DDV - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - načelo sorazmernosti - dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV
Instituta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti Direktiva Sveta 2006/112/ES ne ureja in je to prepuščeno državam članicam. Po presoji sodišča gre za poseben institut, ki je v ZDDV-1 vnesen glede vračila DDV v posebnih primerih v okviru boja proti davčnim goljufijam. Pogoj, da se navedeni institut lahko uporabi, pa je izkazanost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV. Ker gre za samostojen institut v okviru ZDDV-1, ki ga je uvedla Slovenija kot država članica v okviru ukrepov proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijam znotraj Skupnosti, je navedeni ukrep po presoji sodišča tudi v skladu z načelom sorazmernosti glede na zastavljene cilje preprečevanja utaje DDV.
Tožnik bi moral v času oddaje vloge biti vpisan v poslovni register kot subjekt, ki je vložil prijavo na javni razpis. Iz določb javnega razpisa namreč med drugim izhaja, da se nanj lahko prijavijo vsa podjetja in samostojni podjetniki, ki so na dan oddaje vloge registrirani po ZGD-1 in izpolnjujejo določene pogoje.
V obravnavani zadevi tožnik predlaga obnovo postopka, končanega z odločbo davčnega organa z dne 31. 7. 2008. Dokazi niti niso obstajali v času pred izdajo odločbe, glede katere tožnik zahteva obnovo, zato že iz navedenega razloga navedene sodbe SEU kot tudi odločitve Vrhovnega sodišča ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga. V povezavi s tem je tudi brezpredmetno sklicevanje tožnika glede enotne razlage in uporabe prava EU, ki jo daje SEU, katerega interpretativne sodbe imajo učinek ex tunc in veljajo erga omnes. Slednje v zadevi ni sporno. Vendar pa tožnik napačno meni, da so novejše sodbe SEU in nova stališča sodne prakse obnovitveni razlog, saj slednje velja le v primeru, kadar gre za postopke v teku, o katerih še ni pravnomočno odločeno oz. niso uporabljena vsa pravna sredstva, kar pa ni obravnavani primer.
ZDoh člen 16, 16/1, 16/1-5. ZUS-1 člen 22, 22/1, 38.
dohodnina - davek od osebnih prejemkov - upravni spor - odgovor na tožbo - zamudna sodba
Za obdavčitev v konkretnem primeru je relevantna (le) ugotovitev, da je bilo na podlagi stornacij fiktivnih prodaj, ki jih je opravil tožnik, blago dejanske izneseno iz poslovalnice, medtem ko gotovina v blagajno ni bila položena. Pri tem je kot tožnikov neto prejemek pravilno upoštevana vrednost izdanega blaga z obračunanim DDV; bruto prejemek, ki je osnova za davek od osebnih prejemkov, pa pravilno ugotovljen z obrutenjem neto prejemka s količnikom 1,333. Da bi bilo dejansko stanje, ki je podlaga za obdavčitev, drugačno od ugotovljenega, ustavitev kazenske preiskave ne dokazuje. Pri tem tudi ne gre za identična postopka, v katerih bi moralo biti odločeno na enak način. Delovanje tožnika se je v kazenski zadevi presojalo s stališča kazenske, v davčnem postopku pa s stališča davčne zakonodaje.
Po 22. členu ZUS-1 je primerna uporaba ZPP v upravnem sporu predpisana le glede vprašanj postopka, ki niso urejena v tem zakonu. Odgovor na tožbo, ki je urejen v 38. členu ZUS-1, v upravnem sporu ni obvezen; njegova neobrazloženost nima enakih posledic kot v pravdnem postopku. Uporaba določb 278. in 214. člena ZPP bi bila tudi v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti upravnega akta.
davčna izvršba - ugovor dolžnikovega dolžnika - obstoj terjatve
Ugovorov, ki jih uveljavlja tožeča stranka v tožbi, v tej zadevi ni mogoče upoštevati, ker se nanašajo na trditev, da terjatev dolžnika do tožeče stranke ne obstoji več v celoti, ampak le še delno, to pa so ugovori, ki jih je v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 mogoče uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
davčna izvršba - rubež denarnih sredstev - plačilo dolga - dokazilo o plačilu
Iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje jasno izhaja, da tožnik s priloženimi potrdili o plačilih ni uspel izkazati, da so bile terjane terjatve poravnane, saj iz knjigovodskih kartic izhaja, da so se z navedenimi plačili pokrivale druge obveznosti, in ne terjane, in sicer obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost za davčno obdobje april 2011 in delno maj 2011, ter obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih, akontacij dohodnine in prispevkov za zdravstveno zavarovanje, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da se toženka do predloženih potrdil o plačilu ni opredelila.
Namen poizvedb pritožbenega organa je bil v tem, da se pojasni, zakaj je prišlo do neskladij med datumi vpisov v evidence ZZZS in ZRSZ. Po prejetih odgovorih pa je organ zaključil, da ti uradni podatki predstavljajo nedovoljeno novo dejstvo v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP. Takšen zaključek pa je po presoji sodišča nerazumen in v nasprotju z določbo 251. člena ZUP. Tožena stranka je namreč navedena dejstva ugotavljala, ker je ugotovila, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljena, torej z namenom, da navedeno nepravilnost odpravi. V takšnem primeru pa organ druge stopnje mora pri odločanju upoštevati dejstva ugotovljena v dopolnjenem postopku.
dohodnina - odmera dohodnine - drugi dohodki - denarna nakazila pravne osebe
Davčna organa sta pri odločanju upoštevala vsa listinska dokazila, ki jih je predložil tožnik v postopku obnove, le da sta jih presodila drugače, kot zahteva tožnik. Sodišče se s presojo dejstev in dokazov, ki sta jo opravila, strinja. Tako se pravilno ugotavlja, da je pravna oseba v letu 2009 nakazala več zneskov denarja na tožnikov bančni račun ter da namena teh nakazil ni pojasnila oziroma da verodostojne podlage za nakazila spornih zneskov ni predložila. Prvostopenjski organ ni prezrl opravljenih knjiženj izplačanih zneskov na konto kratkoročnih posojil, kot se zatrjuje v tožbi, vendar je v tej zvezi ugotovil, da so listine, ki so bile predložene kot podlaga za knjiženje, neustrezne. Pravilen je tudi zaključek, da so posojilne pogodbe, ki jih je tožnik predložil (šele) v pritožbenem postopku, kot listine neverodostojne (sestavljene naknadno) ter da zato, ker posojilna razmerja niso izkazana, zatrjevanih vračil posojil ni mogoče povezati z izplačanimi zneski. Pravilna pa je tudi opredelitev izplačanih zneskov kot drugih dohodkov iz 105. člena ZDoh-2 in njihovo upoštevanje pri davčni odmeri.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev dolžnika - odgovornost dolžnikovega dolžnika za opuščeno odtegnitev in plačilo - dolžnikovemu dolžniku izdana odločba o plačilu - ugovori dolžnikovega dolžnika
Predmet presoje je pravilnost in zakonitost odločbe, ki se izda, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in se davek izterja od njega. V pritožbenem postopku zoper to odločbo se preverja le, če je odločba izdana v skladu s 175. členom ZDavP-2 in če je višina zneska iz odločbe enaka zarubljeni terjatvi iz sklepa o davčni izvršbi. Ugovor, da dolžniku sploh ni dolžan, lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj terjatve iz sklepa, tako niso pomembni za odločitev.
ZDO člen 156, 157, 159. ZDavP-2 člen 384, 387, 403. ZSZ člen 56, 61.
davek od premoženja - stanovanjska stavba - večkratna obdavčitev istega premoženja - davek na premoženje večje vrednosti - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
V zadevi je sporno, ali je lahko isto premoženje obdavčeno dvakrat. Država je fiskalno suverena. Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davščinami, še zlasti kadar obdavčujeta dve davčni oblasti različnega ranga. To ni v nasprotju z Ustavo. Tako je država Slovenija sprejela tudi ZIPRO1314, ki je določal, da se za leto 2013 obdavčijo nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, določene v registru nepremičnin, ki pripadajo istemu lastniku, kadar njihova skupna vrednost znaša najmanj 500.000 EUR. Sodišče zavrača ugovor tožnice, da je bila za isto premoženje neutemeljeno dvakrat obdavčena, saj se je v konkretnem primeru odločalo le o zakonitosti sklepa o odmeri davka od premoženja. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga po trditvah tožnice plačujejo najemniki v njeni hiši, pa pomeni davčni vir za financiranje javnih potreb države in občin, ki se odmerja neposrednim uporabnikom stanovanjskih prostorov na podlagi 403. člena ZDavP-2 ter 56. in 61. člena ZSZ.
EZ-1 člen 372, 372/6. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov člen 5, 16.
sofinanciranje iz javnih sredstev - dodelitev podpore električni energiji - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba lastništva
V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave gre za nov upravni postopek dodelitve podpore na podlagi nove vloge novega lastnika proizvodne naprave. V primeru menjave lastništva proizvodne naprave Agencija za energijo v upravnem postopku preverja ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev podpore, kot jih določata Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov in EZ-1. Agencija za energijo v upravnem postopku, ki poteka na podlagi vloge novega lastnika proizvodne naprave, odloča o dodelitvi podpore za proizvodno napravo, enako kot pri ostalih subjektih, s čimer se tudi zagotavlja enakopravnost vseh subjektov v postopku
Ker je v konkretni zadevi odločitev odvisna od razlage SEU v zadevi C-209/14, je sodišče štelo, da pomeni rešitev spornih vprašanj predhodno vprašanje v obravnavani zadevi. Sodišče bo zato z odločitvijo v tej zadevi počakalo do odločitve SEU v omenjeni zadevi. Zato je ob smiselni uporabi 113. a člena Zakona o sodiščih in na podlagi 47. člena in 48. člena ZUS-1 predmetni postopek s sklepom prekinilo.
ZDDV-1 člen 38, 38/1, 38/2, 38/3, 38/4. ZDMV člen 6, 6/1, 6/2.
davek na motorna vozila - davčna osnova - vrednost vozila - prodajna cena
Prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj ni kot davčne osnove štel vrednosti, ki izhaja iz cenilnega poročila A.A., ki ga je v postopku predložil tožnik in iz katerega izhaja, da je vrednost predmetnega vozila in s tem davčna osnova 5.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je navedel zgolj to, da cenilno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila, do konkretnega poročila pa se ni opredelil. Tudi če določenemu dokazu ne nakloni dokazne vrednosti, mora v obrazložitvi navesti, zakaj je temu tako, saj je le na tak način omogočen preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe.
Uredba o dodeljevanju regionalnih spodbud, ki določa, kako mora biti označen ovitek, zavrženja „ovitka“ zaradi neoznačene ure in minute oddaje vloge na pošti ne predvideva. Toženka je zato ne bi smela uporabiti v škodo stranke. S tem, ko je toženka tožničino ovojnico odprla, kljub temu, da je menila, da je pomanjkljivo izpolnjena, je ravnala tudi v nasprotju z določbo četrtega odstavka 7. člena te uredbe. Z odprtjem ovojnice pa je ravnala tudi v nasprotju z javnim pozivom, ki odprtje nepravilno označene ovojnice predvideva le v primeru, če iz nje ni mogoče ugotoviti pošiljatelja.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 221, 221/4.
carina - naknaden obračun carinskega dolga - rok za odmero carinskega dolga - kazenski pregon
V obravnavanem primeru, ko je element kaznivega dejanja iz prvega odstavka 254. člena KZ tudi določen namen, to pomeni, da bi morala toženka za zatrjevanje, da gre za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 254. člena KZ, ugotoviti tudi okoliščine, iz katerih je ugotovila, da je družba B. oziroma v njenem imenu direktor C.C. storil očitano mu dejanje dajanja lažnih podatkov oziroma preslepitve toženke prav z namenom, da bi se sam ali kdo drug izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb.
Tožnik je v predmetni zadevi vložil tožbo zaradi molka organa, kar predstavlja glavno zahtevo tožnika v upravnem postopku. Zahteva za povrnitev stroškov v upravnem postopku pa predstavlja akcesorno zahtevo. Glede na to, da tožnik vztraja le še pri akcesorni zahtevi, torej pri zahtevi za povrnitev stroškov postopka, je dejansko prišlo do umika tožbe glede glavne zahteve, ta pa je bila zahteva za izdajo odločbe.
DDV - solidarna odgovornost za plačilo DDV - objektivne okoliščine
Do solidarne odgovornosti davčnega zavezanca pride v primeru davčnih goljufij, utaj in izogibanja plačila DDV le, če se davčnemu zavezancu lahko očita subjektivni element. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ zaključil, da so objektivne okoliščine iz prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1 podane in temu posledično je bila ugotovljena solidarna odgovornost tožnika za plačilo DDV družbe A. d.o.o. iz naslova spornega računa, ki ga je družba A. d.o.o. obračunala za december 2010, vendar ga ni plačala.
ZDoh-2 člen 47, 47/2, 69, 70. ZDavP-2 člen 5, 7, 304.
dohodnina - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - način ugotavljanja davčne osnove - priglasitev - podpora za promocijo vina - kršitev določb postopka - stroški postopka
Tožnikovemu stališču, da pridobljeni zneski podpore za promocijo vina ne sodijo med (druge) dohodke iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, ni mogoče slediti. Gre za državno pomoč, ki se dodeli upravičencem kot pomoč de minimis upravičenci pa so, ob izpolnitvi predpisanih pogojev, le pridelovalci, ki pridelujejo in stekleničijo vino – gospodarska družba in zadruga ter kmetijsko gospodarstvo. Gre torej za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti, ki se po določbi 70. člena ZDoh-2 všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.
Očitek o zavedenosti tožnika je očitno neutemeljen, saj je bil tožnik z obvestilom, kot tudi s predpisanim obrazcem priglasitve seznanjen, da je priglasitev obvezna le ob prekoračitvi zakonsko določene višine skupnega dohodka dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.
Tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov sploh ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določenega v 304. členu ZDavP-2, ki ga je davčni organ izdal na podlagi prehodne določbe 94. člena ZDavP-2F, ne predstavlja procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka. Odločba o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se namreč izda na podlagi priglasitve, ne glede na to ali je priglasitev po zakonu obvezna ali pa se zanjo davčni zavezanec prostovoljno odloči.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje športnih vsebin - obrazložitev odločbe
Ker izpodbijani akti obrazložitve, ki bi ustrezala standardom obrazložitve po 214. členu ZUP nimajo, je že to samo po sebi zadosten razlog za njihovo odpravo. Izpodbijane odločitve namreč sploh ni mogoče preizkusiti. Pri tem sodišče še dodaja, da navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti v obrazložitvi upravnega akta. Relevantni razlogi za odločitev morajo biti namreč podani v obrazložitvi upravnega akta. Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in v vlogi zato sodišče ni upoštevalo in jih ni preizkušalo.
davek na promet nepremičnin - finančni najem nepremičnine - prenos nepremičnine - razdrtje pogodbe - vračilo davka
V konkretnem primeru je sporno vprašanje, ali so dejansko nastopile pravne posledice razdrtja pogodbe o finančnem najemu, kamor sodi tudi lizing pogodba, saj je tožnik kot plačnik DPN vložil zahtevek za vračilo tega davka po 16. členu ZDPN-2. Tožnika je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe davčni organ pozval, naj predloži dokazilo, da mu je lizingojemalka nepremičnino tudi vrnila v posest. Takšnega dokazila tožnik po zahtevi davčnega organa ni predložil. V primeru, kot je obravnavani, je na strani tožnika dokazno breme oz., da dokaže, da je zaradi njegovega enostranskega odstopa od pogodbe prišlo do vračila nepremičnine kot pravne posledice razdrtja pogodbe, ki je podlaga za vračilo. Zgolj in samo sklicevanje na pravne posledice enostranskega odstopa od pogodbe, brez izkazane realizacije razdrtja pogodbe, na katero se tožnik sklicuje, za vračilo DPN po določbi 16. člena ZDPN-2 ni dovolj.