zakonsko podlago in če so v skladu z načelom sorazmernosti. Ustavno sodišče se je že izreklo v vprašanju varstva osebnih podatkov, zbranih za potrebe obdavčitve, in sprejelo stališče, da samo zbiranje bančnih podatkov za namen obdavčitve ni ustavno nedopusten cilj, da je poseg nujen, saj cilja (to je pravilno, pravočasno in racionalno ugotavljanje vseh elementov davčne obveznosti) ni mogoče doseči z drugimi sredstvi in da poseg ni prekomeren.
Nova dejstva in novi dokazi se kot tožbeni razlogi lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo
Pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika in da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. V tem postopku lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnik ugovarja, da (v pretežni meri) ni dolžan. S tem ugovarja obstoju terjatve, kar pa ni ugovor, ki bi se lahko uveljavljal v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
davčna izvršba - rubež denarne terjatve dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - pogodba o asignaciji - dokazno breme
Sporen je obstoj dolga tožeče stranke na podlagi treh računov, saj naj bi navedeni dolg oziroma terjatev davčnega dolžnika na njihovi podlagi prenehala s plačilom po pogodbah o asignaciji. Navedenega dejstva tožeča stranka v davčnem postopku ni izkazala, saj je obstoj pogodb o asignaciji samo zatrjevala, ni pa njihovega obstoja dokazala. Pri finančnem poslovanju med podjetji gre za poslovne dogodke, katerih verodostojnost se izkazuje z ustreznimi listinami in njihovim evidentiranjem v poslovnih knjigah. V konkretnem primeru tožeča stranka za svoje trditve ni predložila ustreznih dokazov, zaradi česar sodišče ob hkratni odsotnosti vknjižb v njihovih poslovnih knjigah, ki bi zatrjevano asignacijo izkazovale, njene navedbe ocenjuje kot pavšalne in neizkazane.
dohodki iz delovnega razmerja - prispevki za socialno varnost - plačnik davka - nelikvidna družba z blokiranim računom - izogibanje plačilu davka - vrednotenje poslov po ekonomski vsebini
Ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, se v konkretnem primeru, ob nespornem dejstvu, da je tožnica plače in s tem dohodke izplačala, pokaže kot bistveno, v čigavo breme je bil dohodek dejansko in ne formalno izplačan - v breme družbe A. ali v breme tožnice. Predmet obdavčitve in za to bistvene okoliščine ter dejstva se namreč vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Pri odgovoru na to vprašanje ni mogoče prezreti dejstva, da je bila tožnica ustanovljena in je poslovala na povezan oziroma usklajen način z družbo A. zato, ker je bilo družbi A. zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Zato je plače delavcem izplačevala tožnica. Izplačevala jih v neto zneskih, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Obračunala pa je plače družba A., ki je izkazovala tudi vse obveznosti iz obračunov. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je, ker je obveznosti do delavcev poravnala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Takšen način poslovanja je posledica povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno in z namenom, da se kljub nelikvidnosti in blokadi računov družbe A. zagotovi poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka. Zato se davčna organa utemeljeno sklicujeta na določbe 74. člena ZDavP-2. Neplačilo davka se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravnopravnem področju.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - poraba sredstev - sklep o ustavitvi postopka - ustavitev postopka po uradni dolžnosti - prekratek rok
Z izpodbijanim sklepom je Eko sklad po uradni dolžnosti ustavil postopek dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči tožniku za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil in avtobusov. Sodišče je sklep presojalo v upravnem sporu glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
Iz določb konkretnega javnega razpisa sledi, da se uporablja postopek, ki ga določata ZVO-1 in ZUP, kolikor ZVO-1 ne določa drugače. Iz teh določb pa ne izhaja, da bi se postopek v primerih, kot je obravnavani, ustavil. Kaj takega ne določa niti sam javni razpis. Zato je vprašljiv sklep o ustavitvi postopka po uradni dolžnosti. Ker je bil upravni postopek začet na podlagi vloge tožnika, bi toženka, če se je že želela sklicevati na četrti odstavek 135. člena ZUP, morala tožniku dati vsaj priložnost, da se izjavi, ali zahteva, da se postopek glede na ugotovljeno dejansko stanje nadaljuje.
Utemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kratek rok, kot je bil določen v javnem razpisu, kar je tudi v nasprotju s samimi določbami razpisa, ki določa, da bodo vlagatelji nepopolne vloge morali dopolniti v 8 dneh. Tudi ob upoštevanju določb ZUP je taka ureditev v razpisu netransparentna in povečuje možnost arbitriranja pri odločanju, zato je vprašljivo tudi varovanje ustavnih pravic vlagateljev (2. in 14. člen Ustave RS).
davčna izvršba - neplačana globa za prekršek - stroški postopka - izpodbijanje izvršilnega naslova - dvakratna navedba istega izvršilnega naslova - zastaranje
V postopku s pritožbo in posledično v upravnem sporu zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru plačilnega naloga in odločbe prekrškovnega organa, zoper katere je zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZP-1.
42. člen ZP-1 se nanaša na zastaranje pregona in je lahko upošteven le v postopku presoje zakonitosti izvršilnega naslova – plačilnega naloga. Z vidika zakonitosti sklepa o davčni izvršbi je v pogledu zastaranja relevanten 44. člen ZP-1.