TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v VI. točki izreka tako, da se v tem delu glasi:

„VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 249,53 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik v tem sporu uveljavlja plačilo denarnih terjatev, ki izvirajo iz opravljenega dela in so nastala v času pred smrtjo tožnikovega delodajalca. Z njegovo smrtjo so na podlagi dedovanja po samem zakonu na toženko kot edino dedinjo poleg premoženja prešle tudi obveznosti zapustnika. V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD je dedinja odgovorna za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Gre za njeno osebno odgovornost, pri čemer odgovarja za zapustnikov dolg z vsem svojim in ne samo podedovanim premoženjem. Pri tem razpolaganje z dediščino ni pomembno in ne vpliva na omejitev izterljivosti dolga do višine vrednosti podedovanega premoženja. Zato se toženka ne more uspešno sklicevati na nemožnost razpolaganja z dediščino in zahtevke upnikov za ločitev zapuščine.

Dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove preneha šele, ko dejansko poplača terjatve upnikov do višine vrednosti vsega podedovanega premoženja. Dokazno breme o obstoju terjatev, o njihovem poplačilu in o višini vrednosti podedovanega premoženja je na dedinji. Da bi toženka uspela z ugovorom omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove, bi morala zatrjevati, da je že poplačala druge upnike do vrednosti podedovanega premoženja, oziroma da vtoževana terjatev to vrednost presega. Okoliščina, da so podedovane nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki presegajo njihovo vrednost, ne vpliva na obstoj odgovornosti dedinje. Dedinja namreč ne navaja, da so se hipotekarni upniki že poplačali iz tega premoženja.

Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) za socialno varnost so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere je zavezanec za plačilo delodajalec, kot tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako dejansko izvede plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj delodajalec.