ZIZ člen 264, 264/2. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/3.
postopek zavarovanja - predhodna odredba - stečajni postopek - ustavitev postopka zavarovanja - zastavna pravica - pogojna pridobitev ločitvene pravice - razvezni pogoj - priznanje terjatve v stečajnem postopku - prenehal pravni interes za pravdo
Predhodna odredba (ki v predmetni zadevi niti še ni pravnomočna) pomeni zgolj pogojno pridobitev ločitvene pravice. Tožeči stranki je s priznanjem terjatve v stečajnem postopku prenehal pravni interes za vodenje te pravde, saj izvršilni naslov za svojo terjatev že ima. Prav predmetna situacija dodatno kaže na to, da s predhodno odredbo upnik ne pridobi nepogojne ločitvene pravice, saj ni mogoče nadaljevati te pravde zgolj zato, da se ohrani ločitvena pravica. Pravdni postopek se izčrpa v odločitvi o terjatvi.
odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem – obročno plačilo premoženjske koristi
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je plačilo celotnega zneska premoženjske koristi naložilo obtoženemu. Le če bi bil znan sostorilec in če bi bilo znano, kolikšen del od pridobljene premoženjske koristi s kaznivim dejanjem si je pridobil sam, bi bilo mogoče vsakemu od njiju naložiti sorazmeren del plačila premoženjske koristi.
ZIZ člen 264, 264/2. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/3, 304.
postopek zavarovanja - predhodna odredba- stečajni postopek - ustavitev postopka zavarovanja - zastavna pravica - pogojna pridobitev ločitvene pravice - razvezni pogoj
Upravičena je pritožbena kritika, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustaviti, vendar pa ne za nazaj, to je z dnem začetka stečajnega postopka.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 156, 156/5, 157, 157/2. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe - sporazum s Srbijo - mednarodni sporazum - ponovna odmera pokojnine
V sporni zadevi je srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja prvi priznal pravico do invalidske pokojnine in nato toženi stranki posredoval zahtevo za odmero pokojnine v skladu z 38. členom Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. To pomeni, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.
prispevki za socialno varnost - davki - smrt delodajalca - zakonske zamudne obresti - odgovornost za zapustnikove dolgove
Tožnik v tem sporu uveljavlja plačilo denarnih terjatev, ki izvirajo iz opravljenega dela in so nastala v času pred smrtjo tožnikovega delodajalca. Z njegovo smrtjo so na podlagi dedovanja po samem zakonu na toženko kot edino dedinjo poleg premoženja prešle tudi obveznosti zapustnika. V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD je dedinja odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Gre za njeno osebno odgovornost, pri čemer odgovarja za zapustnikov dolg z vsem svojim in ne samo podedovanim premoženjem. Pri tem razpolaganje z dediščino ni pomembno in ne vpliva na omejitev izterljivosti dolga do višine vrednosti podedovanega premoženja. Zato se toženka ne more uspešno sklicevati na nemožnost razpolaganja z dediščino in zahtevke upnikov za ločitev zapuščine.
Dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove preneha šele, ko dejansko poplača terjatve upnikov do višine vrednosti vsega podedovanega premoženja. Dokazno breme o obstoju terjatev, o njihovem poplačilu in o višini vrednosti podedovanega premoženja je na dedinji. Da bi toženka uspela z ugovorom omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove, bi morala zatrjevati, da je že poplačala druge upnike do vrednosti podedovanega premoženja, oziroma da vtoževana terjatev to vrednost presega. Okoliščina, da so podedovane nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki presegajo njihovo vrednost, ne vpliva na obstoj odgovornosti dedinje. Dedinja namreč ne navaja, da so se hipotekarni upniki že poplačali iz tega premoženja.
Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) za socialno varnost so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere je zavezanec za plačilo delodajalec, kot tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako dejansko izvede plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj delodajalec.
Glede na navedbe obsojenega, ki jim sodišče prve stopnje ne odreka verodostojnosti, da razen pokojnine, nima nikakršnih drugih prihodkov niti premoženja, pokojnina, ki jo prejema pa ne dosega zneska, ki bi pokril zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (ta od julija 2013 znaša 265,22 EUR – Uradni list RS št. 63/2013), pritožbeno sodišče ugotavlja, da obsojeni naloženih stroškov ne more plačati, ne da bi bilo zaradi njih ogroženo njegovo vzdrževanje.
Toženi stranki (pravni osebi) tožba ni bila vročena na naslovu, ki je vpisan v poslovni register. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo vročitve tožbe onemogočilo toženi stranki obravnavanje pred sodiščem prve stopnje, zato je bila toženi stranki kršena pravica do enakega varstva v postopku. Sodišče namreč ni postopalo v skladu z določbo 3. odstavka 139. člena ZPP in subjektu, vpisanemu v sodni register, ni vročilo tožbe na naslovu, ki je vpisan v register. Zato pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, po katerem sodišče lahko izda zamudno sodbo, če je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, ni bil izpolnjen. Podana je absolutna bistvena kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.
odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni rok
Pravdni stranki sta se sporazumeli o odpovednem roku (tožnica je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da odpoved podaja šele z določenim dnem in da naj se upošteva 30-dnevni odpovedni rok; tožena stranka pa je to sprejela in tožnici delovno razmerje tako tudi zaključila), zaradi česar tožnica ni upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Dejstvo, da se je delovno razmerje tožnice po volji obeh strank nadaljevalo tudi po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica (delavka), pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnica posledično ni upravičena do vtoževane odpravnine.
Interpretacija, da naj bi v posledici pomanjkljivih relevantnih navedb tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki bi izpodbile utemeljenost vtoževanih terjatev, interpretirali kot zanikanje obstoja obligacijskega razmerja, potem, ko je upnik v samem ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v toku ugovornega postopka zoper izdano predhodno odredbo to obligacijskopravno razmerje s tožnikom izrecno priznaval, bi presegla zakonsko opredeljene predpostavke domneve iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ.
invalidnost I. kategorije - popolna izguba delovne zmožnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V pisnem izvedenskem mnenju, niti v izpovedi izvedenca na glavni obravnavi, prvostopenjsko sodišče ni imelo dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da je pri stranski intervenientki podana popolna izguba delovne zmožnosti. Izvedensko mnenje ne ustreza zahtevam izvedeništva, na podlagi katerega bi bilo mogoče brez dvoma pri stranski intervenientki ugotoviti popolno nezmožost za organizirano pridobitno delo. Zato ga sodišče prve stopnje brez dodatnega razčiščevanja ne bi smelo uporabiti oz. zgolj na njegovi podlagi ugoditi tožbenemu zahtevku, da se stransko intervenientko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je očitala, da je pri pripravi delovnega naloga za stranko napačno prenesla podatke iz nemške verzije naloga v slovensko, zaradi česar naj bi prišlo do napačne razdelitve strani in posledično napačnega tiska več tisoč izvodov prospektov. Prospekti so bili zagotovljeni in dobavljeni stranki, ki je po skrbniku delodajalca obvestila o tej hudi napaki in neuporabnosti izdelka, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. Tožnica je storila očitano kršitev. S svojim ravnanjem je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožnik je v tožbi navajal, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke o njegovi začasni premestitvi nepopolna, vendar ni zatrjeval, da za začasno premestitev ni bilo utemeljenih razlogov. Tožnik je bil napoten na drugo delo zaradi izvajanja nalog zunanjega varovanja objektov, kar je v skladu s 7. točko 1. odstavka 3. člena ZPol, po kateri so naloge policije tudi varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev. Ker tožnik ni zatrjeval, da je premestitev neutemeljena, izpodbijana odločba ni nezakonita zgolj zato, ker potreba po tožnikovi premestitvi ni podrobneje utemeljena.
stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - nezgoda pri delu - pogodba o zaposlitvi - podjemna pogodba
Tožnik s tožbo vtožuje plačilo gmotne in negmotne škode, ki naj bi jo utrpel v delovni nezgodi pri toženi stranki. Tožnik dela pri toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava, v delovnem razmerju pa je bil pri drugi družbi. Zato je za odločanje o tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
Ker je direktor tako obvladujoče kot podrejene pravne osebe odpisal terjatev do obvladujoče družbe, je s tem izpolnil znake za spregled pravne osebnosti po četrti alineji 8. člena ZGD-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - rok za podajo odpovedi - prekluzivni rok - neizkoriščen letni dopust - odškodnina
Po 6. odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki jo tožnica izpodbija v tem sporu) je nastal že v času, ko je tožena stranka iz istega razloga prekinila tožnici pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas (predčasno), zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga, podana po poteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, prepozna.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker pa je bila na podlagi sodne odločbe za čas, ko tožnica ni delala, tožnici priznano delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da ji delovno razmerje takrat ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Nadomestila za neizrabljen letni dopust se delavcu priznava le v situacijah, ko iz razlogov na strani delodajalca, delavec dejansko dela in ne more izrabiti dopusta ali ko ne more izrabiti dopusta, ker je ves čas referenčnega obdobja dopusta zaradi nekega utemeljenega objektivnega razloga na njegovi strani (npr. bolniškega staleža, porodniškega dopusta itd.) ni mogel izkoristiti. Ker v konkretnem primeru nobena od zgornjih situacij ni podana, tožnici vtoževanega nadomestila ni mogoče priznati.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. ZPP člen 77, 77/1, 78, 80, 81, 82, 339, 339/2, 339/2-11, 354, 354/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - pravdna sposobnost - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesna sposobnost
V obravnavanem individualnem delovnem sporu obstaja dvom o procesni sposobnosti tožeče stranke. Pravdno sposobna je le stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna in lahko sama opravlja pravdna dejanja (1. odstavek 77. člena ZPP). Tožnici je bila s sklepom okrajnega sodišča v nepravdni zadevi poslovna sposobnost delno odvzeta za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Na obstoj procesne sposobnosti stranke, ki je procesna predpostavka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Podane so torej okoliščine, ki kažejo na to, da tožeča stranka v obravnavanem postopku ni imela procesne sposobnosti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja.
Če prvotni interes po vložitvi pritožbe odpade, je treba pritožbo zavreči ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena. V konkretnem primeru sta namreč pravdni stranki sklenili (perfektno) sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da so urejena vsa medsebojna razmerja iz predmetnega gospodarskega spora in zato ena proti drugi nimata nobenih zahtevkov več. To pa pomeni, da se pritožnikov pravni položaj z odločbo pritožbenega sodišča sploh ne bi mogel izboljšati.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 44/2, 44/2-3, 45, 49.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja navedena kot razlog za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.