davek na nepremičnino premoženja večje vrednosti - množično vrednotenje nepremičnin - davčna osnova - odločba ustavnega sodišča
V konkretnem primeru je bila davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti ugotovljena na podlagi 193. člena ZUJF, torej na podlagi zakonske določbe, za katero je Ustavno sodišče (z učinkom razveljavitve) ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo RS. To pa pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena, obenem pa to pomeni, da v konkretnem primeru, ko v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, ni več zakonske podlage za davčno odmero.
ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS. Takšna odločba ima v skladu s 44. členom ZUstS učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
ZUTD člen 47. Uredba o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog člen 6.
sofinanciranje iz javnih sredstev - naročnik programa javnega dela - razpisni pogoji
Strokovna komisija tožene stranke je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev iz javnega povabila. Naročnik programa javnega dela je lahko le občina, pristojno ministrstvo ali glede na vsebino programa javnega dela tudi ustrezna strokovna organizacija, katere ustanoviteljica je RS. V predmetni zadevi pa A. d.o.o., ki ga je tožnik navedel kot naročnika, na more nastopati v vlogi naročnika javnih del, saj je njegov ustanovitelj Univerza in ne RS.
ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF se glede na navedeno v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
Sodišče je pri preizkusu dejanskih kriterijev zadržano, zato se ni spuščalo v primernost strokovne presoje meril tožnikovega projekta. V obravnavani zadevi so navedeni konkretni razlogi in okoliščine, na podlagi katerih je toženka ocenila, v kakšni meri tožnik izpolnjuje določena merila in v kolikšni meri jih ne izpolnjuje ter mu glede na to dodelila po vsakem kriteriju določeno število točk. Obrazložitev ocene je pripravljena ob upoštevanju meril iz Javnega razpisa za vsak sklop meril posebej ter konkretno opredeljuje pomanjkljivosti vloge tožnika za vsako posamezno merilo.
DDV - solidarna odgovornost za plačilo DDV - objektivne okoliščine - sodelovanje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV
Po 76b. členu ZDDV-1 je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.
Izpodbijani sklep je sicer skopo obrazložen, vendar pa je iz obrazložitve razviden razlog za odločitev in sicer, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, da bi se štel kot upravičena oseba, kot jo opredeljuje obravnavani javni razpis.
Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - zbornični prispevek - neplačilo prispevka - davčna izvršba - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo
Zbornični prispevek sicer res ni davek, glede na to, da je zbornica oseba javnega prava in da se zbornični prispevek odmeri z odločbo v upravnem postopku, pa je potrebno prispevek ne glede na to, da ne gre za davek, opredeliti kot javna sredstva.
Tožeča stranka kljub pozivu takse za tožbo ni plačala. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 štelo, da je tožbo umaknila, ter zato na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek s tožbo ustavilo.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - asignacija - tožbena novota
Tožnik v davčnem postopku ni uspel dokazati, da so obstojala pravno poslovna razmerja med strankami tega postopka, na podlagi katerih bi lahko davčni organ ugotavljal plačilne instrumente dolžniško upniških razmerij in posledično asignacijska pooblastilna nakazila, ki so bila izvršena na podlagi predloženih asignacij. Asignacija namreč ni pogodba, ampak nakazilo in jo sestavlja dvoje enostranskih obveznosti.
Čeprav podpis asignatarja ni zakonsko obvezen, je po presoji sodišča glede na to, da iz samih predloženih asignacij niso razvidna pravno poslovno razmerja (pravni posli na podlagi katerih se asignacija izvaja), v tem primeru potreben podpis vseh treh udeležencev asignacije. Asignacijska nakazila so bila namreč izvedena že v letu 2012, sporni račun pa je bil izdan šele v letu 2013. Navedena okoliščina je pomembna tudi zato, ker tožnik šele v tožbi uveljavlja povsem novo dejstvo, da gre pri asignaciji za dva pravna posla, to je za tako imenovano „nakazilo na kredit“, s katerim je tožnik kreditiral davčno dolžnico in za konsignacijsko razmerje med tožnikom in davčno dolžnico.
davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova - slabo finančno stanje dolžnika
Pravilna je odločitev tožene stranke, ki je kot neutemeljene zavrnila pritožbene ugovore, s katerimi je tožnik ugovarjal sami vsebini naložene obveznosti, ki izvira iz odločbe ZPIZ. Teh ugovorov ne more upoštevati niti sodišče, saj v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2 v sporni fazi postopka ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Kot neupoštevne pa je moralo sodišče zavrniti tudi tožbene ugovore v zvezi s premoženjskim oziroma finančnim stanjem tožnika, saj jih v postopku izvršbe ne more upoštevati.
ZDavP-2 člen 68, 68/1. ZUP člen 238, 238/3. ZUS-1 člen 20, 20/3.
davek od dohodkov iz dejavnosti - DDV - cenitev davčne osnove - dokazovanje - novi dokazi
Če davčni organ ugotovi, da obračun davka temelji na neresničnih ali nepravilnih podatkih, oziroma če ugotovi, da so prihodki, izkazani v obračunu davka, nesorazmerni odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, in davčni zavezanec za to ne navede opravičljivih razlogov, lahko predmet obdavčitve ugotovi s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek. Za takšno ravnanje zadošča že en izpolnjen pogoj iz navedene določbe prvega odstavka 68. člena ZDavP-2.
Poročilo Urada za meroslovje, ki je bilo sestavljeno na zahtevo tožnika po izdaji prvostopenjske odločbe in brez sodelovanja toženke pri opravljenih tehtanjih, lahko pomeni le enega izmed dokazov, ki pa ima tudi po mnenju sodišča naravo novega dokaza. Tožnik namreč ni zadovoljivo pojasnil, zakaj tega poročila brez svoje krivde ni uspel predložiti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, oziroma zakaj ni uspel pravočasno naročiti njegove izvedbe. Le v takem primeru bi bilo namreč na podlagi določb ZUP tak dokaz sploh možno presojati.
Tožnik v tožbi predlaga izvedbo več dokazov, med njimi poleg zaslišanja priče tudi zaslišanje strank in postavitev izvedenca pekovske stroke. Tudi pri teh dokazih gre za nedopustne tožbene novote. Tožnik namreč teh dokazov v davčnem postopku ni predlagal in prav tako ni pojasnil, zakaj jih ni predlagal že v davčnem postopku. Tudi sicer pa so omenjeni dokazi premalo substancirani, da bi se sodišče lahko izreklo o tem, ali so relevantni za odločanje o zadevi.
ZUJF člen 193, 244, 244/4. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da sta bila 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF, na katerih temelji izpodbijana odločitev, v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicujeta na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določb 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
ZDoh člen 16, 16/1, 16/1-5. ZUS-1 člen 22, 22/1, 38.
dohodnina - davek od osebnih prejemkov - upravni spor - odgovor na tožbo - zamudna sodba
Za obdavčitev v konkretnem primeru je relevantna (le) ugotovitev, da je bilo na podlagi stornacij fiktivnih prodaj, ki jih je opravil tožnik, blago dejanske izneseno iz poslovalnice, medtem ko gotovina v blagajno ni bila položena. Pri tem je kot tožnikov neto prejemek pravilno upoštevana vrednost izdanega blaga z obračunanim DDV; bruto prejemek, ki je osnova za davek od osebnih prejemkov, pa pravilno ugotovljen z obrutenjem neto prejemka s količnikom 1,333. Da bi bilo dejansko stanje, ki je podlaga za obdavčitev, drugačno od ugotovljenega, ustavitev kazenske preiskave ne dokazuje. Pri tem tudi ne gre za identična postopka, v katerih bi moralo biti odločeno na enak način. Delovanje tožnika se je v kazenski zadevi presojalo s stališča kazenske, v davčnem postopku pa s stališča davčne zakonodaje.
Po 22. členu ZUS-1 je primerna uporaba ZPP v upravnem sporu predpisana le glede vprašanj postopka, ki niso urejena v tem zakonu. Odgovor na tožbo, ki je urejen v 38. členu ZUS-1, v upravnem sporu ni obvezen; njegova neobrazloženost nima enakih posledic kot v pravdnem postopku. Uporaba določb 278. in 214. člena ZPP bi bila tudi v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti upravnega akta.
EZ-1 člen 372, 372/6. Uredba o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov člen 5, 16.
sofinanciranje iz javnih sredstev - dodelitev podpore električni energiji - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba lastništva
Upravičenec do podpore je proizvajalec električne energije v proizvodni napravi OVE, ki izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore. Upravičen proizvajalec pa je lastnik ali s soglasjem lastnika upravljavec proizvodne naprave OVE. Ker se v primeru prodaje proizvodne naprave spremeni upravičenec, pomeni, da se s tem spremeni nosilec pravic in obveznosti. Agencija za energijo odloči o dodelitvi podpore z odločbo v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave, tožnik ne vstopa v pravice in obveznosti prodajalca v odnosu do Agencije. Glede njegove vloge in položaja glede dodelitve podpore je potrebno v celoti odločati v novem postopku, v katerem je treba ugotoviti ali vlagatelj izpolnjuje predpisane pogoje Izpeljati je treba nov upravni postopek o dodelitvi podpore na podlagi vloge novega lastnika proizvodne naprave. V primeru menjave lastništva proizvodne naprave Agencija v upravnem postopku ugotavlja ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev zahtevane podpore. Pravica do podpore tako ni vezana na proizvodno napravo OVE, kot deklaracija za proizvodno napravo, temveč je vezana na proizvajalca. S prenosom lastništva na proizvodni napravi pa tudi ni prišlo do avtomatskega vstopa (novega) lastnika v podporno shemo oz. ne gre za „kontinuiteto podpore“.
Tožnik bi moral v času oddaje vloge biti vpisan v poslovni register kot subjekt, ki je vložil prijavo na javni razpis. Iz določb javnega razpisa namreč med drugim izhaja, da se nanj lahko prijavijo vsa podjetja in samostojni podjetniki, ki so na dan oddaje vloge registrirani po ZGD-1 in izpolnjujejo določene pogoje.
ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
V obravnavani zadevi tožnik predlaga obnovo postopka, končanega z odločbo davčnega organa z dne 31. 7. 2008. Dokazi niti niso obstajali v času pred izdajo odločbe, glede katere tožnik zahteva obnovo, zato že iz navedenega razloga navedene sodbe SEU kot tudi odločitve Vrhovnega sodišča ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga. V povezavi s tem je tudi brezpredmetno sklicevanje tožnika glede enotne razlage in uporabe prava EU, ki jo daje SEU, katerega interpretativne sodbe imajo učinek ex tunc in veljajo erga omnes. Slednje v zadevi ni sporno. Vendar pa tožnik napačno meni, da so novejše sodbe SEU in nova stališča sodne prakse obnovitveni razlog, saj slednje velja le v primeru, kadar gre za postopke v teku, o katerih še ni pravnomočno odločeno oz. niso uporabljena vsa pravna sredstva, kar pa ni obravnavani primer.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - zahteva za oceno ustavnosti zakona - - nadaljevanje postopka - odločba Ustavnega sodišča - ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo - učinek razveljavitve zakona
V obravnavanem primeru je bila davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti ugotovljena na podlagi 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF, torej na podlagi zakonskih določb, za katere je Ustavno sodišče (z učinkom razveljavitve) ugotovilo, da so bile v neskladju z Ustavo. To pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena, in obenem, da v konkretnem primeru, ko v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, ni več zakonske podlage za davčno odmero.