omejitev gibanja - predaja odgovorni državi - nevarnost pobega - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi je nesporno, da je bil pritožnik predan odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da je s predajo tožnika izpodbijani akt tožene stranke o omejitvi gibanja do predaje odgovorni državi prenehal učinkovati. Tožnik si zato svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana. Drugega pravnega interesa pa pritožnik (po pooblaščenki) tudi po pozivu sodišča ni navedel. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to pritožbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1-5, 84/2, 84a.
tujci - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi - objektivne in subjektivne okoliščine
Tožena stranka lahko odloči o pridržanju v zvezi s postopkom po Uredbi Dublin III, tudi če v času njenega odločanja še ni jasno, katera država se bo izrekla za pristojno za sprejem prosilca. Tako ne drži pritožbeni ugovor, da bi moral že sam sklep o pridržanju vključevati to okoliščino in da ga sicer ne bi bilo mogoče preizkusiti.
Ne drži pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ocenjevalo vseh individualnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti za izrek pridržanja na podlagi 84. in 84. a člena ZMZ-1 ter 28. člena Uredbe Dublin III, saj je ustrezno kvalificiralo prav tiste razloge, ki poleg splošnih zakonskih kriterijev utemeljujejo pridržanje v obravnavanem primeru. Tako se je opredelilo tako glede okoliščin, da tožnik ni počakal na konec postopka o mednarodni zaščiti v Grčiji in na Hrvaškem, da je nezakonito prehajal meje, vključno z mejo z Republiko Slovenijo, ter glede dejstva, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju, ko ga je našla policija (15., 16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Posebej je izpostavilo, da se strinja s presojo tožene stranke, da že sam način vstopa v Slovenijo (preko reke Bregane ter nadalje skozi odprtino v panelni ogradi), izogibanje hišam in hoja po gozdu, dokler ga ob prihodu v naselje ni našla policija, kaže na njegovo izogibanje varnostnim organom ter na ravnanje, ki je usmerjeno v nadaljnje ilegalno prehajanje ozemelj Evropske Unije do ciljne države, Francije.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00059780
ZMZ-1 člen 20, 28, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nestrinjanje z dokazno oceno - zavrnitev pritožbe - neobstoj razlogov za azil - kaznivo dejanje - ovadba - strah pred preganjanjem
Pritožnik z navedbami, da mu bo lahko zaradi prešuštva izrečena globa in zaporna kazen, ne zatrjuje preganjanja zaradi katerega iz razlogov, ki jih določa 20. člen ZMZ-1.
Zgolj obstoj kazenske sankcije za kaznivo dejanje prešuštva ni razlog za mednarodno zaščito.
Odločitev o priznanju statusa subsidiarne zaščite mora biti obrazložena tako glede utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo kot glede subjektov (povzročiteljev) resne škode. Odločba mora zato vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Pritožnik je po izdaji izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Drugega pravnega interesa pa pritožnik (po pooblaščenki) tudi po pozivu sodišča ni navedel. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to pritožbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1-5, 84a, 84a-3.
pridržanje - omejitev gibanja - znatna nevarnost za pobeg - pomanjkljiva dokazna ocena
Po presoji Vrhovnega sodišča sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajajo stališča, ki so notranje kontradiktorna. Pritožnica utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sta okoliščini, da je tožnik želel k bratu v Francijo in da očitno ne gre za ekonomskega migranta, tisti okoliščini, ki pretehtata nad pritožničinimi ugotovitvami, za katere je sodišče prve stopnje navedlo, da ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost. Vrhovno sodišče se namreč strinja s pritožnico, da navedeni okoliščini lahko kažeta ravno nasprotno, na tožnikovo znatno begosumnost, še posebej ob upoštevanju dodatnih okoliščin (ki jim je sodišče prve stopnje izrecno pritrdilo), da za zaščito ne na Hrvaškem ne v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija in da je, ko ga je prijela policija, hodil po neobljudenih poteh v smeri Italije.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84.
omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine - pridržanje za namen predaje pristojni državi - sorazmernost ukrepa
Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058995
ZMZ-1 člen 50, 50/3, 64, 64/3, 65/1. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - duševno stanje - spolna usmerjenost - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih - ugoditev pritožbi
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih pritožnici očita neupoštevanje oziroma napačno upoštevanje tožnikovega duševnega stanja, niti ni obrazložilo, v kakšnem smislu je povzeta sodna praksa SEU relevantna za konkretni primer in s katerimi ravnanji oziroma presojo naj ji pritožnica ne bi sledila, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.
URS člen 22. ZPP člen 285, 339, 339/2-8. ZUS-1 člen 45, 45/1.
mednarodna zaščita - pravica do izvedbe dokaza - pravica do kontradiktornega postopka - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je sicer stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
Zgolj to, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, ni zadosten razlog za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo tega dokaza pred sodiščem. Na splošno je načelo neposrednosti pomembno pri izvedbi dokazov, še posebej pa pri zaslišanjih, saj si le tako lahko sodišče ustvari subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanega. Tega javna listina (zapisnik o zaslišanju pred upravnim organom) ne more nadomestiti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057179
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 3, 3/1, 17, 20, 20/1, 21, 21/1. ZMZ-1 člen 32, 46.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba - predaja odgovorni državi članici - pristojnost - osebni razgovor - diskrecijska pravica
Država članica se lahko odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ta možnost pa je v njeni izključni pristojnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je na odločitev toženke, da je na podlagi diskrecijske pravice iz 17. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, mogoče sklepati na podlagi vsebine osebnega razgovora, ki je bil opravljen 14. 3. 2022. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 pojasnilo, da zgolj z opravo osebnega razgovora na podlagi 46. člena ZMZ-1 na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.
Poleg tega lahko država članica svojo diskrecijsko pravico iz 17. člena Uredbe Dublin III uveljavi šele na podlagi spoznanja, da sama ni tista, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa se jo kljub temu odloči obravnavati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00058210
URS člen 35. KZ-1 člen 48a, 48a/3, 308, 308/1. ZKP člen 378, 378/4. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1. ZMZ-1 člen 20, 20/1. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZTuj-2 člen 72.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - pogoj PCT - odklonitev testiranja - poseg v telesno integriteto - test sorazmernosti - diskriminacija - stranska kazen - izgon tujca iz države - mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile.
Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062778
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2. ZUP člen 27, 27/1, 27/1-3, 237, 237/2, 237/2-7.
predlog za dopustitev revizije - mednarodna zaščita - presoja ex nunc - nova dejstva in dokazi - vrnitev upravne zadeve v ponovno odločanje
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali lahko sodišče v postopku sodnega varstva v postopkih mednarodne zaščite, ob upoštevanju novih dejstev in dokazov, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa (ex nunc presoja dejstev in pravnih vprašanj po tretjem odstavku 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite), vrne zadevo v ponovno odločanje Ministrstvu za notranje zadeve?
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057191
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2/d, 3, 12, 13, 14, 15, 17. ZMZ-1 člen 46, 46/1, 46/1-1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - odgovorna država za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - osebni razgovor - diskrecijska pravica
Oprava osebnega razgovora, na katerem se prosilcu postavijo tudi vprašanja, povezana z vsebino njegove prošnje, sama zase ne pomeni odločitve Republike Slovenije o prevzemu odgovornosti za obravnavo prošnje.
Sprejem drugačnega stališča bi v konkretnem primeru celo pomenil, da bi Republika Slovenija – kljub temu, da po merilih ne bi bila odgovorna – morala prevzeti odgovornost obravnavanja prošnje, čim bi prosilcu pristojni organ zastavil vprašanja, povezana z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Takšna razlaga pa bi bila v očitnem nasprotju z bistvom diskrecijskega odločanja, katerega splošna značilnost je, da država članica lahko sprejme odgovornost za obravnavo prošnje, ni pa tega dolžna storiti.
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZPP člen 286, 286b. ZPP člen 9.
mednarodna zaščita - zavrženje zahteve za uvedbo ponovnega postopka - zaslišanje s pomočjo tolmača - pravica tujca do uporabe svojega jezika - nova dejstva - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - zavrnitev dokaznega predloga - prekluzija pri uveljavljanju kršitve postopka
Lahko se pojavi situacija, ko stranka določenega tujega jezika, v katerem sicer lahko poteka postopek, ne razume dovolj dobro, da bi lahko povedala vse, kar želi. V takem primeru ji je treba tudi naknadno omogočiti uporabo svojega jezika. Zato je napačna presoja sodišča prve stopnje, da zgolj dokazni predlog za dodatno zaslišanje stranke v svojem jeziku, podan ob koncu zaslišanja, kaže na nepošteno uporabo procesnih pravic, ki jo prepoveduje 9. člen ZPP. Na nepošteno uporabo procesnih pravic pa bi po presoji Vrhovnega sodišča lahko kazalo, če bi stranka privolila v potek glavne obravnave v tujem jeziku, ob koncu glavne obravnave pa bi takšnemu poteku ugovarjala.
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi obrazloženo zavrnilo dokazni predlog pritožnikove pooblaščenke za dodatno zaslišanje pritožnika s tolmačem za kurdski jezik, pritožnik pa (po svoji pooblaščenki) navedeni procesni kršitvi na glavni obravnavi ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel. V tem pritožbenem postopku zato navedenih ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati.
Pritožnikova poroka s slovensko državljanko, s katero ima sina, ni relevantna za presojo dovoljenosti ponovne prošnje.
Zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, in nasvet tihotapcev ne moreta biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Pritožnik je bil namreč o svoji dolžnosti govoriti resnico opozorjen pri vsakokratni vložitvi prošnje, česar v pritožbi niti ne zanika.
mednarodna zaščita - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - izkazanost pogojev za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi
Pritožnik je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navajal, da so teroristi ubili njegovega brata in da so hoteli ubiti tudi tožnika, ker je bil vojak. Ker navedeno predstavlja okoliščine, ki so nedvomno obstajale že v času prvega postopka, bi pritožnik skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 moral izkazati, zakaj jih takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Pritožnik pa temu pogoju ni zadostil, saj ne v zahtevku ne v tožbi ni navedel nobenih razlogov, s katerimi bi opravičeval šele naknadno navajanje teh dejstev in okoliščin.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-3. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - nastanitev v centru za tujce
Glede na konkretne okoliščine primera, da je pritožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito že dvakrat prej samovoljno zapustil Slovenijo ter da je prošnje za mednarodno zaščito podal tudi že v več drugih državah EU, je ugotovitev, da iz njegovih individualnih okoliščin izhaja velika nevarnost, da na izvršitev vrnitve ne bo počakal v Republiki Sloveniji zato ta izvršitev ne bo mogoča, smiselna in logična.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057189
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - dokazni standard - dokazno breme - nova dejstva - prekluzija - preganjanje zaradi vere - sprememba veroizpovedi - stopnja prepričljivosti - verodostojnost in verjetnost izjav prosilca
Skladno s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 lahko upoštevajo le tista nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Temu kriteriju pa pritožnik (čeprav je bilo na njem trditveno in dokazno breme) ni zadostil, saj ni pojasnil (še manj dokazal), kako (če sploh) je oziroma bi željo po spremembi vere manifestiral navzven in kakšne konkretne posledice bi ga zaradi tega lahko doletele v izvorni državi.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00056326
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84/6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - vložitev prošnje zaradi odložitve ali preprečitve odstranitve iz države - merila za presojo - objektivni pogoj - implementacija direktive - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Okoliščina, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 torej v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055289
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/1, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a, 84a-2, 84a-3. ZPP člen 286b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - zaslišanje tožnika - pravica do izjave - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka
Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.