TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

DDV pomeni samostojno, od davka od dohodkov iz dejavnosti različno davčno obveznost, o kateri se odloča na podlagi drugih davčnih predpisov. Zato se postopka lahko vodita ločeno in zato tožnik ne more uspeti z ugovorom, da gre za isto stvar in da bi moralo biti o obeh davčnih obveznostih odločeno z isto odločbo. Iz istega razloga se tudi ne more v postopku odmere davka iz dejavnosti uspešno sklicevati na ugotovitve oziroma na odločitve, ki so bile sprejete v postopku ugotavljanja davčne obveznosti iz naslova DDV.

Glede na dejanske ugotovitve postopka je bil objekt A. zgrajen v okviru dejavnosti. Sporni zemljišči sta bili nujni pogoj za gradnjo objekta in s tem za izvajanje tožnikove gospodarske dejavnosti (gradnje za trg). Bili sta v bistveno enakem položaju kot ostala zemljišča, na katerih se je gradilo. Le njun prenos v sredstva podjetja ni bil opravljen, pa še to očitno zaradi izogibanja davku (DDV). To pa pomeni, da je zaključek davčnih organov, po katerem sta sporni zemljišči, čeprav nista bili evidentirani med osnovnimi sredstvi, dejansko predstavljali del poslovnih sredstev, pravilen, ter da je zato sredstva iz naslova njune prodaje v skladu z določbami ZDoh, ZDDPO in SRS utemeljeno šteti za prihodek iz dejavnosti tožnika.