IZREK
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
JEDRO
Ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, se v konkretnem primeru, ob nespornem dejstvu, da je tožnica plače in s tem dohodke izplačala, pokaže kot bistveno, v čigavo breme je bil dohodek dejansko in ne formalno izplačan - v breme družbe A. ali v breme tožnice. Predmet obdavčitve in za to bistvene okoliščine ter dejstva se namreč vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Pri odgovoru na to vprašanje ni mogoče prezreti dejstva, da je bila tožnica ustanovljena in je poslovala na povezan oziroma usklajen način z družbo A. zato, ker je bilo družbi A. zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Zato je plače delavcem izplačevala tožnica. Izplačevala jih v neto zneskih, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Obračunala pa je plače družba A., ki je izkazovala tudi vse obveznosti iz obračunov. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je, ker je obveznosti do delavcev poravnala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Takšen način poslovanja je posledica povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno in z namenom, da se kljub nelikvidnosti in blokadi računov družbe A. zagotovi poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka. Zato se davčna organa utemeljeno sklicujeta na določbe 74. člena ZDavP-2. Neplačilo davka se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravnopravnem področju.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.