ZPrCP člen 107, 107/1. ZP-1 člen 51, 51/1, 155, 155/1-6. ZNPPol člen 4, 4/1-2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – nedovoljen dokaz – preizkus alkoholiziranosti – poseg v zasebnost in zasebno lastnino obdolženca
Po prvem odstavku 51. člena ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Takšno ravnanje nalaga policistom tudi določba 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil podan sum, da je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, ko je storil prekršek iz petega odstavka 37. člena ZPrCP, saj je z vozilom zapeljal na nasprotno smerno vozišče preko prekinjene ločilne črte smernega vozišča in z levim kolesoma zapeljal oziroma trčil v betonski cestni robnik, ob tem pa je tako glede na prijavo anonimne osebe kazal znake opitosti od alkohola, enake znake pa so pri njem zaznali tudi policisti v postopku. Zaradi preiskovanja tega prekrška so bili policisti po prejemu anonimne prijave dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze potrebne za odločitev o prekršku. Ker je bil podan tudi sum vožnje pod vplivom alkohola, so bili dolžni in upravičeni odrediti tudi preizkus alkoholiziranosti.
Dejstvo, da so obdolženca izsledili, ko je bil z vozilom že parkiran na parkirišču na naslovu C. 1, dvomov v zakonitost ravnanja policistov ne vzbuja. Policisti namreč zaradi izvedbe postopka z obdolženim niso vstopili ne v stanovanje obdolženega, ta namreč stanuje povsem drugje (kar je razvidno iz navedb obdolženca o naslovu prebivališča, ki jih je dal sodišču ob zaslišanju-list. št. 24 spisa), prav tako obdolženi zgolj pavšalno navaja, da je tam, kjer je bil voden postopek zasebno zemljišče. Tudi če bi bilo to res, je treba izpostaviti lokalnemu prebivalstvu splošno znano dejstvo, da se na naslovu C. 1 nahaja stavba z zobno in okulistično ambulanto, pred katero je vsakomur dostopno parkirišče. Zato policisti s tem, ko so pristopili do obdolženca, ki je bil s svojim vozilom parkiran na tem parkirišču, niso posegli v njegovo zasebnost in zasebno lastnino obdolženca.
Delavec se pravicam, ki mu gredo po zakonu ali kolektivni pogodbi, ne more veljavno odpovedati, kar ne velja le glede višine glavne terjatve, ampak tudi glede stranskih terjatev. Tako pravica do regresa kot rok plačila sta določena v določbi 131. členu ZDR. Zato niso dopustni drugačni dogovori niti glede roka zapadlosti niti glede stranskih terjatev, ker se delavec pravicam, ki so določene v zakonu kot minimalne, ne more odpovedati. Zato je sporazum o plačilu regresa z drugačnim rokom zapadlosti, kot je določen v zakonu, v nasprotju s prisilnim predpisom (135. členom ZDR) in kot tak ničen.
Od zakonskih zamudnih obresti, ki jih je delodajalec dolžan plačati delavcu zaradi zamude pri izplačilu terjatev iz delovnega razmerja, se ne plačuje dohodnina, kar izhaja iz ZDoh-2, zlasti iz določb 35., 36. in 37. člena tega zakona. Zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanega regresa (za razliko od regresa za letni dopust, ki je vključen v dohodek iz delovnega razmerja – 37. člen ZDoh-2) ni mogoče šteti za dohodek iz zaposlitve oz. za dohodek iz delovnega razmerja, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve od katerega se plačuje dohodnina. Zato tožena stranka od obresti ni dolžna plačati za tožnika akontacijo dohodnine.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 49.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev
Tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja. Pri tožnici je podano bolezensko stanje, določeno v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Z zdraviliškim zdravljenjem pa se pričakuje izboljšanje zdravstvenega stanja tožnice za daljši čas. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na odobritev 14-dnevnega stacionarnega zdravljenja v naravnem zdravilišču utemeljen.
Interpretacija, da naj bi v posledici pomanjkljivih relevantnih navedb tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki bi izpodbile utemeljenost vtoževanih terjatev, interpretirali kot zanikanje obstoja obligacijskega razmerja, potem, ko je upnik v samem ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v toku ugovornega postopka zoper izdano predhodno odredbo to obligacijskopravno razmerje s tožnikom izrecno priznaval, bi presegla zakonsko opredeljene predpostavke domneve iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ.
odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni rok
Pravdni stranki sta se sporazumeli o odpovednem roku (tožnica je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da odpoved podaja šele z določenim dnem in da naj se upošteva 30-dnevni odpovedni rok; tožena stranka pa je to sprejela in tožnici delovno razmerje tako tudi zaključila), zaradi česar tožnica ni upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Dejstvo, da se je delovno razmerje tožnice po volji obeh strank nadaljevalo tudi po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica (delavka), pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnica posledično ni upravičena do vtoževane odpravnine.
plača - plačilo za delo - dogovor - sporazum - izvedensko mnenje - bruto - neto
Izračun tožnikovega prikrajšanja pri plači sodišča prve stopnje ni jasen oziroma obrazložen, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je uporabilo le del podatkov iz izvedenskega mnenja in na tej podlagi samo izračunavalo prikrajšanje tožnika. Tak pristop je neustrezen. Če je sodišče prve stopnje menilo, da izvedenkin izračun ni pravilen in ga je potrebno dopolniti, bi moralo pozvati izvedenko, da izdela novi izračun prikrajšanja.
Tožbeni zahtevek je lahko postavljen le v bruto znesku, nato pa se odvede vse davke in prispevke in izplača ustrezen neto znesek. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo ZPIZ-2, ZPSV in ZDoh-2. Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. Zaradi tega je nepravilno, če sodba sodišča prve stopnje nalaga toženi stranki plačilo oziroma obračun davkov in prispevkov, upoštevajoč prisojene neto zneske plače. Tožnika bi bilo zato potrebno pozvati, da poda ustrezen tožbeni zahtevek v bruto zneskih, in toženi stranki naložiti obračun bruto vrednosti nadur ter izplačilo neto zneskov, katerih višina bo znana šele po odvodu davka.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. ZPP člen 77, 77/1, 78, 80, 81, 82, 339, 339/2, 339/2-11, 354, 354/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - pravdna sposobnost - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesna sposobnost
V obravnavanem individualnem delovnem sporu obstaja dvom o procesni sposobnosti tožeče stranke. Pravdno sposobna je le stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna in lahko sama opravlja pravdna dejanja (1. odstavek 77. člena ZPP). Tožnici je bila s sklepom okrajnega sodišča v nepravdni zadevi poslovna sposobnost delno odvzeta za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Na obstoj procesne sposobnosti stranke, ki je procesna predpostavka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Podane so torej okoliščine, ki kažejo na to, da tožeča stranka v obravnavanem postopku ni imela procesne sposobnosti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka uveljavlja plačilo zneska, ki ga je izplačala toženi stranki po pravnomočni sodbi (za izplačilo reparacije in stroškov v zvezi z nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Ker sta bili sodba sodišča prve in druge stopnje razveljavljani s sklepom Vrhovnega sodišča, v ponovljenem postopku pa je bil tožbeni zahtevek tožene stranke pravnomočno zavrnjen, je odpadla podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki izplačala navedeni znesek. Zato je tožbeni zahtevek na vrnitev izplačanih zneskov utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077054
OZ člen 329, 587, 288. ZPP člen 454, 454/2.
najemna pogodba - lastništvo prostorov - kršitev pogodbe - odpoved pogodbe - razlaga pogodbenih določil - narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti - zahteva stranke
Za veljavnost najemne pogodbe ni nujno, da je najemodajalec lastnik stvari (lahko jo poseduje na kakšni drugi pravni podlagi). Važno je, da lahko s stvarjo (nepremičnino) razpolaga in jo izroči v rabo.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 44/2, 44/2-3, 45, 49.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja navedena kot razlog za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
Tožnik obstoja dogovora (bodisi ustnega bodisi konkludentnega) o višji plači, kot mu je bila izplačevana na podlagi plačilnih list, ni uspel dokazati, zato njegov tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače ni utemeljen.
Tožnica je uveljavljala razliko pri nadomestilu plače za sporno obdobje iz razloga, ker ji tožena stranka ni izplačevala plače v višini, dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi, zato je bilo nadomestilo za čas bolniškega staleža nižje. Tožnici je zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda. Zaradi neplačevanje plače v dogovorjeni višini je bila tožnica prikrajšana tudi pri nadomestilu plače zaradi starševskega dopusta. Iz pritožbenih navedb torej izhaja, da tožnica vtožuje izplačilo škode, ki ji je nastala zaradi ravnanja tožene stranke. Tudi v tem delu so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v 318. členu ZPP (t.j., da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za tožbeni zahtevek, s katerimi stranki ne moreta prosto razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali splošno znanimi dejstvi). Zato je tožničin zahtevek, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri nadomestilu plače in nadomestilu zaradi starševskega dopusta, utemeljen.
Upnik s predhodno odredbo pridobi zgolj pogojno zastavno pravico, in sicer pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Ker je z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postalo gotovo, da tožeča stranka pogoja za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnila, je s tem uresničen razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica. Takšna pogojna zastavna pravica je zato z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko prenehala.
Ob dejstvu, da plače iz ponovnega zavarovanja po reaktivaciji ne vplivajo na višino pokojninske osnove, saj je glede na mehanografsko obdelavo še vedno najugodnejša pokojninska osnova na podlagi plač iz obdobja pred reaktivacijo, je starostna pokojnina z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom zakonito priznana v določenem mesečnem znesku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - rok za podajo odpovedi - prekluzivni rok - neizkoriščen letni dopust - odškodnina
Po 6. odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki jo tožnica izpodbija v tem sporu) je nastal že v času, ko je tožena stranka iz istega razloga prekinila tožnici pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas (predčasno), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga, podana po poteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, prepozna.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker pa je bila na podlagi sodne odločbe za čas, ko tožnica ni delala, tožnici priznano delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da ji delovno razmerje takrat ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Nadomestila za neizrabljen letni dopust se delavcu priznava le v situacijah, ko iz razlogov na strani delodajalca, delavec dejansko dela in ne more izrabiti dopusta ali ko ne more izrabiti dopusta, ker je ves čas referenčnega obdobja dopusta zaradi nekega utemeljenega objektivnega razloga na njegovi strani (npr. bolniškega staleža, porodniškega dopusta itd.) ni mogel izkoristiti. Ker v konkretnem primeru nobena od zgornjih situacij ni podana, tožnici vtoževanega nadomestila ni mogoče priznati.
Tožnik je v tožbi navajal, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke o njegovi začasni premestitvi nepopolna, vendar ni zatrjeval, da za začasno premestitev ni bilo utemeljenih razlogov. Tožnik je bil napoten na drugo delo zaradi izvajanja nalog zunanjega varovanja objektov, kar je v skladu s 7. točko 1. odstavka 3. člena ZPol, po kateri so naloge policije tudi varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev. Ker tožnik ni zatrjeval, da je premestitev neutemeljena, izpodbijana odločba ni nezakonita zgolj zato, ker potreba po tožnikovi premestitvi ni podrobneje utemeljena.
stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - nezgoda pri delu - pogodba o zaposlitvi - podjemna pogodba
Tožnik s tožbo vtožuje plačilo gmotne in negmotne škode, ki naj bi jo utrpel v delovni nezgodi pri toženi stranki. Tožnik dela pri toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava, v delovnem razmerju pa je bil pri drugi družbi. Zato je za odločanje o tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
nagrada za uspešnost - bonus - plačilo za delo - plača - plačilo za poslovno uspešnost - odpoved pravici
Temelj za izplačilo vtoževanega bonusa oziroma nagrade za uspešnost sta pogodba o zaposlitvi ter aneks, iz katerih izhaja višina bonusa (ki je določena v aktu o nagrajevanju managementa) ter rok za izplačilo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen, in sicer ne glede na to, da o izplačilu bonusa med strankama ni bilo sklenjenega ustnega dogovora.
V delovnem razmerju je delavec šibkejša stranka, ki je na ekonomsko odvisni strani, zato mora biti odpoved določeni pravici nedvoumno in jasno izražena. V sporazumu gre za splošni zapis, da delavec iz naslova delovnega razmerja nima nobenih zahtevkov in da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev med strankama, iz katerega ne izhaja jasna in nedvomna odpoved pravici do plačila iz naslova delovne uspešnosti. Ne nazadnje pa se delavec plačilu za delovno oziroma poslovno uspešnost, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, niti ne more odpovedati, saj gre skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR za sestavni del plače, od katerega se plačujejo tudi prispevki za socialno varnost. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Odpoved tej pravici bi bila tudi v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava.