URS člen 147. ZTro-1 člen 95. Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (2017) člen 6, 6/1.
dopuščena revizija - vračilo trošarine za energente - vračilo trošarine za komercialni namen - nezakonit podzakonski akt - exceptio illegalis - ugoditev reviziji - formalno in materialno izčrpanje - opredelitev sodišča prve stopnje do relevantnih navedb tožnika
Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko – komercialni namen in komercialni prevoz, v drugem stavku prvega odstavka 6. člena, ki določa, da lahko vračilo trošarine za gorivo, točeno na internem servisu za točenje goriv, uveljavlja le upravičenec, ki je imetnik tega internega servisa za točenje goriv, vzpostavlja dodatni pogoj za uveljavljanje pravice do vračila trošarine. Ker to presega zakonski okvir pooblastila iz petega odstavka 95. člena Zakona o trošarinah in tudi po vsebini nasprotuje tej določbi, te določbe pravilnika pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
ZDDPO-2 člen 12, 12/3. ZDavP-2 člen 51, 51/2, 129, 129/3, 129/3-3. ZGD-1 člen 54, 57. Uredba (ES) št. 1606/2002 evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov člen 1.
dopuščena revizija - davčni odhodki - dokazovanje - davek od dohodka pravnih oseb - obseg in vrsta opravljenih storitev - računovodski izkazi - dokazna sredstva - zavrnitev revizije
Obstoj listine, ki ustreza uporabljenim računovodskim standardom, sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka in s tem tudi ne višine izračunanega davka.
Vprašanje, ali je določena knjigovodska listina verodostojna ali ne, je povezano s kvaliteto samega dokaza, ki se ovrednoti z ustreznimi računovodskimi standard. Zato je tudi vprašanje, ali je določen prihodek oziroma odhodek mogoče izkazati z ustrezno, verodostojno knjigovodsko listino, vprašanje načina dokazovanja tega dejstva, obstoj take listine pa sam po sebi ni nujen, niti ne zadosten pogoj za uspešnost takega dokazovanja.
URS člen 33. ZFPPIPP člen 22, 224, 224/2, 224/2-2, 299, 299/5, 299/6, 299/7. ZPP člen 367a, 367a/1, 385, 385/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - stečajna masa - prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice - prenehanje izločitvene pravice - unovčena stečajna masa - posebna razdelitvena masa - prednost pri poplačilu terjatve - ločitvena pravica - izločitvena pravica - pravica do zasebne lastnine - kolizija ustavnih pravic - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - priznana ločitvena pravica v stečajnem postopku - močnejše pravno varstvo ločitvenih upnikov - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Upoštevaje določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP, postane denarni znesek, dosežen s prodajo premoženja, ki ga je zaobjemala izločitvena pravica, del unovčene stečajne mase: (1) ali po izteku roka iz sedmega odstavka 299. člena ZFPPIPP, če v tem roku izločitveni upnik pravice iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP ni prijavil v stečajnem postopku; (2) ali po izteku roka za vložitev tožbe na ugotovitev prerekane prijave z navedeno vsebino; (3) ali kadar je po pravočasni vložitvi navedene tožbe s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da te pravice domnevni izločitveni upnik ni imel, ker ni imel izločitvene pravice.
V zaostrenih pogojih insolvence, ki običajno intenzivno in negativno prizadeva mnoge subjekte, se ne zdi pretirano pričakovanje, da izločitveni upnik zanj škodljivim ločitvenim pravicam oporeka pred prenehanjem njegove domnevne izločitvene pravice. Če ugovorov v navedeni smeri dotlej ni podal in tako ni uspel omajati obstoja zanj škodljivih pravic ločitvenih upnikov, njegov posebni položaj v pogledu zahtevka iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP ne pretehta nad posebnim položajem, ki ga v stečajnem postopku uživajo upniki s priznanimi (ali ugotovljenimi) ločitvenimi pravicami.
Kadar je bila pravica do plačila denarnega zneska iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP pravočasno prijavljena (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP) in ni bila prerekana (ali je bila prerekana in je bila ugotovljena v pravočasno sproženem pravdnem postopku), vendar so bili ločitveni upniki iz tega zneska (prednostno) poplačani, ima nekdanji izločitveni upnik do stečajnega dolžnika (le še) navadno nezavarovano terjatev, ki se poplača iz splošne razdelitvene mase.
Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi. V skladu z določbo tretjega odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Najpomembnejša posledica visečnosti pravde oziroma litispendence je torej, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Na obstoj litispendece pazi sodišče po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da je dolžno po uradni dolžnosti s poizvedbami preverjati, ali med istima strankama pri istem ali drugem sodišču že teče pravda o isti stvari. Če pa iz podatkov spisa, ali iz lastnega vedenja, ve za obstoj takšne pravde, ali če glede na podatke spisa, ali navedbe strank, sumi, da o isti stvari med istima strankama že teče prej začeta pravda, lahko sodišče po uradni dolžnosti (torej tudi brez predloga stranke) upošteva obstoj litispendence oziroma po uradni dolžnosti opravi poizvedbe za ugotovitev, ali gre za tak primer.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da velja visečnost pravde oziroma litispendenca tudi v zvezi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku. Če torej sodišče ugotovi, da med obdolžencem in oškodovancem teče pravdni postopek o škodi, ki je nastala z obdolženčevim protipravnim ravnanjem, ki se je začel, preden je oškodovanec podal premoženjskopravni zahtevek, bo moralo sodišče oškodovanca v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP napotiti na pravdo.
Na podlagi ugotovljenega nespoštovanja opozoril policistov glede nasilnih ravnanj obdolženca napram oškodovancu, dejstva, da policisti izvrševanje milejših ukrepov nadzirajo zgolj občasno in ne celodnevno, ter upoštevaje obdolženčevo kontinuirano preživljanje časa na vrtičku, je mogoče tudi po presoji Vrhovnega sodišča narediti razumen sklep, da obdolžencu z milejšimi ukrepi ni mogoče preprečiti, da bi odšel na svoj vrtiček in ponovil oziroma dokončal kaznivo dejanje zoper oškodovanca. Vložnica ne pojasni, kako naj bi obdolženčeva starost 76 let ter njegova predhodna nekaznovanost vplivali na to, da bo ob predhodno izkazanem neupoštevanju opozoril policistov sedaj prostovoljno spoštoval milejše ukrepe.
Za presojo odločilnosti prispevka je pomembno predvsem, ali je bil v fazi načrtovanja videti bistven za uspeh načrta. Iz okoliščin konkretnega primera in splošnega pomena izraza „stražiti“ na ravni opisa dejanja jasno izhaja, da je bila obsojenčeva naloga preostale udeležence pravočasno posvariti pred prihodom tretjih oseb. Opis dejanja po presoji Vrhovnega sodišča tako vsebuje ustrezno konkretizacijo obsojenčevega ravnanja in okoliščin, ki omogočajo presojo, ali gre pri njegovem ravnanju za odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Dokazanost teh okoliščin in presoja odločilnosti prispevka pa je predmet dokazne in pravne ocene, ki jo sodišče navede v razlogih sodbe.
Dokazni predlog, ki se je nanašal na dokazovanje dejstva, da je šlo pri zaseženi konoplji za industrijsko konopljo z nizko vsebnostjo THC, za gojenje katere naj bi imela njena prejšnja imetnika dovoljenje, ni bil materialnopravno relevanten, saj vsebnost THC za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja ni pomembna, vložnik pa tudi ni zatrjeval, da bi obsojenec razpolagal z dovoljenjem ministra za njeno gojenje.
originarna pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice z gradnjo - gradnja na tujem svetu - gradnja na tujem solastnem zemljišču - nedobroverni graditelj - pravica izbire lastnika zemljišča - prekluzivni rok - ugoditev reviziji
Nedobroverni graditelj je z iztekom roka iz petega odstavka 25. člena ZTLR originarno pridobil lastninsko pravico na zazidanem zemljišču in gradbenem objektu. Revidentka ima zato prav, ko graja pravno stališče nižjih sodišč, po katerem graditeljičina nedobrovernost izključuje pridobitev lastnine z gradnjo na tujem zemljišču.
Direktiva 2002/58/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) člen 4. ZEKom-1 člen 146, 146/1, 146/2.
dopuščena revizija - elektronska komunikacijska sredstva - mobilni telefoni - kraja - stroški - odgovornost operaterja - zavrnitev revizije
V primeru kraje mobilnega telefona ne gre ne za zlorabo elektronskega komunikacijskega omrežja ne za zlorabo storitve v smislu 146. člena ZEKom-1, saj ni šlo za zlorabo tehničnega sistema za posredovanje klicev.
Drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 zato ni bil pravna podlaga za odločanje o prevzemu stroškov zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev v primerih, ko ti stroški v primeru kraje komunikacijskega sredstva nastanejo brez volje naročnika, torej z zlorabo s strani tretje osebe. To pa ne pomeni, da revidentka za odločanje o odgovornosti operaterja za stroške klicev nima druge pravne podlage.
JAVNA UPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00067293
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107, 107/1, 108, 108/3, 109. Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis člen 2. OZ člen 5, 39, 39/4, 86, 88, 88/1, 247, 247/1, 249, 250.
pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca - državna pomoč - pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - kršitev pogodbene obveznosti - vračilo prejetih javnih sredstev - obveznost rezultata - dolžnikova odgovornost za zamudo - upravna pogodba - pravna oseba javnega prava - javna agencija - razlaga pogodbenega določila - nično pogodbeno določilo - nepričakovan dogodek - načelo vestnosti in poštenja - ugoditev reviziji
Pogodbena kazen je primer stranske pogodbene obveznosti. To pomeni, da dogovor o pogodbeni kazni ne opredeljuje pravne narave pogodbe in tudi ne njene kavze (podlage). Ker je tako, dogovor o pogodbeni kazni ni in ne more biti sam sebi namen, marveč služi uresničitvi glavnega pogodbenega namena. Vsebino dogovora o pogodbeni kazni je treba zato razlagati in njene pravne prvine (npr. veljavnost, obseg in pogoje dolžnikove odgovornosti, nesorazmernost, uresničevanje upnikovih pravic) presojati v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja.
Pogodbena kazen ima dvojni pomen oziroma funkcijo, in sicer predstavlja instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in upniku, v čigar korist je dogovorjena, olajšuje položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika. Kršitev lahko pomeni bodisi neizpolnitev bodisi nepravilno izpolnitev. Med slednje spada tudi tudi izpolnitev z zamudo, ki je bila dogovorjena v obravnavanem primeru.
V tej in v istočasno obravnavanih zadevah II Ips 57/2022 in II Ips 9/2023 je bilo predmet presoje vprašanje, ali je Agencija, ki je bila v vseh zadevah tožeča stranka, od treh različnih izvajalcev kot tožencev, v dejanskih okoliščinah, ki se v bistvenem ne razlikujejo (zamuda pri pridobitvi doktorata), in na podlagi vsebinsko identičnih pogodb, ki jih je sklenila z izvajalci, od slednjih upravičeno zahtevala plačilo pogodbene kazni. Za posamičen primer specifične dejanske ugotovitve na uporabo materialnega prava niso imele vpliva.
ZPP člen 7, 14. KZ-1 člen 310, 310/1. OZ člen 131.
zahtevek za povrnitev škode - odstop od najemne pogodbe - onemogočitev dostopa do nepremičnine - obstoj protipravnosti - kaznivo dejanje samovoljnosti - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - identično dejansko stanje - ugoditev reviziji
V smislu 14. člena ZPP je dejansko stanje identično, če je podana identiteta historičnega dogodka v subjektivnem in v objektivnem oziru.
Subjektivni vidik identitete dejanskih stanj je v tem, da je odgovorna oseba v kazenskem in v sledečem mu pravdnem postopku ista - da je torej ista oseba storilec kaznivega dejanja in povzročitelj škode.
Objektivni vidik identitete je v tem, da je kaznivo dejanje iz pravnomočne kazenske sodbe hkrati škodno dejanje kot vzrok škode, o povrnitvi katere se odloča v pravdi. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
JAVNA UPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00067613
OZ člen 5, 39, 39/4, 86, 88, 88/1, 240, 247, 247/1, 249, 250. ZSDrP člen 2. ZPP člen 380/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107, 107/1, 108, 108/3, 109. Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis člen 2.
pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca - državna pomoč - pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - izpolnitev z zamudo - kršitev pogodbene obveznosti - vračilo prejetih javnih sredstev - dolžnikova odgovornost za zamudo - upravna pogodba - pravna oseba javnega prava - javna agencija - razlaga pogodbenega določila - nično pogodbeno določilo - nepričakovan dogodek - načelo vestnosti in poštenja - ugoditev reviziji
1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mlada raziskovalka, zaposlena pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera.
Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, naj plača pogodbeno kazen. Pravna podlaga izpodbijane odločitve je pogodbeno določilo, ki obveznost plačila pogodbene kazen navezuje na dejstvo, da namen in cilj programa (t. j., uspešen zagovor doktorske naloge in pridobitev naslova doktor znanosti) nista pravočasno dosežena. Mlada raziskovalka je doktorirala, a ne pravočasno.
Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova?
2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 7. členu Pogodbe ter bi bil to tudi razlog, da se je namen in cilj programa izjalovil. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega toženka kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre za pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.
3. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče presoditi še tožničino tezo, da ji mora toženka sredstva vrniti na podlagi nezakonito izplačane državne pomoči. Po predstavitvi instituta državne pomoči (kar je institut prava EU), zlasti v luči obveznosti vračanja nedovoljene državne pomoči, je Vrhovno sodišče presodilo, da trditvena podlaga tožnice ne omogoča sklepa, da bi bila državna pomoč nezakonita ali da bi jo toženka zlorabila. Ne glede na to pa znesek v obravnavani zadevi ne presega niti praga "de minimis" državnih pomoči ter že zato ne gre za nedovoljeno državno pomoč.
ZPP člen 163, 163/4, 325, 325/1, 326, 326/4. ZIZ člen 19, 19/1.
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - sklep o stroških postopka - poseben sklep o višini stroškov - razveljavitev sklepa
Odločanje o stroških po četrtem odstavku 163. člena ZPP poteka v dveh fazah: Sodišče v končni odločbi odloči o stroških postopka zgolj po podlagi, o njihovi višini pa s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločbe. Slednji pomeni zgolj odmero stroškov oziroma njihov končni izračun. Ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova, ampak je izvršilni naslov za izterjavo stroškovne obveznosti vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. Zato mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova
JAVNA UPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00067290
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107, 107/1, 108, 108/3. Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis člen 2. Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije člen 1, 1/g, 20. OZ člen 5, 39, 39/4, 86, 88, 88/1, 240, 247, 247/1, 249, 250. ZSDrP člen 2.
pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca - državna pomoč - pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - izpolnitev z zamudo - kršitev pogodbene obveznosti - vračilo prejetih javnih sredstev - dolžnikova odgovornost za zamudo - upravna pogodba - pravna oseba javnega prava - javna agencija - razlaga pogodbenega določila - nično pogodbeno določilo - nepričakovan dogodek - načelo vestnosti in poštenja - zavrnitev revizije
1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mladi raziskovalec, zaposlen pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera.
Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je po sklenjeni pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca v primeru zamude pri doseganju pogodbenih ciljev (pri toženki zaposleni mladi raziskovalec, ki ga je ta sama izbrala, zamuja pri pridobitvi doktorskega naslova) tožena stranka dolžna vrniti prejeta sredstva delno oziroma v celoti, kot to določa 34. člen pogodbe?
2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 8. členu Pogodbe ter bi bil to tudi razlog, da se je namen in cilj programa izjalovil. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega toženka kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre za pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.
3. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče presoditi še tožničino tezo, da ji mora toženka sredstva vrniti na podlagi nezakonito izplačane državne pomoči. Po predstavitvi instituta državne pomoči, zlasti v luči obveznosti vračanja nedovoljene državne pomoči, je Vrhovno sodišče presodilo, da trditvena podlaga tožnice ne omogoča sklepa, da bi bila državna pomoč nezakonita ali da bi jo toženka zlorabila. Ne glede na to pa znesek v obravnavani zadevi ne presega niti praga "de minimis" državnih pomoči ter že zato ne gre za nedovoljeno državno pomoč.
razlika v plači - napredovanje - dejansko delo na drugem delovnem mestu
V ZSPJS (niti v drugem predpisu) ni podlage za to, da se javnemu uslužbencu, ki dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta z višjo strokovno izobrazbo, prizna višji plačni razred iz naslova instituta napredovanja po dejanskem delovnem mestu.
ZPIZ-2G člen 121, 121/2. ZPIZ-2 člen 82. ZPIZ člen 116. ZPP člen 378.
pravica do delnega nadomestila - nadomestilo za invalidnost - pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo - pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega
Tožnici je bila potem, ko ji je bila v letu 1992 na podlagi 116. člena ZPIZ/92 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi dejanskimi omejitvami s polnim delovnim časom, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2019 na podlagi 82. člena ZPIZ-2 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z še dodatnimi dejanskimi omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Ta časovna omejitev kljub temu, da je temeljila na 82. členu ZPIZ-2, ne pomeni popolnega pretrganja s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu iz leta 1992. Ti pravici sta res le delno enakovrstni, vendar ju je treba glede na namen drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G in ob upoštevanju okoliščin primera vseeno obravnavati širše in ju šteti za enakovrstni v smislu citirane določbe ZPIZ-2G.
ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1, 32/4, 32/5. ZODPol člen 70, 70/2, 70/2-2.. KPJS člen 40, 40/1, 40/2.. ZPP člen 378. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8.
kolektivni delovni spor - dodatek za izmensko delo - policist
Ker je bil predmet tega kolektivnega delovnega spora le vprašanje kršitve 40. člena KPJS (ki pa določa le višino dodatka za izmensko delo in splošno upravičenost javnega uslužbenca do plačila za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni), sta se sodišči druge in prve stopnje z različnim tolmačenjem časovnih okvirjev izmenskega dela glede na določbi osmega odstavka 16. člena KPP oziroma drugega odstavka 26. člena Akta po nepotrebnem spustili v presojo, ali je nasprotna udeleženka policistom za delo v popoldanski izmeni izplačala dodatek za izmensko delo v celoti ali ne. To namreč ni vprašanje kršitve 40. člena KPJS, temveč zgoraj omenjenih določb KPP oziroma Akta.
ZDR-1 člen 9, 31, 51.. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20.
sklenitev pogodbe o zaposlitvi - veljavnost kolektivne pogodbe - dodatek za delovno dobo - odmera letnega dopusta - avtonomija pogodbenih strank
V prvem odstavku 31. člena ZDR-1 so naštete sestavine, ki jih mora vsebovati pogodba o zaposlitvi. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi glede vprašanj, ki so navedena v sedmi, deveti, deseti in enajsti alineji prejšnjega odstavka, sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca. Ravno takšen posebej dopusten način pogodbenega urejanja - s sklicevanjem na veljavno kolektivno pogodbo - je bil uporabljen v tožničini pogodbi o zaposlitvi glede dodatka za delovno dobo in glede določanja letnega dopusta.
V primeru takšnega pogodbenega urejanja postanejo določbe kolektivne pogodbe sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t.i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, veljajo po 51. členu ZDR-1 določbe kolektivne pogodbe, veljavne ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, še naprej. Pravilo iz 51. člena ZDR-1 o ohranitvi ugodnejših pravic je treba razlagati v zvezi z 9. členom ZDR-1, ki določa omejitev avtonomije pogodbenih strank. Gre za delovnopravno nadgradnjo enega temeljih načel obligacijskega prava, da sklenjena pogodba zavezuje in da je sprememba praviloma mogoča le na podlagi soglasja volj pogodbenih strank. Tudi na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba delovnopravne norme nima vpliva in za stranki pogodbe o zaposlitvi ne velja, dokler je s soglasjem volj ne spremenita.
Pri presoji, ali je obsojenec s svojim ravnanjem opisanim v obtožnem aktu, morda izpolnil zakonske znake katerega drugega kaznivega dejanja, je sodišče omejeno ne samo z načelom zakonitosti, torej tudi z zahtevo po konkretizaciji očitkov, temveč tudi z ostalimi načeli kazenskega procesnega prava, predvsem z domnevo nedolžnosti. Na domnevo nedolžnosti pa je treba biti še posebej pozoren tedaj, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, torej pri indičnih sodbah.
Resna grožnja je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je v vsakem posamičnem primeru potrebno vsebinsko napolniti z navedbo konkretnih okoliščin, iz katerih je mogoče ugotoviti, (i) na katero kazenskopravno dobrino se grožnja nanaša in (ii) ali je grožnja prikazana kot objektivno uresničljiva. Če je obdolženčeva izjava dvoumna in omogoča različne interpretacije, mora opis dejanja vsebovati navedbo nadaljnjih okoliščin, iz katerih izhaja, da gre za resno grožnjo zoper katero izmed taksativno določenih kazenskopravnih dobrin.
Vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je sodišče pri presoji objektivne resnosti grožnje pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, zlasti vsebino grožnje, kontekst, v katerem je bila podana, ter odnos med A. A. in oškodovancem. Vrhovno sodišče tem navedbam ni moglo slediti, saj z ugotavljanjem dejstev v okviru dokazne ocene ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti v izreku sodbe.