Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969) člen 31, 31/1, 31/2, 31/3, 32. BATIDO člen 19, 19/1, 19/1-a, 19/4, 30, 30/3.
dopuščena revizija - dvostranska mednarodna pogodba - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja - Avstrija - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - Vzorčna davčna konvencija OECD - pomen izrazov - komentar - sredstvo razlage - izjema - nadomestilo - država pogodbenica - politična enota - organ lokalne uprave - neposredni prejemnik storitve davčnega zavezanca - akt poslovanja
Če sta obe državi pogodbenici članici OECD in sta pri sklenitvi dvostranske pogodbe o izogibanju dvojni obdavčitvi sledili besedilu Vzorčne konvencije, potem je mogoče šteti, da sta želeli v dvostranski pogodbi uporabljenim izrazom dati pomen, ki je razviden iz Vzorčne konvencije in iz komentarja njenih določb. Tako ugotovljenemu pomenu izrazov je torej mogoče pripisati "obči pomen" v smislu prvega odstavka 31. člena DKPP. Komentar Vzorčne konvencije je zato pomembno dodatno sredstvo za razlago mednarodne pogodbe o izogibanju dvojni obdavčitvi, ne glede na to da sam zase ni formalnopravno zavezujoč.
Izjema izključne obdavčitve dohodka v državi izplačevalki dohodka iz prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (BATIDO) se uporabi, če 1) nadomestilo (razen pokojnine) izplača država pogodbenica, politična enota ali organi lokalne uprave, 2) gre za plačilo v zvezi s storitvami, ki so opravljene za to državo pogodbenico ali njeno ožjo politično enoto in 3) opravljene storitve niso v zvezi s posli, ki jih opravlja država pogodbenica oziroma njene ožje politične enote (četrti odstavek 19. člena BATIDO).
politična enota - organ lokalne uprave - neposredni prejemnik storitve davčnega zavezanca - akt poslovanja - dopuščena revizija - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja - Avstrija - izjema - prihodek iz zaposlitve - zaposlitev pri tujem delodajalcu - nadomestilo - država pogodbenica
Pri presoji uporabljivosti izjeme iz 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (BATIDO) v zvezi s prihodkom iz zaposlitve pri delodajalcu v Avstriji je treba najprej presoditi, ali so nadomestilo izplačali država pogodbenica, politična enota ali organ lokalne uprave kot neposredni prejemniki storitve davčnega zavezanca. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pa še, ali je davčni zavezanec te storitve opravil v zvezi z izvajanjem poslov navedenih pravnih subjektov, to je v zvezi z njihovim delovanjem ex iure gestionis (četrti odstavek 19. člena BATIDO). Zato ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če sodišče ne uporabi navedene določbe četrtega odstavka 19. člena BATIDO v primeru, če je že zaradi neizpolnjevanja pogojev iz točke a) prvega odstavka istega člena izključena uporaba izjeme.
dopuščena revizija - davčni organ - prikriti pravni posel - dohodek - drugi dohodek - oprostitev plačila dohodnine
Davčni organ mora prikriti pravni posel, ko ugotovi njegov obstoj, ustrezno opredeliti. Nato mora presoditi, ali ga je na podlagi ugotovljenih lastnosti mogoče obdavčiti kot katerega od dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Šele če to ne bi bilo mogoče, mora opraviti presojo, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele če ne bi šlo niti za tak dohodek, se lahko pojavi vprašanje, ali je mogoča njegova obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Pri tem za uporabo slednje pravne podlage ne zadošča zgolj dejstvo, da drugih pravnih podlag za obdavčenje ni mogoče uporabiti, temveč je potrebna (dodatna) presoja, ali gre sploh lahko za dohodek v smislu te določbe ZDoh-2.
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 49/3, 49/4. URS člen 14, 14/1, 14/2.
odmera kazni - načelo enakosti - splošna pravila za odmero kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - krivda
Načelo enakosti je treba upoštevati tudi pri odmeri kazni. To mora sodišče odmeriti v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - opravičljiva pravna zmota - sprememba sodne prakse - enotna sodna praksa - ustaljena sodna praksa - enoosebna družba
Obsojenčevo ravnanje ni bilo v skladu s sodno prakso, sprejeto v letu 2007, torej pred storitvijo obsojencu očitanega dejanja, saj je tudi ta v razpolaganju družbenika enoosebne družbe, s katerim si je pridobil premoženjsko korist iz kapitala te družbe, prepoznala protipravnost takšnega ravnanja, če je poleg družbe oškodoval še njene upnike.
Ob vprašanju ustaljenosti tozadevne sodne prakse do leta 2017 vendarle potrebno dodatno izpostaviti še zavzeto stališče iz sodbe I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011, da je v primeru kaznivega dejanja po 244. členu KZ vedno oškodovana družba, ki je nikakor ni mogoče enačiti z (edinim) družbenikom. Tudi sodna praksa, sprejeta v in po letu 2017, ni uveljavila novega sodno sprejetega pravnega pravila, temveč je zgolj potrdila že uveljavljene postulate prava gospodarskih družb, da gospodarska družba z ustanovitvijo pridobi status pravne osebe, s tem pa tudi lastno pravno osebnost, ki je ločena od pravne osebnosti njenih članov.
umor - umor na zahrbten način - umor iz koristoljubnosti - koristoljubnost - indična sodba - indici - domneva nedolžnosti - zavrnitev dokaznega predloga
Za koristoljubnost je odločilna premoženjska motiviranost dejanja, pri čemer za izpolnitev zakonskega znaka ni odločilna niti višina premoženjske koristi niti obsojenčev morebiten uspeh v zasledovanju koristoljubnega nagiba.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2, 399. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Stranki sta sicer res imeli možnost, da se opredelita do stališč v citirani sodbi Sodišča Evropske unije, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani, da se izjavita glede novih stališč Vrhovnega sodišča (predvsem v sodbi II Ips 8/2022), na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.
dopuščena revizija - pogodba o svetovanju - zahtevek na znižanje plačila - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - nasprotna tožba - prevzem izpolnitve - plačilo mandatarju - plačilo obveznosti - vzajemna obveznost - predložitev obračuna - ugovor zastaranja - začetek teka zastaranja
Rok za uveljavljanje zahtevka po zmanjšanju vnaprej dogovorjene nagrade za uspeh zaradi očitnega nesorazmerja z opravljenimi storitvami (tretji odstavek 779. člena OZ) začne v tipičnem položaju teči, ko prevzemnik naročila da o opravljenem poslu račun (771. člen OZ). Načelo predvidljivosti terja, da je tako tudi tedaj, ko je nagrada v pogodbi že opredeljena v fiksnem znesku ter so opravljene storitve abstraktno opisane v pogodbi, njihov dejanski obseg in vsebina pa konkretizacija abstraktnega pogodbenega dejanskega stanu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085584
URS člen 22.
dopuščena revizija - upravni spor - načelo enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - opredelitev do navedb strank
Sodišče mora za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti. V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt, saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/2.
opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - soobdolženec - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sprejem priznanja krivde soobdolžencev
Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.
Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57, 58. EZ člen 79. EZ-1 člen 155, 413, 413/1.
dopuščena revizija - določenost v zakonu - splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil - splošni pogoji - neupravičena pridobitev - neupravičen odjem električne energije - civilnopravno razmerje - Agencija za energijo - pristojnost - spor med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije - povračilo škode - skladnost splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom
Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.
V EZ-1 ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.
V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člen EZ oziroma 155. člen EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje izhaja namreč le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.
INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - MEDIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00085975
ZDT-1 člen 181, 181/1. URS člen 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.
dopuščena revizija - informacije javnega značaja - vpogled v državnotožilski spis - novinar - pravni interes - ustavnoskladna razlaga - pravica do svobode izražanja - nadzorna vloga novinarja - javni interes - škoda za postopek
Tudi zahtevo novinarja za dostop do podatkov, ki se nahajajo v državnotožilskem spisu, je treba presojati po določbah tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Ta pa pravico tretje osebe do vpogleda v vsebino državnotožilskega spisa (med drugim) veže na izkazan pravni interes.
Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pojem "pravnega interesa" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 glede medijev oziroma novinarjev razlagati ustavnoskladno, in sicer na način, ki upošteva pomen pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. V skladu s tem je pravni interes mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, pač pa te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti.
Že ob jezikovni razlagi besedne zveze "ne škoduje interesom postopka" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 ni mogoča drugačna razlaga, kot da mora za zavrnitev dostopa do podatkov iz tega razloga obstajati neposredna in konkretna nevarnost, da bi razkritje povzročilo določeno škodo za postopek, kar mora vodja državnega tožilstva tudi ustrezno obrazložiti. Do enakega zaključka pripeljejo tudi uporaba namenske, sistematične in ustavnoskladne razlage te določbe.
V obravnavanem primeru je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v času prestajanja zaporne kazni, zato sta za odvzem sredstev za elektronsko komunikacijo uporabljiva tudi 236.h v zvezi s 75. členom ZIKS-1 in 78. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki tovrstne situacije posebej določata. V konkretni zadevi je bil računalnik s strani pravosodnih policistov - zaradi suma zlorabe sredstva za elektronsko komuniciranje, ki je temeljila na anonimni prijavi - najprej dejansko odvzet na tej pravni podlagi. V nadaljnjo preiskavo elektronske naprave pa je obdolženec po predhodno danem pouku tudi privolil, česar vložnik niti ne izpodbija. Na tej točki postopka zato ni mogoče trditi, da so zbrani dokazi že na prvi pogled (prima facie) nedovoljeni.
Zakon poleg nakupa in sprejema v zastavo inkriminira tudi vsakršno drugo obliko pridobitve oziroma t. i. splošno obliko pridobitve, v katero so zajeta tudi vsa ravnanja, ki sicer ne ustrezajo tipiziranim pravnim poslom in jih torej niti ni mogoče opisati drugače kot s splošnim pojmom pridobitve.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - objektivne in subjektivne okoliščine - preslepitev - preslepitveni namen
V opisu očitanega kaznivega dejanja so najprej zajete objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, kot tudi subjektivna okoliščina kaznivega dejanja poslovne goljufije, in sicer preslepitveni namen: opisane so okoliščine, da je obsojenec zamolčal, da bo subvencija oz. nepovratna sredstva nakazana na blokiran transakcijski račun, pri čemer peči kljub razpoložljivim denarnim sredstvom ni plačal niti delno, ampak je v izvršilnem postopku temu celo nasprotoval in na koncu poslovni delež in direktorski položaj prenesel na tujega državljana, medtem pa je plačilo ves čas obljubljal.
nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - obličnost predloga za kazenski pregon in ovadbe - pravočasnost predloga za pregon
Nižji sodišči sta ugotovili, da pooblastilo oškodovane družbe navedenima zaposlenima izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za poslovodjo oziroma oddelkovodjo trgovine. Po pojasnilu družbe in predloženem opisu delovnih nalog so ti zaposleni, med drugim, zadolženi, da skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem v trgovini, kar zajema tudi podajo predloga za pregon. Sodišče je izpolnjenost procesne predpostavke dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovana družba za obsojenca kot storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom na narok, vročenim dne 1. 9. 2022, zaradi česar se glede na določilo prvega odstavka 52. člena ZKP šteje za pravočasnega tudi predlog za pregon podan na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, ko je nanj pristopil pooblaščenec G. G. in priložil pooblastilo oškodovane družbe.
Glede na določbo prvega odstavka 52. člena ZKP je sodišče tudi v zvezi s tem dejanjem dodatno utemeljilo, da je oškodovana družba za storilca kaznivega dejanja izvedela z vabilom za narok na glavno obravnavo dne 30. 8. 2022, zaradi česar je predlog za pregon, podanem na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2022, na katerega je pristopil H. H. in priložil pooblastilo oškodovane družbe, na tej podlagi štelo za pravočasnega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085740
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 143, 143/1, 445, 445/1. ZS člen 73c, 73c/1, 73c/3. ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6-6, 75, 75/4. ZVOPOKD člen 5, 5/1, 59, 59/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - tuja stvar - obvestilo o pritožbeni seji - navzočnost na seji pritožbenega senata - videonadzor - pravica do zasebnosti - lastninska pravica - praktična konkordanca - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - predlog za pregon
Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora.
V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086246
KZ-1 člen 173, 173/3, 174, 174/2. ZKP člen 371, 371/1-11.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - konkretizacija zakonskih znakov - zloraba položaja - pomanjkljiva obrazložitev - dokazna ocena - izpovedbe prič - dokazna ocena verodostojnosti prič
Pravilno je stališče sodišča, da na uradne zaznamke obsodilne sodbe ni mogoče opreti, vendar pri tem ni mogoče zanikati njihove kontrolne funkcije v postopku; na njihovi podlagi je mogoče preverjati verodostojnost oškodovank v okviru zaslišanja v preiskavi.
Ne glede na to, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, v obravnavani zadevi povsem izostalih oziroma izvotljenih razlogov prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče, kljub podrobnejši opredelitvi, ni moglo nadomestiti.
domneva nepristranskosti - dvom v nepristranskost sojenja - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - razlogi za izločitev sodnika - navedba pomembnih okoliščin za presojo - zahteva za izločitev sodnika - konkretiziranost navedb - pravica do obrambe z zagovornikom - pravica do poštenega sojenja - enakopravnost strank v postopku - pravica do zagovornika po lastni izbiri - postavitev zagovornika v interesu pravičnosti - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti - obvezna formalna obramba - pravica do učinkovite obrambe - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - iztek roka - trajanje pripora po vložitvi obtožnice
Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo pristranskost15. Merila za presojo nepristranskosti sodnika je ustalila tudi (ustavno)sodna praksa, iz katere izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje izločitveni razlog, zanj navesti tudi dokaze.
V konkretni kazenski zadevi vrhovno sodišče upoštevaje navedene kriterije pritrjuje skladni in razumni presoji sodišč prve in druge stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice Mateje Kumer podana v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili (drugi in peti odstavek 41. člena ZKP) ter z očitnim namenom zavlačevanja, saj a.) je bila podana prepozno in b.) ni bila zadostno konkretizirana, kar vse je utemeljevalo odločitev sodišča po petem odstavku 42. člena ZKP. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, katera so tista dejstva in okoliščine, zaradi katerih je bil v predmetni zadevi okrnjen videz nepristranskosti sojenja ter kako se je to odrazilo navzven (v odnosu do javnosti).
Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom. Ta bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. V dosedanji praksi Ustavnega sodišča RS je že razjasnjeno, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti obdolžencu zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Stališče, da pravica do lastne izbire zagovornika, ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutna, je zavzeto tudi v praksi ESČP. Nacionalna sodišča tako niso dolžna upoštevati obdolženčevih želja pri izbiri zagovornika, ko obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je to v interesu pravičnosti. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.
V judikaturi je že zavzeto stališče, da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med na eni strani interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga za učinkovitost obdolženčeve obrambe zagotavlja njegov vpliv na izbiro zagovornika. Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče po opravljenem tovrstnem tehtanju presodilo, da nujnost postavitve zagovornika po uradni dolžnosti narekujejo razlogi, da: (i) se obsojencu zagotovi formalna obramba (de iure), ki je bila v tem kazenskem postopku obvezna, (ii) se mu zagotovi zagovornika, ki bo to funkcijo lahko opravljal (de facto), (iii) s tem obsojencu zagotovi pravica do učinkovite obrambe, (iv) se omogoči razumno hiter tek kazenskega postopka in se (v) ob iztekanju dopustnega časa za pripor izogne nadaljnjim preložitvam narokov. Kljub opisani reakciji prvostopenjskega sodišča za ohranitev izpolnjevanja predpisanih procesnih pogojev za nadaljevanje kazenskega postopka je: 1. imel obsojenec (še vedno) odprte možnosti za pooblastitev zagovornika po svoji izbiri, 2. moralo sodišče v tem času zaradi pravnomočne odločitve o obsojenčevi zahtevi za razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika vseeno preklicati dva naroka, 3. obsojenec svoje pravice, da si zagovornika izbere (vzame) sam, ni izkoristil. Obsojenčevi manevri glede dogovarjanja z novim izbranim zagovornikom pa so predmetni kazenski postopek, navkljub prizadevanjem sodišča prve stopnje za čimprejšnjo izvedbo (zaključnih) narokov, zavlekli za najmanj en mesec. Pri tem pa je treba upoštevati še, da gre za izjemno kompleksno in zahtevno kazensko zadevo, da je bil postopek pred sodiščem prve stopnje praktično zaključen ter dejstvo, da je bilo sodišče brez možnosti nadaljnjega podaljšanja pripora, saj je čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejen na dve leti, ta rok pa se je v kratkem po izreku sodbe iztekel.
ZSZ člen 84. ZGO-1 člen 218, 218b, 218b/1, 218b/2, 218b/3.
dopuščena revizija - odmera NUSZ - komunalna infrastruktura - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo - nesorazmerno zahtevni gradbeni posegi - javna razsvetljava - oddaljenost od javne razsvetljave - dejanska korist
Ustavno sodišče je v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da za obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zadostuje le možnost priključka na komunalno infrastrukturo, kar je tudi ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča. Pri tem je bistveno, da je zagotovljena dejanska možnost priklopa, torej da ga je možno izvesti na način, ki uporabniku zemljišča omogoča uživanje koristi od zagotovljene komunalne infrastrukture, kar je tudi bistveni namen plačevanja NUSZ. Uporabnik zemljišča ima od zemljišča povečano korist, če je to zemljišče komunalno opremljeno. Izvedba priključka na zagotovljeno komunalno infrastrukturo zato ne sme biti povezana z nesorazmerno zahtevnimi (dragimi) gradbenimi posegi, katerih izvedba oziroma cena bi pomenila izničenje vseh koristi, ki jih komunalni priključek zagotavlja uporabniku.
Stavbno zemljišče se ne more šteti za opremljeno z javno razsvetljavo, če je od prve javne razsvetljave tako oddaljeno, da od nje nima nobene koristi.