IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074111
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 2, 23, 35. ZIZ člen 11, 11/1, 71, 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - začasni ukrepi - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - odlog izvršbe na predlog dolžnika - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - vročitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe - pravica do izjave v postopku
ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog.
Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožnikove možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila (71. člen ZIZ), predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ. To določbo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Razlaga določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu je preozka in v neskladju z evropskim pravom. Opira se na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ob tem je treba poudariti, da je Ustavno sodišče citirano odločitev sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje (veljal je ZIP), ter v vsebinsko drugačnem sporu, kot je obravnavani.
Pritožnik utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg 1) verjetnosti obstoja terjatve (kot temeljne predpostavke) še 2) ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (potrebnost začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ter 3) reverzibilnost (to je odpravljivost učinkov izdane začasne odredbe).
Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v katerem je začasna odredba predlagana, in njegov namen (v konkretnem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, oziroma je treba sodno prakso spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
Tudi glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) tožnik ni podal tako skopih navedb, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Potrebnosti (nujnosti) izdaje začasne odredbe ni izkazoval zgolj z dejstvom, koliko kredita je prejel in koliko že odplačal, temveč tudi s sklicevanjem na slabo dohodkovno stanje svoje družine, grozečo prodajo doma in enkrat že doživet psihični kolaps. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da tožnik zasleduje le varstvo premoženjske škode. Tožnik se je s predlogom za izdajo začasne odredbe zavzemal tudi za upoštevanje svoje pravice do osebnega dostojanstva in pravice do doma ter nedotakljivosti svoje telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), kar vse predstavlja zatrjevanje nepremoženjske škode, ki je težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede potencialnega izvršilnega postopka zmotno ocenilo, da ne predstavlja grozeče nevarnosti, saj bi tožnik v takšnem primeru imel na voljo druge ukrepe po ZIZ (odlog po 71. členu). Kot že rečeno, takšen način zagotavljanja začasnega sodnega varstva za potrošnika, ki je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, glede na evropsko sodno prakso in tudi glede na možnosti, ki jih predvideva slovenska zakonodaja, ni zadosten. Potrošnik mora imeti možnost doseči primerljivo začasno sodno varstvo že med pravdo, v nasprotnem primeru utegne biti namen njegovega sodnega varstva (varstvo potrošnika) izjalovljen.
V pozivu k dopolnitvi vloge je bil tožnik poučen, kje lahko pridobi mnenje o stopnji pridobljene izobrazbe v tujini in da bo iz postopka imenovanja za ravnatelja izločen, če njegova dopolnitev ne bo pravočasna. Tožnik kljub pozivu dokazila o stopnji izobrazbe ni predložil v postavljenem roku niti ni pravočasno predlagal podaljšanja roka, zato je toženka njegovo vlogo utemeljeno izločila kot nepopolno.
opis prekrška - konkretiziranost opisa prekrška - dokazna ocena - izpodbijanje dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog
Navedene so krajevne in časovne okoliščine dogodka, opis konkretnega ravnanja storilca in dejstvo, da je bila oškodovanka užaljena, prestrašena in vznemirjena. Čeprav gre pri slednjem res za prepis zakonske dikcije, pa gre za izraze, ki so jasni in razumljivi in ne zahtevajo še dodatne konkretizacije, brati pa jih je treba skupaj z opisom storilčevega ravnanja.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe - neveljavnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - pravica dediča do posesti stanovanja - dedni dogovor - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - pogoji za priposestvovanje - dobra vera
Dejstvo, da sta se dediča z dednim dogovorom dogovorila, da pravni prednik tožnikov prevzame sporno stanovanje v posest, še ne pomeni, kot to zmotno meni pritožba, da je s tem pravni prednik tožnikov postal tudi lastnik spornega dela nepremičnine. Zakon o dedovanju v 132. členu določa, da preide zapuščina po samem zakonu na dediča v trenutku zapustnikove smrti. Dedič v trenutku zapustnikove smrti postane tudi posestnik stvari zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sklep o dedovanju je le deklaratorna odločba, s katero sodišče razglasi dediče. V konkretnem primeru sta bila torej oba dediča soposestnika sporne nepremičnine. Z dednim dogovorom sta se zato dediča, kot je bilo že navedeno, dogovorila glede posesti in o načinu uporabe solastne nepremičnine, ne pa o morebitnem prenosu lastninske pravice sporne nepremičnine z drugega toženca na pravnega prednika tožnikov.
Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa tista dejstva, za katera sodišče meni, da so pomembna za pravilno presojo. Po ustaljeni ustavno sodni praksi sodišče, glede na načelo proste presoje dokazov, samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obrambe. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, ker se z njim ne dokazuje, ali ni primeren za dokazovanje pravno odločilnega in pomembnega dejstva ali je nepomemben, ker je obstoj ali neobstoj določenega dejstva že dovolj zanesljivo ugotovljen. V teh primerih sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrne.
ZPP člen 244, 244/1, 249, 249/1, 256, 365, 365-2. ZNP člen 42.
stroški sodnega tolmača - nagrada in stroški sodnega tolmača - prevod listine - sodni tolmač - zavrnitev stroškovnega zahtevka
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da sodna tolmačka stroškov za pisni prevod ni utemeljeno priglasila, saj ji je bilo odrejeno zgolj ustno tolmačenje in ne pisno prevajanje. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila sodna tolmačka s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2024 določena le za ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku ter ustno prevajanje listin, ki se bodo na naroku uporabljale za dokazovanje, in ne tudi za pisno prevajanje listin. V zvezi s pritožbenimi navedbami o telefonskem pogovoru 13. 2. 2024 sodne tolmačke z vpisničarko, ki naj bi ji naročila prevod listin, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede tega opravilo poizvedbe. Iz uradnega zaznamka z dne 8. 3. 2024 (list. št. 68) je razvidno, da vpisničarke s sodno tolmačko niso govorile, iz uradnega zaznamka z dne 11. 3. 2024 (list. št. 69) pa je razvidno, da je s sodno tolmačko pred izdajo sklepa z dne 7. 2. 2024 po telefonu govorila strokovna sodelavka, ki se je z njo dogovorila, da bo sodna tolmačka ustno tolmačila na naroku 19. 2. 2024 in ji pojasnila, da ji bo sodišče prve stopnje poslalo fotokopije predloga in odgovora na predlog z namenom priprave besedišča za ustno tolmačenje na naroku. Z obema uradnima zaznamkoma je bila sodna tolmačka tudi seznanjena. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sodni tolmački pisni prevod obeh listin, ki so ji bile vročene skupaj z vabilom na narok in sklepom z dne 7. 2. 2024 z namenom priprave besedišča za narok, ni bil odrejen. Zato je sodišče prve stopnje priglašene stroške pravilno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075431
OZ člen 131, 131/1, 170. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - delovna sredstva - navodila za delo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja v razlogih sodbe
O tem, ali so rokavice, katerih nakup je toženec podkrepil z računom, ustrezale standardizirani protivrezni zaščiti, je sodišče prve stopnje v citiranih točkah obrazložitve navedlo nasprotujoče si razloge. Že to narekuje razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Utemeljitev krivdne odgovornosti delodajalca s tem, da ni dal delavcu jasnega navodila za delo, praviloma izključuje utemeljenost očitka delavcu, da se je dela lotil na napačen način. Tudi to nasprotje je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju z jasno obrazložitvijo odpraviti.
pravna oseba - vročanje pravni osebi - nepravilna vročitev - oseba, pooblaščena za sprejem - dejanski prejem pisanja - razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti
Ker je gotovo, da je toženka sodno pisanje dejansko prevzela, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo pravnemu naziranju, da se toženka zaradi nepravilne vročitve s strani pošte (poštni uslužbenec naj bi pošiljki na pošti izročil osebi, ki naj ne bi bila pooblaščena), nikoli ni seznanila z vsebino sodnih pisanj.
osebni stečaj - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - fikcija umika tožbe - sklep o pravdnih stroških
Do odločitve sodišča o ustavitvi postopka ni prišlo zaradi izrecnega umika tožbe tožeče stranke, temveč na podlagi fikcije zaradi njenega neplačila sodne takse. Nenazadnje do (fikcije) umika tožbe z izpodbijanim sklepom z dne 13. 12. 2023 ni prišlo takoj, ko je tožena stranka pripoznala tožeči stranki zahtevek z izjavo z dne 12. 10. 2023, temveč dva meseca kasneje.
vrnitev v prejšnje stanje - napoved pritožbe zoper sodbo - zamuda roka za napoved pritožbe - opravičljivi razlogi - zavrnitev prošnje
Pri odločanju o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje je pomembno zgolj, ali so podani opravičljivi razlogi za zamudo določenega procesnega dejanja (v danem primeru napovedi pritožbe), ne pa tudi, katere pritožbene razloge bi obsojenec morebiti uveljavljal oziroma kakšne so možnosti za uspeh njegove pritožbe.
Za ovrženje zaključka o tem, da je bil obsojenec sposoben doumeti decidiran in preprost pravni pouk, da mora po razglasitvi sodbe, izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, v roku osmih dni napovedati pritožbo, pa bi bilo po presoji pritožbenega senata treba ponuditi več kot sklicevanje na psihološke reperkusije prometne nesreče iz leta 2020 in na okoliščine prisilne privedbe na sodišče v neugodnem času zaradi dveh smrti v družini. S tem obrambi ni uspelo izkazati izjeme, ki bi prebila pravilo o prekluzivnosti zakonskih procesnih rokov.
ZJSRS člen 16a, 16a/1, 16a/2, 22, 22/3. ZGD-1 člen 505, 506, 506/1, 506/4, 515. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3.
insolventnost delodajalca - poslovodna oseba - lastnik gospodarske družbe - poravnava zapadlih obveznosti - družba v večinski lasti - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Glede na ugotovljeno in ne prerekano dejansko stanje, da je bila tožnica imetnica poslovnega deleža delodajalca, družba A. d. o. o. (delodajalec) pa imetnica lastnega deleža, iz katerega pa ni mogla uresničevati pravic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela upravljalske pravice nad svojim delodajalcem edino tožnica s svojim poslovnim deležem. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da je glede na obrazloženo treba tožnico opredeliti kot "večinsko lastnico" družbe A. d. o. o. oz. njene dejavnosti v smislu drugega pogoja iz prvega odstavka 16.a člena ZJSRS.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - pisnost pogodbe - dokazno breme delodajalca
Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.
vezanost na predlog - likvidacija - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka
Postopek začasnega zavarovanja premoženjsko pravnega zahtevka je hiter postopek, namenjen varstvu ogroženih interesov ene stranke. Zato ZKP sodišču ne dopušča, da bi pred odločitvijo o zavarovanju vročilo predlog nasprotni stranki ali celo opravilo narok, temveč mora pogoje za odreditev zavarovanja presoditi samo na podlagi predloga, predlagatelja pa bremeni ustrezno trditveno in dokazno breme. Upoštevajoč navedeno ni moč slediti prvostopenjskemu stališču, da bi oškodovana družba lahko za obstoj premoženja, ki naj bo predmet zavarovanja, sodišču predlagala pridobitev za to potrebnih podatkov. Obtožena pravna oseba je od 1. 9. 2020 dalje bila v postopku likvidacije, ki že v osnovi predpostavlja, da ima družba zadostna sredstva za poplačilo vseh upnikov, saj je sicer potrebno sprožiti postopek stečaja.
ZPP člen 214, 214/2, 285. ZDR-1 člen 135, 135/1, 148.
plačilo nadurnega dela - voznik tovornega vozila - evidenca opravljenih ur dela - razporeditev dokaznega bremena - neprerekana dejstva - neenakomerno razporejen delovni čas - dogovor o plačilu
Stališče toženke, da tožnik števila ur opravljenega dela preko polnega delovnega časa s predložitvijo na roko napisane lastne evidence delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, ni uspel dokazati, je nepravilno, saj je bilo nasprotno na toženki breme nasprotnega dokaza o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kot delavca, ker je vse obveznosti do njega plačala oziroma ker tožnik nadurnega dela sploh ni opravil. Res je sicer, da iz tožnikove evidence delovnega časa neposredno ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik natančno pojasnil, kako je (s preprosto matematično operacijo množenja oziroma deljenja) izračunal število mesečno opravljenih ur ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje 70 km/h. Toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala števila opravljenih kilometrov v posameznem mesecu niti ustreznosti določene povprečne hitrosti 70 km/h.
ZPP člen 185, 185/1, 185/5, 186, 339, 339/2, 339/2-8.
sprememba tožbe - privilegirana sprememba tožbe - vročanje - pravica do izjave - pravica do informacije - kršitev kontradiktornosti postopka - čas za pripravo za obravnavanje o spremenjeni tožbi
Ne glede na to, da sodišče prve stopnje navede, da gre pri drugi spremembi tožbe za povsem enako dejansko in pravno podlago kot pri prvi spremembi in pri sami tožbi (privilegirana tožba po 186. členu ZPP), je s tem, ko o spremembi tožbe ni obvestilo tožene stranke, kršilo določilo petega odstavka 185. člena ZPP, ki je prerasla v absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Strankina pravica do izjave v postopku se ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja nasprotne stranke, glede katerih se ima pravico izjaviti. V tem primeru tožena stranka ni imela možnosti, da se izjavi o navedbah tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2023, na katerih je tožnica utemeljila spremembo tožbe.
poslovna skrivnost - varstvo poslovne skrivnosti v pravdnem postopku - varovanje poslovne skrivnosti - tržna vrednost
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je vsebina navedenih internih aktov takšne narave, da njihovo razkritje ne bi vplivalo na položaj toženke na trgu oziroma ga ne bi moglo v ničemer ogroziti. Zgolj okoliščina, da so ti akti rezultat dela in znanja toženkinih zaposlenih, ne utemeljuje zaščite v smislu tretjega odstavka 8. člena ZPosS. Ker glede internih aktov ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS, je prvostopenjsko sodišče predlog v tem delu pravilno zavrnilo.
Prvostopenjski presoji, da pogoj tržne vrednosti ni izpolnjen tudi glede podatkov iz preostalih listin, pritožba nasprotuje z navajanjem, da gre za podatke, ki so povezani z zaščito konkurenčne prednosti toženke, njihovo razkritje pa bi škodovalo njenim finančnim in poslovnim interesom. Pritožbeno sodišče tudi glede podatkov v teh listinah soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tržne vrednosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS.
plačilo za dejansko delo - obseg dela - dokazno breme - dokazovanje negativnega dejstva - zadostna trditvena podlaga
Na tožniku je bilo dokazno breme, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pa je tudi dokazal. Toženka pa bi morala na drugi strani zatrjevati in dokazati, da je tožnik opravljal dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma dela nižje vrednotenega delovnega mesta, kar pa ni storila.
Plačila iz naslova večopravilnosti na podlagi aneksov in povečanega obsega dela ne pomenijo, da je toženka tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala plačo za dejansko opravljeno delo, ki je določena za delovno mesto realizator specialist.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni natančno pojasnil, na katere dneve je opravljal točno določene naloge ter po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan tožnik opisal, katere naloge je opravljal.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor javnega zavoda - razrešitev direktorja javnega zavoda - sklep o razrešitvi - obstoj procesne predpostavke - pravnomočna odločitev o isti stvari - rok za sodno varstvo - napačen oziroma pomanjkljiv pravni pouk - zamuda roka za vložitev tožbe - zavrženje dela tožbe - odškodninska odgovornost zavoda
Po pravnomočnosti odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o razrešitvi, ni mogoče ponovno odločati o pravočasnosti tega dela tožbe, čeprav tokrat na podlagi trditev o tem, da je tožnik zamudil sodno varstvo zaradi ravnanja na strani toženke, to je nenavedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Odločitev o obstoju procesne predpostavke pravočasnosti za vložitev tožbe zoper sklep o razrešitvi je pravnomočna, zaradi česar je ni mogoče ponovno presojati, pa čeprav na drugi trditveni podlagi. S tega vidika je pravilno stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal izostanek pravnega pouka kot razlog za nepravočasnost tožbe v tem delu. Če bi tožnik že v tožbi uveljavljal ta razlog za zamudo roka za izpodbijanje sklepa o razrešitvi in bi sodišče ugotovilo, da je bil s strani toženke v pravnem pouku dejansko zaveden (pa ni bil), bi tožbo štelo za pravočasno in o zahtevku v celoti odločilo po vsebini.
Ni mogoče ugotavljati zakonitosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja po vsebini kot predhodnega vprašanja za odločanje o zakonitosti odpovedi, če je sklep o razrešitvi zakonit, ker v sodnem postopku ni bil izpodbit oziroma ni bila ugotovljena njegova nezakonitost.
Če je A. A. tožniku rekel, da bo plačal tisti trenutek, ko bo prejel plačilo v stečajnem postopku, to še ne pomeni, da je bil sklenjen tak dogovor, ki bi, drugače kot je določeno v pogodbi, plačilo vezal na poplačilo toženke. Taka zagotovila A. A. tožniku pa lahko pomenijo le pojasnila in zagotovila toženke, da račun bo plačan, da pa še ni bil v celoti plačan, ker tudi toženka tega plačila od naročnika ni prejela. Da pa bi bil sklenjen dogovor, kot ga zatrjuje toženka, pa bi bilo potrebno, da bi se tudi tožnik s takimi pogoji plačila strinjal.