TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 22. 2. 2002 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je "Seznam Kulturbundovcev" nastal kot sekundarno gradivo po vojni in je brez rojstnih podatkov, navedbe vira, datuma, žiga in podpisa odgovorne osebe, kar je skladno s temi podatki navedeno tudi v izpodbijani odločbi, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da ga kot takega ga ni mogoče skonstruirati v pravno veljaven uradni dokument oziroma javno listino. Tožbenega ugovora po mnenju sodišča ni mogoče sprejeti, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi nikjer izrecno ne trdi, da so arhivske listine, ki jih je uporabila v zvezi s presojo članstva v Kulturbundu, javne listine. Sicer ob citiranju pisnih virov zaključuje, da je pravilna presoja prvostopnega organa, ko je štel kot verodostojen dokaz arhivske podatke Arhiva Republike Slovenije, ki kažejo na članstvo tožnikovih staršev in njegove družine ter samega tožnika, čeprav pred vojno mladoletnega, v Kulturbundu, vendar pa je pravilno njeno stališče, da je uporaba navedenega arhivskega gradiva kot zgolj enega izmed dokaznih sredstev skladna z določbo 2. odstavka 159. člena ZUP/86 in v ničemer ne krši Zakona o varstvu osebnih podatkov. Po jezikovni, teleološki in sistematični razlagi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 obstaja domneva nelojalnosti celo v primeru, ko neka oseba nemške narodnosti ne bi bila član Kulturbunda. To pomeni, da je v vsakem primeru, ko sta izkazani ostali dve okoliščini iz 2. odstavka 35. člena ZDRŽ, potrebno izkazati lojalnost osebe, ki ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov z okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da domneva nelojalnosti v konkretnem primeru ne drži. Tožnik nima prav, kolikor se glede opredelitve pojma lojalnosti, ki je nedoločen pravni pojem, sklicuje zgolj na njegovo jezikoslovno definicijo, vsebovano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, s katero smiselno uveljavlja izključno jezikovno (gramatikalno) metodo razlage navedenega nedoločnega pravnega pojma. Vendar pa se ta metoda v pravu uporablja le kot ena izmed metod in skupaj z ostalimi metodami razlage pravnih norm, ne pa kot edina metoda, ki bi izključevala vse druge metode, zlasti sistematično, logično teleološko, zgodovinsko in ostale ustaljene metode, ki so se izoblikovale v pravni teoriji. Tožena stranka mora ob upoštevanju pravnega mnenja in stališč sodišča, ki se tičejo postopka, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je tožnik dokazal, da nelojalnost v primeru njegovega očeta in zlasti tudi njega samega (individualno) ni obstajala, enako stališče pa je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS glede individualnega ugotavljanja in presoje (ne)lojalnosti mladoletnih oseb.