TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se zahteva za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Celje, št. DT 71011-2371/2021-12 (04-560-14) z dne 17.1.2022 kot neutemeljena zavrne. Storilca morata plačati sodno takso za zahtevo za sodno varstvo in sicer pravna oseba v znesku 500,00 EUR, odgovorna oseba pa v znesku 50,00 EUR.

Določba 5. člena ZPDZC-1 je jasna in za delo na črno opredeljuje delo v času, ko delavec še ni zavarovan. Tudi njen namen je jasen: preprečiti, da delodajalci zaposlujejo delavce, ne da bi jim zagotovili vse pravice, ki izvirajo iz opravljanja dela. Na obstoj prekrška zato ne vplivajo določbe drugih predpisov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Objekt varstva po ZPDZC-1 je namreč drug kot po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEIPZ-1). Po ZPDZC-1 gre za varstvo pred nezakonitimi zaposlitvami, po ZZVZZ za delovanje sistema zdravstvenega zavarovanja, po ZMEIPZ-1 pa le za zagotavljanje evidenc. Razlaga sodišča prve stopnje, da ZZVZZ in ZMEIPZ-1 ne določata roka, v katerem mora delodajalec prijaviti delavca, ki dela na podlagi podjemne pogodbe, v zavarovanje in da zato ne gre za prekršek po drugi alineji 23. člena ZPDZC-1, bi pomenila, da tak prekršek praktično sploh ni mogoč, saj bi vedno imel delodajalec možnost kadarkoli prijaviti delavca v zavarovanje za nazaj.