TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

V primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, morajo pristojni organi in sodišča tudi v postopkih po Uredbi Dublin III presoditi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja. Pri tem pa ni mogoče postaviti ločnice med postopkom, ki se odvija v zvezi z vloženo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in postopkom po vloženi prošnji za mednarodno zaščito, saj je ravnanje policistov v postopku v zvezi z izraženo namero za vložitev prošnje smiselno neposredno vezano na azilni postopek.