TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločbi o zahtevku za ugotovitev ničnosti spremenita tako, da se ugotovi ničnost notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 515-53-20603269 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. čl. Stvarnopravnega zakonika, opr. št. SV 394/2007 z dne 25. 5. 2007 in Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 515-53-20603269 z dne 17. 6. 2007.

II. V odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 43.777,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2015 dalje do plačila ter v odločbah o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje se sodbi razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ugotovljeno je bilo, da je bilo obdobje petih let pred sklepanjem spornih kreditnih pogodb izrazito ugodno za evrsko valuto v razmerju do CHF, medtem ko je na drugi strani Banka Slovenije v svojem poročilu namenjenem poklicnim deležnikom prikazala graf za 25-letno obdobje, z izrazito koristjo v prid CHF. Poleg tega so bili naslovniki poročila še dodatno opozorjeni, da je mogoče pričakovati dvig vrednosti CHF. Tožnik je bil tako seznanjen le z zanj ugodnim trendom. Ob dejstvu, da je bil na tisti točki njegov mesečni obrok nižji kot bi bil ob najemu kredita v evrih, navedena pojasnila niso odražala dejanskega obsega tveganja.

Drži, da je sodišče ugotovilo, da je bil narejen izračun, če bi tečaj zanihal navzgor in navzdol, ter "da to ni bilo le za par EUR razlike", kot so izpovedale pri toženki zaposlene priče. Vseeno pa tako pavšalna ugotovitev ne zadostuje za zaključek, da je bil tožniku predstavljen izrazito slab scenarij apreciacije CHF.

Vrhovno sodišče zato lahko zaključi, da se na podlagi podanih pojasnil tožnik ni mogel zavedati dejanskega obsega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Zato sploh ni bil v položaju, ko bi lahko sprejel informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.

Pojasnilna dolžnost torej ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, s tem pa je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).