Stališče, da lahko oseba, ki je bila med vojno še mladoletnik, uveljavlja in dokazuje ne samo lojalnost starša, temveč tudi svojo lojalnost, po mnenju sodišča v materialnopravnem pogledu lahko pomeni samo to, da vezanost usode mladoletnikovega državljanstva na usodo državljanstva starša ni popolna, temveč da mu je ne glede na učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž na državljanstvo starša treba priznati jugoslovansko državljanstvo, če dokaže svojo lojalnost.
ZDRS člen 35, 35/2, 35, 35/2. ZDen člen 63, 63/9, 63, 63/9. ZUS člen 59, 59/1, 59, 59/1.
ugotovitev državljanstva
Glede na to, da iz upravnih spisov izhaja in ni sporno, da je bil BB dne 31. 3. 1946 z ostalimi člani družine izseljen v Avstrijo (torej po 28. 8. 1945), sodišče pripominja, da retroaktivni učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž ne pomeni, da so morali biti vsi trije pogoji iz navedene določbe izpolnjeni že pred uveljavitvijo ZDrž DFJ, temveč je treba to vprašanje presojati glede na naravo pogojev. Dva izmed njih sta morala biti že po naravi stvari podana med vojno (narodna pripadnost in nelojalno ravnanje), glede tretjega pogoja (bivanje v tujini) pa zakon tega niti izrecno niti posredno ne določa, kar pomeni, da je pravno učinkoval, če je bil podan najkasneje ob uveljavitvi novele ZDrž, torej 4. 12. 1948, in je treba šteti, da je podan ne glede na to, da je bila oseba tedaj v tujini že mrtva.
Dejstvo je, da so bili v relevantnem času CC, AA in BB še otroci in ne more biti sporno, da otrokom v starosti 6 let in manj ni mogoče priznati svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, kar pomeni, da se niso mogli s svojim ravnanjem pregrešiti zoper njihove državljanske dolžnosti, ker teh niso imeli, niti niso mogli ravnati proti narodnim in državnim koristim FLRJ. V takih primerih pa je sodišče že zavzelo stališče, da vsebina in namen določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobita pravni pomen posredno, preko ugotavljanja državljanstva za prednike. Za očeta pa je bilo, kot že navedeno, že ugotovljeno, da se ni štel za jugoslovanskega državljana. Res je Ustavno sodišče RS v zvezi z domnevo nelojalnosti zavzelo stališče, da mora stranka imeti možnost dokazovanja nasprotnega zakonski domnevi nelojalnosti, vendar po mnenju sodišča tega pri mladoletnih otrocih, ki nimajo svobodne volje in so v vsem odvisni od staršev, ni mogoče neposredno uporabljati. V takem primeru lahko otroci dokazujejo nasprotno (torej lojalnost) za svoje starše in s tem posredno za ugotavljanje svojega državljanstva tako, da izpodbijajo domnevo nelojalnosti za starše.
Ključni element za presojo narodnostne pripadnosti v primerih iz 2. odstavka 35. člena ZDrž je osebna opredelitev posameznika. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla razloge za ugotovitev, da je članstvo v Kulturbundu temeljilo na osebni izjavi posameznika, da se prišteva k nemškemu narodu. Kolikor denacionacionalizacijski upravičenec, ki je stranka v postopku ugotavljanja državljanstva, meni da obstajajo okoliščine, zaradi katerih sklepanje o narodnostni pripadnosti na podlagi tako izkazanega elementa ni utemeljeno, mora takšne (konkretne) okoliščine (in dokaze zanje) navesti v upravnem postopku.
Tožeča stranka je v relevantnem času bila še otrok in ne more biti sporno, da otrokom v starosti enega ali dveh let ni mogoče priznati svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, kar pomeni, da se niso mogli s svojim ravnanjem pregrešiti zoper državljanske dolžnosti, ker teh niso imeli, niti niso mogli ravnati proti narodnim in državnim koristim FLRJ. V takih primerih pa je sodišče že zavzelo stališče, da vsebina in namen določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobita pravni pomen posredno, preko ugotavljanja državljanstva za prednike, konkretno za očeta. Pri otroku, ki nima lastne volje, da bi lahko izražal stališča (npr. do okupatorja ipd.), ne gre za problem dokazovanja (ne)lojalnosti, ampak za (ne)lojalnost staršev, ki se izraža v njihovem državljanstvu.
ZDRS člen 13, 13/1, 13/2, 28. URS 3, 22, 125. ZS 3, 11. ZUP člen 214, 214/1.
obrazložitev odločbe - načelo zakonitosti
Iz ZDRS izhaja, da mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS o obstoju znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov ni pravno nevezano, ampak mora biti strankam vnaprej znano in v splošnem predpisu Vlade določeno. Vlada RS je sprejela Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, vendar so s tem predpisom določena le merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz 3., 4. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ne pa tudi za ugotavljanje pogojev iz 13. člena ZDRS. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS, ki bi bila oprta na predpisana merila v smislu 28. člena ZDRS. Tudi v registru pravnih predpisov Republike Slovenije ni akta Vlade RS, ki bi določal merila iz 28. člena ZDRS za odločanje o državljanstvu po 13. členu ZDRS.
Kolikor tožnica meni, da so podatki, ki se v arhivskih listinah nanašajo na njeno mater, netočni oziroma nepravilni, je imela možnost v upravnem postopku dokazovati nasprotno, vendar netočnosti podatkov tudi na neposrednem zaslišanju dne 27. 5. 2003 ni ugovarjala. Upravni organ je bil zato v upravnem postopku upravičen presoditi vse dokaze, ki so bili v tem postopku zbrani, po prosti presoji, in na podlagi takšne presoje odločiti.
vezanost uprave na zakon - obseg presoje izpodbijanega akta
V tovrstnih sporih sodišče ne ugotavlja, ali bi polnoletna oseba, ki prosi za državljanstvo po 13. členu ZDrž, koristila državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, ampak ob upoštevanju pravil postopka presoja le, ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo potem, ko je obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDrž na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovila Vlada Republike Slovenije. Sodišče je v tem upravnem sporu sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe z dne 21. 1. 2004, ker stoji na stališču, da citirana določba tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave predstavlja programsko ustavno normo, ki ji zakonodajalec v določilu 13. člena ZDrž ni dal pomena zakonske domneve za obstoj državnega interesa, če je prosilec slovenskega porekla.
ZDRS člen 10, 10/6, 10, 10/6. ZUP člen 147, 147/1, 147, 147/1.
predhodno vprašanje - državljanstvo - sprejem v državljanstvo - prekinitev postopka za sprejem v državljanstvo
Šele, ko bo pristojno sodišče v kazenskem postopku odločilo s pravnomočno sodbo, upravni organ, na podlagi dejanskega stanja, v katerem bo upoštevana tudi pravnomočna sodba (zavrnilna, oprostilna ali obsodilna) lahko odločil o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo RS.
Tožnik izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, vendar je po presoji sodišča že tožena stranka pravilno navedla zakaj se to določilo uporablja retroaktivno. V odločbi št. U-I-23/93 (Uradni list, št. 23/97) je Ustavno sodišče RS v svoji obrazložitvi pod točko 45 navedlo to, kar tudi tožena stranka povzema v svoji izpodbijani odločbi: "Glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti v izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. Zato je treba v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi izpodbijane odločbe, priznati pravno veljavo te določbe." Upoštevaje to stališče Ustavnega sodišča RS, ob dejstvu, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94), ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, da je to določilo 2. odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in da tožena stranka tega določila sploh ne bi smela uporabiti kot pravno podlago.
dovoljenost tožbe - preuranjena tožba - molk organa - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - zavrženje tožbe
Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči, ker se določba 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS št. 36/2003) ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Gre torej za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Ne nalaga pa ta točka izreka izdajo dopolnilih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvu, ki so bile izdane na podlagi ZDRS oz. vloge iz 19. člena ZDRS-Č.
ZUP člen 3, 147, 213, 213/2, 226, 226/1, 259, 259/1. ZDRS člen 10. 10/1, 10/1-6, 10/4. ZUS člen 35, 35/1, 60, 60/3. ZST člen 13, 13/1.
prekinitev postopka - določnost izreka
Izrek izpodbijanega sklepa ni samo nedoločen v tem smislu, da je nejasen, ampak je nedoločen tudi, ker ni skladen z določilom 4. odstavka 10. člena ZDRS.
Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 1. odstavka 12. člena v zvezi z 10. členom ZDRS. V upravnem postopku je tožnik dokazoval slovensko poreklo do tretjega kolena v ravni črti s tem, da je predložil krstni list za prababico AA. Stališče tožene stranke je, da tretje koleno predstavljajo stari starši, medtem kot prastari starši spadajo pod četrto koleno v ravni vrsti.
Po presoji sodišča je ta pravna presoja zmotna. Dedni red po veljavni zakonodaji izhaja iz parentelnega sistema z reprezentanco (oziroma parentelno linearnega sistema, Dedovanje z uvodnimi pojasnili dr. Karla Zupančiča, Uradni list RS, Ljubljana 2002). Tega sistema pa ni mogoče enačiti s sorodstvom po kolenu, ki označuje razmerje po krvnem sorodstvu in zarodih ter odnos med njimi. Tako predstavljajo v obravnavanem primeru prvo koleno starši tožnika, drugo koleno njegovi dedi in babice in tretje koleno prababice in pradedi. To pomeni, da je tožnikova prababica AA do tožnika v tretjem kolenu v ravni črti. To stališče pa je dolžna tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku in o zadevi ponovno odločiti.
ZDen člen 9, 9/1, 12, 63, 63/3. ZDFJ člen 35, 36. ZDrž člen 36. ZUP člen 164, 164/2.
ugotovitev državljanstva - državljanstvo mladoletnika - ugotavljanje državljanstva za otroke - nelojalno ravnanje - ugotavljanje državljanstva za osebe, umrle pred avgustom 1945
Utemeljitev tožene stranke, da dr. H.H. ni bil jugoslovanski državljan, ker ni doživel uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ, ni pravilna. Če stranka ne predloži nobenega podatka, četudi iz objektivnih razlogov to ni možno, ostane dvom v lojalnost, kar pomeni, da obvelja domneva o nelojalnosti. Za podatek je treba šteti bodisi izpovedbo stranke, priče ali listinske dokaze. Stranka mora utemeljiti lojalnost s stopnjo verjetnosti, ki je večja od gole verjetnosti (zgolj možnosti) in mora biti za to, da je dosežen standard prepričljivosti tudi večja od verjetnosti, ki pomeni ravnotežje med obema možnostima, a je lahko manjša od dokaznega standarda v kazenskem pravu, kjer gre za gotovost, ki je onkraj vsakršnega utemeljenega dvoma. Breme dokazovanja je na strani strank v postopku. Odločbe o zaplembi premoženja so lahko nepravične in zato ne morejo biti avtomatično dokaz tudi za nelojalnost teh oseb pred in med vojno, saj v tem primeru take osebe sploh ne bi mogle izpodbijati domneve o nelojalnosti. Ravno tako ne more imeti nobene vsebinske teže v dokazni oceni odločba Urada štajerske deželne vlade, ki naj bi dokazovala pridobitev avstrijskega državljanstva na podlagi nemške narodnosti, glede na to, da je nemška narodnost ravno tako pogoj, na katerega se veže domneva o nelojalnosti. Določila 2. odstavka 35. člena ZDrž ni mogoče neposredno uporabiti za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v smislu pojma (ne)lojalnosti. Ker je domneva nelojalnosti vezana na ostala dva pogoja iz tega določila, tudi ni mogoče razlagati tega določila tako, da se za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v postopku ugotavljanja državljanstva uporabljata le prva dva pogoja (bivanje v tujini in nemška narodnost). V primerih, ko gre za stranke, ki so bile v relevantnem obdobju otroci brez svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, vsebina in namen določila 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobi pravni pomen posredno prek ugotavljanja državljanstva za njihove prednike. To pomeni, da se ugotovljena (ne)lojalnost prednikov ne more raztezati tudi na (ne)lojalnost mladoletnih oseb, ki jim v relevantnem obdobju ni mogoče priznati svobodne volje, kar pa ne pomeni, da (ne)lojalnost prednika nima vpliva na ugotovitev državljanstva potomca. Ta vpliv nastopi, ker mladoletna oseba v državljanstvu sledi predniku, za državljanstvo prednika pa je relevanten tudi pogoj njegove (prednikove) (ne)lojalnosti. Po ZDen je z vidika pridobitve državljanstva relevantno samo tisto obdobje, ki so ga zaznamovali predpisi o državljanstvu, ki so med pogoji za pridobitev jugoslovanskega državljanstva vključevali ravnanja oseb pred in med vojno, ne pa tudi vsi nadaljnji predpisi o državljanstvu, ki pogojev za državljanstvo niso več vezali na okoliščine pred in med drugo svetovno voljno. Kajti bilo bi tudi v nasprotju z namenom ZDen (teleološka razlaga), če bi šteli, da je zakonodajalec hotel iz kroga denacionalizacijskih upravičencev in poprave krivic izločiti tiste, ki so si urejali nov državljanski in s tem socialni status v drugih državah.
Navedbe o prijateljevanju z nekaterimi Slovenci niti nesovražen odnos do Slovencev niti njuno znanje slovenskega jezika in šolanje otrok v slovenskih šolah niso dokazi o lojalnosti tožničinih pravnih prednikov interesom slovenskega naroda, ki bi zakonsko domnevo o nelojalnosti lahko prepričljivo izpodbili. Ne gre za takšne konkretne okoliščine, ki bi kazale na njuno kontinuirano lojalno ravnanje oziroma ki bi dejansko izničile negativni pomen njunega članstva v organizacijah Kulturbund, Štajerski domovinski zvezi in NSDAP. Niso pravno relevantni motivi in okoliščine, zaradi katerih sta v konkretnem primeru tožničina pravna prednika zapustila območje tedanje FLRJ. Za osebe, ki so živele v tujini, je glede na navedeno že od 28. 8. 1945 veljalo, da sploh niso pridobile jugoslovanskega državljanstva FLRJ niti republiškega državljanstva, tudi če so imele na dan 6. 4. 1941 državljanstvo bivše Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojnost na območju, ki je po II. svetovni vojni pripadlo tedaj novonastali FLRJ. Neutemeljen je ugovor, da se tožničina pravna prednika nista nikoli odrekla tukajšnjemu državljanstvu in da ni razloga, da bi se jima oporekala pravica do državljanstva (FLRJ in LRS), saj le-tega nista nikoli pridobila iz razlogov po 2. odstavku 35. člena ZDrž.
Ob upoštevanju dokazov, ki jih je pridobil organ prve stopnje, to je zaslišanje bivših partizanov oziroma ljudi, ki so poznali A.A. Lisnika med vojno, in poznali tudi delovanje partizanov na tistem območju, ki so skladno povedali, da ne verjamejo, da bi A.A. pomagal in skrival partizane oziroma partizana B.B. in C.C. in tudi da je bilo znano, da je bil sodelavec okupatorja, ter ob dejstvu, da je bil član nacistične organizacije in deloval kot blockleiter, po lastni izjavi od leta 1941 do septembra 1943, tudi po presoji sodišča tožnica ni ponudila takšnih navedb in dokazov o svojem očetu, ki bi izpričevali njegovo kontinuirano lojalnost.
zamuda materialnega prekluzivnega roka - sprejem v državljanstvo
Rok za vlaganje zahtev za sprejem v državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č je bil do 29. 11. 2003, navedeni rok pa je materialni zakonski rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljševati z nikakršnim pravnim tolmačenjem, saj ne gre za procesni rok, torej za rok, ki se, če pade na dan, ko se pri organu, kjer je treba opraviti dejanje, ne dela, izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika, kot zmotno navaja tožnik. S potekom navedenega roka je tožnik izgubil pravico za vložitev zahteve za sprejem v državljanstvo po pogojih določenih v 19. členu ZDRS-Č.
V svoji odločbi Up-2/02 z dne 28. 2. 2002 je Ustavno sodišče RS dalo napotek (točka 10 obrazložitve), da mora upravni organ upoštevati, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen vsebuje domnevo nelojalnosti, ki pa je izpodbojna. Posebej pa je izpostavilo, da mora upravni organ pri ugotavljanju obstoja nelojalnosti pri tožniku upoštevati tudi njegovo takratno starost. Ob upoštevanju takšne obrazložitve in napotil Ustavnega sodišča RS ne more biti pravilno stališče tožene stranke, da se v zvezi s takratno mladoletnostjo tožnika opira le na besedilo 3. odstavka 63. člena ZDen, ki v zakonskem besedilu ne razlikuje med polnoletnimi in mladoletnimi osebami. Ustavno sodišče RS je upravnemu organu naložilo, da mora na podlagi presoje vsakega dokaza, ki ga predlaga tožnik in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem ali je tožnik dokazal, da nelojalnost pri njem ni obstajala in pri tem upoštevati njegovo takratno starost.Tožena stranka zaključuje, da je tožnik navedel pri dokazovanju svoje lojalnosti dejstvo, da je obiskoval osnovno šolo v Radencih in da je s tem izpolnjeval svojo državljansko dolžnost in da s tem ne more izpodbiti domneve nelojalnosti, vendar pa se pri tem tožena stranka ni opredelila do tožnikove starosti v času druge svetovne vojne, prav tako pa tudi ni upoštevala stališča, da se nelojalno ravnanje tožnikove matere ne more enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem samega tožnika (odločba Ustavnega sodišča RS št. 293/01, Uradni list RS, št. 7/02, 10. točka obrazložitve). Prav tako tožena stranka napačno veže ugotovitev, da je tožnik kot mladoletna oseba sledil nemški narodnosti svojih staršev, na ugotovitev glede domneve nelojalnosti, ker mora vsaka oseba imeti možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti individualno ne glede na svoje prednike (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-461/01, Uradni list RS, št. 7/02, točka 8 obrazložitve).
Po presoji sodišča je potrebno pritrditi tožbenemu ugovoru, da zakon v 1. odstavku 19. člena ZDRS-Č ne določa pomena oziroma podrobneje ne opredeljuje pojma "neprekinjeno življenje", prav tako pa tega pojma ne pogojuje s prijavljenim stalnim prebivališčem. Izpodbijana odločba tožene stranke je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni navedla zakonskega dejanskega stanja in pri tem ni navedla kakšno vsebino je dala pojmu "neprekinjeno živi", prav tako pa ni navedla popolnega dejanskega stanja stvari in tudi ni navedla vseh dokazov, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in ni navedla razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji. Pri navajanju razlogov tožena stranka ni navedla razlogov zakaj šteje, da je prekinil "neprekinjeno življenje" ravno 15. 4. 1999, ko je prekinil prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako je potrebno pritrditi stališču tožnika v tožbi, da tožena stranka ni zavzela stališča do razlogov odsotnosti, ki jih je navedel tožnik, pred izdajo odločbe pa tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in52/02, v nadaljevanju: ZUP).