TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Za obdavčitev v konkretnem primeru je relevantna (le) ugotovitev, da je bilo na podlagi stornacij fiktivnih prodaj, ki jih je opravil tožnik, blago dejanske izneseno iz poslovalnice, medtem ko gotovina v blagajno ni bila položena. Pri tem je kot tožnikov neto prejemek pravilno upoštevana vrednost izdanega blaga z obračunanim DDV; bruto prejemek, ki je osnova za davek od osebnih prejemkov, pa pravilno ugotovljen z obrutenjem neto prejemka s količnikom 1,333. Da bi bilo dejansko stanje, ki je podlaga za obdavčitev, drugačno od ugotovljenega, ustavitev kazenske preiskave ne dokazuje. Pri tem tudi ne gre za identična postopka, v katerih bi moralo biti odločeno na enak način. Delovanje tožnika se je v kazenski zadevi presojalo s stališča kazenske, v davčnem postopku pa s stališča davčne zakonodaje.

Po 22. členu ZUS-1 je primerna uporaba ZPP v upravnem sporu predpisana le glede vprašanj postopka, ki niso urejena v tem zakonu. Odgovor na tožbo, ki je urejen v 38. členu ZUS-1, v upravnem sporu ni obvezen; njegova neobrazloženost nima enakih posledic kot v pravdnem postopku. Uporaba določb 278. in 214. člena ZPP bi bila tudi v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti upravnega akta.