ZDRS člen 39. Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2.
ugotovitev državljanstva
Tožnika obsojena na podlagi UVS (Uredba o vojnim sudovima, Vrhovni štab NOV i Poj, 24. maj 1944) in Zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ, št. 48/45). Oba citirana zakona nimata določb kdaj postane sodba pravnomočna. Upoštevaje odločbo U-I-6/93 in da je pravica do pritožbe ustavna pravica, je sodba postala pravnomočna 27. 10. 1945, ko jo je obravnavalo Vrhovno sodišče DFJ in ne 21. 8. 1945, ko je bila izrečena sodba Vojaškega sodišča E vojnega področja, ko sta bila tožnika obsojena tudi na izgubo jugoslovanskega državljanstva.
Vsaka država ima suvereno pravico s svojimi zakoni urediti vprašanja državljanstva kot pravne vezi med konkretno državo in njenimi državljani na svojem državnem teritoriju, nikakor pa nima (suverene) pravice urejati vprašanj državljanstva tujih držav.
ugotovitev državljanstva - obnova postopka - stranka v postopku - Sklad kmetijskih zemljišč kot stranka v postopku za pridobitev državljanstva
Upravni organ mora najprej preizkusiti, ali je predlog za obnovo postopka pravočasen ter ali ga je podala upravičena oseba. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ne more biti stranka v smislu 49. člena ZUP/86 v postopku ugotavljanja državljanstva.
Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-69/92-30 z dne 10. 12. 1992 je bil razveljavljen 13. a člen ZDRS, kar pomeni, da je potrebno o prošnji, oprti na to določbo, odločati na podlagi 13. člena ZDRS. Pri odločanju v tovrstnih zadevah je treba namreč uporabiti predpis, ki velja v času izdaje odločbe, in ne predpis, ki je veljal ob vložitvi zahteve.
sprejem v državljanstvo - mnenje pristojnega resornega organa - odločanje v upravnem sporu brez upravnih spisov
O prošnji za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo na podlagi 13. člena ZDRS upravni organ ne more odločati brez mnenja Vlade, pogoj za pridobitev državljanstva po tej določi pa je tudi, da je izkazana korist države zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. To korist ugotavlja pristojni organ, na katerega področje sodi določena zatrjevana korist.
ZUS člen 34/1-2, 26, 26/1, 34, 34/1-2, 26, 26/1, 34. ZUP člen 129, 129/1, 129, 129/1.
izbris iz registra - zavrženje tožbe - sprejem v državljanstvo
Četrta točka 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 59/02, v nadaljevanju: ZUP) določa, da upravni organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če v isti upravni stvari že teče postopek. Ker med strankama ni sporno, da postopek na podlagi prve vloge tožnikov še ni pravnomočno zaključen, je tožena stranka odločila pravilno in njena odločitev je pravilna in zakonita.
Ker je od izvršitve izpodbijanega dejanja, ki se je po zatrjevanju tožnikov zgodilo 26. 2. 1992 oziroma od kar so za ta datum zvedeli, preteklo že več let, je prekoračen rok, ki je določen v 1. odstavku 26. člena ZUS.
ugotovitev državljanstva - stranka v postopku - prizadeta oseba v upravnem sporu
Pogoje za udeležbo drugih oseb v upravnem sporu v 20. členu določa ZUS in ne ZPP. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da A.A. do sedaj ni bil stranka v upravnem postopku. Nekdo, ki ni bil stranka v upravnem postopku in meni, da izdani akt posega v njegove pravice ali pravne koristi, pa lahko izkazuje tožbeno legitimacijo, vendar mora tožbo vložiti v odprtem tožbenem roku, ki velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka. Po izteku navedenega roka pa takšni osebi ni več mogoče priznati položaja stranke v upravnem sporu, zato v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 199. člena ZPP.
Z določbo 1. odstavka 23. člena ZDen-B se dodatno začasno uvaja izredno pravno sredstvo obnove denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno upravno odločbo in kot obnovitveni razlogi navajajo razlogi, ki so po vsebini razlogi nepravilne uporabe materialnega prava in ne klasični razlogi, zaradi katerih je po 249. členu ZUP/86 mogoče zahtevati obnovo postopka. Zato po mnenju sodišča pri uporabi navedenega pravnega sredstva ni mogoče v celoti slediti in uporabiti pravil ZUP/86 veljavnih za klasične postopke obnove, kar v posledici pomeni, da so drugačne tudi dolžnosti predlagateljev obnove, tako glede kvalificiranosti z verjetnostjo izkazane okoliščine, na katero se opira predlog za obnovo postopka, kot tudi glede samega obsega obnove postopka (denacionalizacijski postopek in postopek ugotavljanja državljanstva). Tako je po presoji sodišča v obravnavanem primeru, mogoče dovoliti obnovo denacionalizacijskega postopka že na podlagi zahteve upravičenega predlagatelja, da je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu, ker pravno relevantna dejstva v zvezi z državljanstvom upravičenca niso bila raziskana (ni podatkov o bivanju in kraju smrti A.A.), in se mu pri tem ni potrebno spuščati v presojo ali je okoliščina, ki se navaja kot razlog za obnovo takšna, da bi pripeljala do drugačne odločbe. Predlog za obnovo postopka je treba vložiti znotraj šestmesečnega prekluzivnega roka.