pravica do izjave - materialna obramba - zaslišanje stranke - ustna obravnava - prekluzija navajanja dejstev in dokazov
Storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku v roku petih dni od zaznave prekrška. Slednje predstavlja oviro za nastop prekluzije storilčeve pravice do izjave. Navedeno procesno pomanjkljivost v zvezi s storilčevo pravico izjaviti se o prekršku bi moralo prvostopenjsko sodišče sanirati tako, da bi storilcu omogočilo izjavo v sodnem postopku, skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1.
Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi listin in storilca ni zaslišalo. Prvostopenjsko sodišče bi lahko dokazno oceno v skladu z jamstvi poštenega postopka opravilo le, če bi izvedlo ustno, kontradiktorno glavno obravnavo, na kateri bi zaslišalo vsaj storilca in mu s tem omogočilo učinkovito, aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - neprištevnost storilca - nevarnost storitve kaznivega dejanja - hudo kaznivo dejanje - vštevanje odvzema prostosti v čas trajanja varnostnega ukrepa
Presoja nevarnosti, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, glede na zakonsko besedilo ni vezana na predpisano kazen za to dejanje (formalni kriterij), ampak bo vselej odvisna od vrste, teže oziroma narave kaznivega dejanja, ki bi ga storilec lahko storil (materialni kriterij), in je zato podvržena individualni presoji sodišča v vsakem posameznem primeru.
Nobena izmed zakonskih določb ne daje podlage za razlago, da bi se moral neprištevnemu storilcu čas odvzema prostosti vštevati v čas izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.
zakonski znaki kaznivega dejanja - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje
Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je ogrozitveno kaznivo dejanje, pri katerem zakonodajalec ni določil, da mora škoditi otrokovemu razvoju, povzročiti poškodbeno posledico ali konkretno ogroziti otrokov razvoj, saj zadošča nastanek abstraktne ogrozitve oziroma ugotovitev, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj. Kršitev dolžnosti mora biti za izpolnitev izvršitvenega ravnanja huda, sodišče pa intenzivnost kršitve presoja kot dejansko vprašanje glede na okoliščine konkretne zadeve.
Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 se kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje, kar je praviloma podano takrat, ko je s storilčevim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Ne zadošča zgolj uporaba strožjih disciplinskih ali vzgojnih ukrepov.
Ravnanje mora očitno presegati meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, s tem, da ogrozi zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj otroka, zato ga je treba presojati glede na vse okoliščine primera, in sicer mladoletnikovo starost, kraj izvršitve ravnanja, način izvršitve in intenziteto storilčevega ravnanja ter s tem prizadejane telesne ali duševne bolečine in podobno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066806
KZ člen 199, 199/1.
zaposlovanje na črno - dokazni predlog - zaslišanje obremenilne priče
Že z jezikovno razlago prvega odstavka 199. člena KZ-1 je mogoče prepoznati, da za razumevanje izraza „tujec“ ne zadošča zgolj razlikovanje med slovenskimi državljani in osebami brez slovenskega državljanstva. Pravi pomen se razkrije šele, če ga povežemo s preostalim relevantnim delom inkriminacije. Ta nam sporoča, da je kaznivo zaposlovanje na črno tujcev „brez ustreznih dovoljenj za delo.“ Zaposlovanja na črno v tej obliki prav gotovo ni mogoče izvršiti z zaposlitvijo katere koli osebe brez slovenskega državljanstva, ampak le z zaposlitvijo tistih, za katere se zahteva ustrezno dovoljenje za delo.
Ni mogoče slediti vložnikovi tezi, da bi bilo obsojenki glede zaposlovanja na črno treh državljank držav članic EU mogoče očitati le drugo izvršitveno obliko dejanja iz prvega odstavka 199. člena KZ-1. Zanje je, kot rečeno, izključeno pogojevanje zaposlitve z izdajo dovoljenj. Pravilno je stališče obeh sodišč, da jih je treba – v kontekstu prvega odstavka 199. člena KZ-1 - obravnavati enako kot slovenske državljane.
Za presojo, ali gre za obremenilni ali razbremenilni dokaz, ni pomembno zatrjevanje stranke, ampak pomen, ki ga izjavi pripiše sodišče.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - zagotovitev ustrezne delovne opreme - zaščitna oprema - dolžnost zagotavljanja osebne varovalne opreme - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - dokazna ocena - ugoditev reviziji
ZVZD-1 res v 12. členu tudi delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Vendar to ne pomeni, da si je delavec dolžan sam zagotavljati varovalno opremo. Po tretjem odstavku 12. člena ZVZD-1 je dolžnost delavca v tem, da uporablja sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, da z njimi pazljivo ravna in skrbi, da so v brezhibnem stanju. Varovalno opremo pa je po 5. in 9. členu ZVZD-1 dolžan zagotoviti delodajalec.
Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi varovalno opremo, ni odvisna od tega ali gre za enostavno delovno opravilo ali ne. Tudi enostavna opravila lahko brez uporabe varovalne opreme postanejo nevarna. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Za pritrjevanje tovora mora delodajalec vozniku tovornjaka zagotoviti zaščitne rokavice in ga seznaniti z njegovo obveznostjo, da zaščitne rokavice uporablja. Šele potem, ko delodajalec to obveznost izpolni, lahko nastopi dolžnost delavca, da izpolni svoje obveznosti iz 12. člena ZVZD-1.
GRADBENIŠTVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00066659
URS člen 22, 26. ZUreP člen 12. ZVNDN člen 37, 37/1, 37/2, 37/2-4. ZGO-1 člen 14, 14/1, 54.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - vzročna zveza - zavrnitev revizije
Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.
odškodnina za izgubljeni dobiček - izračun izgubljenega dobička - načelo popolne odškodnine - normalen tek stvari - dolžnost zmanjševanja škode - smotrnost investicije - ugoditev reviziji
O povrnitvi izgubljenega dobička se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Normalni tek stvari zahteva presojo ex ante, izhajajoč iz stanja v času nastanka škodnega dogodka, in ne ex post, za nazaj, izhajajoč iz stanja v času, ko je škoda že nastala, torej v luči poznejšega razvoja dogodkov in poznavanja dejanskega vpliva in učinkov škodnega dogodka, ki (za nazaj) omogočajo presojo najbolj ustreznega (optimalnega) ravnanja prizadetih subjektov ali, kot poudarja tožnik, celo sprotnega prilagajanja nameravanega ravnanja konkretnim, tekom postopka spreminjajočim se okoliščinam.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00067370
ZPP člen 190, 190/1. ZZK-1 člen 8, 79, 80. ZLS člen 51b, 51c.
spor o lastništvu nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - ugovor pasivne legitimacije - presoja utemeljenosti ugovora - ustanovitev nove občine - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - odtujitev nepremičnine med pravdo - učinek vpisa zaznambe spora - ugoditev reviziji
Po teoriji procesnega prava gre za odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP le v primeru singularnega pravnega nasledstva. Z vidika uporabe navedene zakonske določbe ni najpomembneje, ali pravno nasledstvo v obravnavanem netipičnem primeru ustreza po definiciji (najpogosteje pogodbenem) prenosu posameznih prenosljivih pravic in obveznosti pravnega prednika na pravnega naslednika. Bistveno je, da ne gre za procesno nasledstvo (205. člen ZPP); to namreč izključuje uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP, ker stranke, s katero bi se postopek po navedeni določbi lahko nadaljeval in končal, preprosto ni več (fizične osebe, ki je umrla, ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati), na njeno (izpraznjeno) mesto pa po samem zakonu in neodvisno od svoje volje v pravdo vstopijo univerzalni pravni nasledniki. V obravnavani zadevi procesnega nasledstva na pasivni strani ni bilo - Mestna občina B ni prenehala obstajati.
Vodilo sodišča pri razlagi prvega odstavka 190. člena ZPP mora biti pravica do sodnega varstva, ki mora biti, razen izjemoma, zagotovljena znotraj že začetega pravdnega postopka. Razumnega razloga, da navedeno v tem primeru ne bi veljalo, ni videti: družba E. je vložila tožbo zoper ob vložitvi pasivno legitimirano Mestno občino B., ta je proti svoji volji, prisilno, sporne nepremičnine »odtujila« Občini C., slednja pa se je v pravdo vključila kot stranska intervenientka in je v tej vlogi imela in izkoristila možnost opravljanja vseh procesnih dejanj, ki bi po njeni presoji lahko ogrozila tožničin uspeh v pravdi, za kar si je prizadevala.
Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES člen 3, 3-8, 7, 7/1, 7/1-d, 7/1-e, 7/1-f, 13. Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) člen 11, 11-g, 12, 14. ZVO-1 člen 3, 3-8, 3-9, 18, 68, 78, 78/1, 78/1-5, 78/2, 78/3, 78/4, 86, 70, 70/1, 70/1-7. ZUS-1 člen 94, 94/2.
dopuščena revizija - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - po uradni dolžnosti - vezanost organa na inšpekcijsko odločbo - ugoditev reviziji
Dejstvo, da celovita presoja vplivov na okolje, ki se zahteva pri pripravi in sprejemu splošnih prostorskih aktov, po izadji okoljevarstvenega dovoljenja ni bila opravljena, samo po sebi ne more vplivati na zakonitost okoljevarstvenega dovoljenja in ne terja njegove spremembe po 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Ta se namreč nanaša na zahtevo po uporabi drugih tehnik zaradi obaratovalne varnosti procesa.
Tudi v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega iz 68. člena ZVO-1 (IED naprava) mora pristojni organ preverjati, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic. Če gre za napravo, ki uporablja nevarne snovi, pa mora preveriti tudi, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanju njenih posledic v skladu z Direktivo Seveso III, na kar pa se nanaša dovoljenje za obrat iz 18. člena ZVO-1.
Po ZVO-1 gre torej formalno za dve različni dovoljenji. To pa ne ne pomeni, da IED naprava, ki ima okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena, ne potrebuje tudi okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1, če gre za napravo, ki je hkrati obrat iz 18. člena ZVO-1. Obrat je namreč opredeljen kot območje, ki ga upravlja isti upravljavec, na katerem se nahaja ena ali več naprav. Obrat iz 18. člena lahko začne obratovati le na podlagi pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1. Če je katerakoli od naprav na območju obrata IED naprava, ta lahko začne obratovati le, če je zanjo izdano tudi pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena (prvi odstavek 69. člena ZVO-1). Okoljevarstveno dovoljenje za IED napravo iz 68. člena ZVO-1 torej samo po sebi ne dopušča obratovanja te naprave, če je ta naprava hkrati obrat iz 18. člena ZVO-1 in obratno, okoljevarstveno dovoljenje za obrat še ne zadošča za zakonito obratovanje IED naprave.
V postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti za IED napravo, ki izpolnjuje tdui pogoje za obrat iz 18. člena ZVO-1, mora torej organ izvesti tudi preverjanje skladnosti obratovanja naprave z Direktivo o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (Direktiva Seveso III). Pri tem pa tretjega odstavka 78. člena ZVO-1 ni mogoče razumeti tako, da je le ugotovitev inšpekcijskega organa lahko podlaga za ugotovitev, ali je treba okoljevarstveno dovoljenje spremeniti. Inšpekcijski organ namreč preverja, ali je dejansko obratovanje naprave v skladu s predpisi in ne, ali je okoljevarstveno dovoljenje skladno s predpisi. To niti ni pristojnost inšpekcijskega organa. Četrti odstavek 78. člena ZVO-1 sicer predvideva, da ministrstvo v postopku preverjanja okoljevarstvenega dovoljenja in izdaje odločbe o njegovi spremembi uporabi ugotovitve inšpekcijskega pregleda, vendar so te ugotovitve lahko predmet uporabe kot ugotovitve dejanskega stanja za izdajo odločbe le, če jih poročilo oziroma odločba vsebujeta. Če se v nekem primeru ne inšpekcijsko poročilo ne inšpekcijska odločba ne nanašata na nadzor uporabe nevarnih snovi, to še ni ugotovitev, da ne gre za obrat oziroma, da je okoljevarstveno dovoljenje z vidika spremenjenih predpisov glede vrste in količine nevarnih snovi pregledano in da ne potrebuje nobene spremembe.
URS člen 40, 74. ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 31, 31/1, 31/1-6, 39, 39/3.
objava popravka po ZMed - pravica do objave popravka - aktivna legitimacija - tretja oseba - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja popravka - pogoji za objavo popravka - ustreznost popravka - vsebina in dolžina popravka - sorazmernost dolžine popravka - fotografije - direktna revizija - zavrnitev revizije
V dialogu z izvirnim člankom lahko popravek vsebuje tudi navedbe, ki se nanašajo na tretje osebe, če so te navedbe dane v okviru in zaradi varstva tožnikove pravice ali interesa. Objava kot celota je usmerjena v odvzemanje ugleda tožnikovi poklicni osebnosti s ciljem jemanja veljave njegovi kandidaturi. Velika spremljajoča fotografija, čeprav ne prikazuje tožnika, dopolnjuje, ponazarja, simbolizira in krepi sporočilno moč članka. Ko je tako, tehtanje med težo očitkov tožniku, podkrepljeno z osrednjostjo te tematike in dejstvom, da tožnik nastopa kot glavni protagonist v celotni zgodbi, pokaže, da dolžina popravka kljub temu, da nominalno presega število besed v novinarkinem besedilu, ni nesorazmerna. To še toliko bolj, ko temu dodamo preostale grafične učinke, ki poudarjajo, krepijo in ponazarjajo novinarkine očitke tožnikovi kandidaturi in bodejo v oči.
pritožbena seja - navzočnost strank - obvestilo o pritožbeni seji
Pri presoji kršitev pravice do navzočnosti na seji pritožbenega senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, je treba upoštevajoč okoliščine konkretnega postopka, odločiti: (i) ali je pritožbeno sodišče – če je obramba podala takšno zahtevo – nanjo prepričljivo odgovorilo; in (ii) ali je pritožbeno sodišče, ki ni obvestilo obrambe o seji senata, pravilno razlagalo določbo 445. člena ZKP, tj. merilo koristnosti navzočnosti strank za razjasnitev stvari.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066260
KZ-1 člen 20, 20/2. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29, 29-3.
zaslišanje obremenilne priče - pravice obrambe - sostorilstvo
Pravica do zaslišanja obremenilne priče obsega možnost zasliševanja vseh avtorjev obremenilnih izjav. Obsojenec je lahko svojega prvotnega soobtoženca, zoper katerega je kasneje tekel ločen kazenski postopek, zaslišal v predmetnem kazenskem postopku, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.
Sodišče lahko o sostorilčevem subjektivnem odnosu do kaznivega dejanja (subjektivna komponenta sostorilstva) sklepa na podlagi njegovega dejanskega ravnanja.
Ker je tudi v primeru tako imenovane druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP, pogoj za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočno končan kazenski postopek (nazadnje sklep Vrhovnega sodišča I Ips 42761/2016 z dne 5. 1. 2023), ta v obravnavani zadevi po razveljavitvi navedenih sodb okrožnega in višjega sodišča ni izpolnjen.
revizijski postopek - predlog za obnovo postopka - nov dokaz - reintegracija - datum sodne razveze
Toženec z revizijo izpodbija odločitev sodišč o datum sodne razveze. Tožnica želi z obnovo postopka doseči odločitev o tem, da jo mora toženec pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja do poziva na delo. Odločitev o predlogu za obnovo je torej potencialno daljnosežnejša, saj v primeru reintegracije vprašanje datuma sodne razveze ne bi bilo več pomembno. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da se postopek z revizijo prekine do zaključka postopka s predlogom za obnovo.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - poveljnik
Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da izvajanje poveljniške dolžnosti ni presegalo standardnih opravil, ki jih terja režim bivanja in dela na misiji in da so bile ugotovitve sodišča prve stopnje pavšalne.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 108, 108/4, 109, 109/2, 111, 111/3, 126, 127, 127/1. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 61.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačilo bistveno zmanjšanega plačila za delo - vodilni delavec - nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov - kršitev delovnih obveznosti - znižanje plače - pravica do odpravnine - višina odpravnine - določitev višine odpravnine v pogodbi
Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, da pisno opozorilo samo po sebi ne predstavlja podlage za znižanje plače. Te podlage sama po sebi ne bi predstavljala niti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa nekatera dejanja ali opustitve, ki pomenijo lažje ali hujše kršitve delovnih obveznosti in imajo za posledico uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. če gre za kršitve neizpolnjevanja, pomanjkljivega ali nekvalitetnega izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki se pričakujejo za delo na delovnem mestu), lahko predstavljajo samostojno in objektivno podlago tudi za znižanje plače.
ZDR-1 ne vsebuje določb o možnem oziroma dopustnem znižanju osnovne plače. Določa pa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). Zakon prav tako ne določa razmerja med osnovno plačo in plačo na podlagi uspešnosti, ob tem da tudi pojmi zahtevnosti dela in pričakovanih rezultatov ter meril za plačo na podlagi delovne uspešnosti (gospodarnost, kvaliteta in obseg dela) niso enoznačni.
Stranke kolektivnih pogodb (združenja delodajalcev in delavcev oziroma sindikati) dopuščajo možnost znižanja osnovne plače zaradi ocene neuspešnosti dela delavca.
Tudi če bi Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti veljala za toženko, bi dovoljevala poseg v osnovno plačo le preko ocene neuspešnosti, ki je omejen po višini in ob upoštevanju vnaprejšnje določitve objektivnih, primerljivih in ugotovljivih kriterijev ter meril za ugotavljanje dosežene, presežene in nedosežene delovne uspešnosti, ki se lahko določijo v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca. Čeprav za delovna mesta od VI. tarifnega razreda dalje model nedoseganja delovne uspešnosti prosto določi delodajalec, ta določba ne pomeni, da lahko delodajalec to uredi mimo kolektivne pogodbe ali splošnega akta. Vsekakor te določbe tudi ni mogoče tolmačiti tako, da bi bil predviden poseg lahko arbitraren, saj predvideva model nedoseganja delovne uspešnosti. Ta model zaradi zagotovitve načela enakega obravnavanja ne more odstopati od dovoljenega obsega za druge delavce, obenem pa mora vsebovati vnaprej določene jasne, objektivne kriterije in merila. Prosto določanje torej tudi v tem primeru ne dopušča kakršnegakoli posega v uspešnost in s tem znižanja osnovne plače.
Tožničina pogodba o zaposlitvi vsebuje nejasno in nedodelano ureditev znižanja osnovne plače, saj ne temelji na vnaprej izdelanih objektivnih kriterijih, poseg pa je nesorazmeren (pa čeprav bi kar 40% znižanje še vedno ne doseglo minimalne plače). Vnaprej določeni oz. pričakovani rezultati v pogodbi o zaposlitvi niso opredeljeni in ne temeljijo na kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. Tudi sicer se pogodbeno določena višina osnovne plače med delavcem in delodajalcem lahko spreminja le izjemoma, v omejenem obsegu in le, če obstajajo jasna pravila in vnaprej izdelana merila. Zato predviden enostranski poseg v plačo ni utemeljen oziroma dopusten.
Iz ZDR-1 ne izhaja, da je višje določena odpravnina izrecno vezana le na primer, če pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti tožnici odpove delodajalec. Tudi v primeru izredne odpovedi delavca pripada delavcu odpravnina glede na tretji odstavek 111. člena ZDR-1, ki je in kot je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki jo poda delodajalec). Ne gre za dve različni odpravnini oziroma za odpravnino, katere višina bi bila v primeru odpovedi delodajalca določena s pogodbo o zaposlitvi, v primeru odpovedi delavca pa bi bila omejena na zakonsko višino.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12, 359.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - prepoved spremembe na slabše - prepoved odločanja v škodo pritožnika - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari
Iz povzetih izrekov sodb sodišča prve stopnje iz prvega in ponovljenega sojenja izhaja, da je sodišče prve stopnje datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi najprej določilo na 1. 10. 2020, nato na 23. 11. 2021, ter da je tožniku v novem sojenju prisodilo reparacijo za čas od 16. 5. 2020 do 23. 11. 2021, čeprav je prvotno reparacijski zahtevek za čas od 2. 10. 2020 dalje (poleg zahtevka za reintegracijo) zavrnilo, tožnik pa se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožil, tako da je sodba v tem delu postala pravnomočna, pritožbeno sodišče pa v ta del odločitve tudi ni posegalo.
Toženka torej v reviziji pravilno opozarja, da je tožnik v ponovljenem postopku nedopustno dosegel dodatno priznanje skoraj 14 mesecev delovnega razmerja, čeprav se je zoper prvotno sodbo (oziroma njen ugodilni del) pritožila le ona, tožnik pa ne. Utemeljeno uveljavlja kršitev 359. člena ZPP, po katerem sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.
Krivda sestavljena iz (1) prištevnosti, ki je lahko tudi bistveno zmanjšana, (2) naklepa ali malomarnosti, ter (3) zavesti o protipravnosti.
Bistveno zmanjšana prištevnost je samostojna sestavina krivde in ne izključuje naklepa.
Značilnost direktnega naklepa je v tem, da se storilec zaveda svojega ravnanja in ga hoče storiti (25. člen KZ-1). Direktni naklep je izključen v primeru dejanske zmote, ki je podana, če se storilec ne zaveda okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno misli, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje poslovne goljufije - poslovna goljufija - preslepitveni namen
V konkretni zadevi v opisu ni navedeno zgolj, da je obsojenec obljubil izpolnitev obveznosti, pa do tega kasneje ni prišlo. Objektivni vidik preslepitve je opisan z navedbami, da je obsojenec oškodovancu zagotavljal, da bodo dela opravljena ter vtis o svoji resnosti utrjeval tako z ogledom objekta in s tem, ko je na objekt že pripeljal določeno opremo ter sestavne dele, kot tudi z izdajo predračuna in zahtevanjem avansa, s čimer je oškodovanca zapeljal v zmoto, da bodo dela tudi dejansko opravljena. Obsojenčev preslepitveni namen pa izhaja iz navedb, da so bila obsojenčeva zagotovila po opravi del lažna ter da po plačilu avansa za izvedbo del ni poskrbel in se oškodovancu ni več javljal, pri čemer mu je že ob sklenitvi posla šlo le za to, da družbi B. d.o.o. pridobi premoženjsko korist, saj je prejeti avans porabil za druge namene. S celoto navedenih okoliščin je jasno opisano, da je obsojenec lažno obljubil izpolnitev dogovorjene obveznosti, čeprav sta pri njem že ob sklenitvi posla obstajala zavest in namen, da dogovorjene obveznosti ne bodo opravljene.