Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 33.
mednarodna zaščita - predaja tujca odgovorni državi Švici - dokazno breme o obstoju razlogov za nepredajo - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca.
Obstoj pogojev po členu 3(2) Uredbe Dublin III je tožnik sicer zatrjeval, vendar jih po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 4, 5, 6, 29, 31, 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 13. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi (Madžarski) - razlogi za opustitev predaje (objektivni in subjektivni ter največje koristi otroka) - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - nespoštovanje napotkov Vrhovnega sodišča - kršitev pravil postopka - razveljavitev izpodbijane sodbe in odprava izpodbijanega sklepa tožene stranke
Ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi s predhodno odločitvijo Vrhovnega sodišča ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča in tega ne obrazložilo, je absolutno bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in bi jo bilo treba razveljaviti že iz tega razloga.
Pri odločanju o predaji prosilcev za mednarodno zaščito odgovorni državi mora odločujoči organ (tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje), če prosilci izrazijo sum, da v odgovorni državi obstojajo sistemske napake oziroma pogoj za prosilce, ki bi lahko pomenili kršitev njihovih temeljnih pravic iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (objektivni razlogi), ali navajajo, da odgovorna država zanje ni varna, ker jim tam grozi kršenje temeljnih pravic (subjektivni razlog) ali da s predajo ne bodo upoštevane največje otrokove koristi, raziskati relevantne okoliščine in odločiti o predaji, upoštevaje te okoliščine. Če tega ne stori, krši materialno pravo, posledično pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če teh kršitev tožene stranke sodišče prve stopnje ne odpravi, je treba njegovo sodbo razveljaviti, izpodbijani akt tožene stranke pa odpraviti.
Pri odločanju o predaji odgovorni državi je treba upoštevati tudi 6 mesečni rok za predajo, in je predaja dopustna le še, če za to obstojajo predpisane izjeme.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta, št. 604/2013 člen 28, 28/2, 28/3. ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/2-2, 51/4, 51/5, 75, 75/1, 75/4. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 63, 63/2-2.
omejitev gibanja - istovetnost stranke - dvom - javni red - zagotovitev prisotnosti v RS - begosumnost - sprememba rojstnega datuma - postopek predaje - sorazmernost - pridržanje - ustno zaslišanje - neskladje v navedbah stranke - začasna odredba
Dodatni razlog za omejitev gibanja je, tako kot to sicer izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, da je poleg neugotovljene tožnikove istovetnosti in izraženega dvoma o njegovi zatrjevani istovetnosti, podana še tožnikova begosumnost, kar pa ni sporno niti za sodišče prve stopnje. Prav ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi ključni element, ki ob pravilni uporabi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravičuje ukrep omejitve tožnikovega gibanja na omenjeni podlagi. Poleg tega, da ima ukrep omejitve gibanja zaradi neugotovljene istovetnosti lahko tudi preventivni namen, saj se v takem primeru niti točno ne ve, kdo prosilec za mednarodno zaščito pravzaprav je, to pomeni, da je tak ukrep lahko upravičen tudi zaradi zavarovanja javnega reda, prav tako se z istim razlogom lahko zasleduje cilj, da se zaradi postopka ugotavljanja prosilčeve istovetnosti in zaradi odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ali o njegovi predaji pristojni državi tudi dejansko zagotovi njegova prisotnost v Republiki Sloveniji.
Če prosilec ne ravna v skladu s prisilnimi predpisi po ZMZ, se ne more uspešno sklicevati na določbe Procesne direktive ali Listine EU o temeljnih pravicah glede učinkovitega sodnega varstva.
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III) člen 28, 28/2, 28/3. URS člen 19, 19/2. ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 77.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - začasna odredba - znatna nevarnost, da bi oseba pobegnila - sorazmernost ukrepa - možnost uporabe manj prisilnih ukrepov - ugotavljanje istovetnosti - begosumnost - odvzem osebne svobode - test sorazmernosti
Ne glede na to, da sta pa po presoji Vrhovnega sodišča ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera podana oba razloga, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku omejila gibanje oziroma ga je pridržala, pa Vrhovno sodišče meni, da je tožnikova pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na izvrševanje izrečenega ukrepa tožene stranke na prostore Centra za tujce oziroma na način izvrševanja tega ukrepa v tem centru.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1014916
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZTuj-2 člen 73, 75, 75/1, 75/2.
začasna odredba - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - dovolitev zadrževanja - izplačilo denarne pomoči
Predlagana začasna ureditev stanja ni neposredno vezana na izpodbijana sklepa oziroma zatrjevana težko popravljiva škoda ni posledica izpodbijanih sklepov. Tožeča stranka namreč s tožbo izpodbija procesna sklepa o zavrženju vloge za dovolitev zadrževanja in sporno vprašanje je pravilnost zavrženja. Tudi v primeru ugoditve tožbi, če bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da uporabljene določbe ZUP ne dajejo podlage za zavrženje vlog, tožeča stranka ne bi bila upravičena do denarne pomoči oziroma ne bi dobila dovoljenja za zadrževanje v RS. O tem bi namreč morala tožena stranka šele odločati (po vsebini, to je meritorno).
mednarodna zaščita - družinsko nasilje - zavrnitev prošnje - zaščita v izvorni državi
Glede na to, da tožeča stranka uveljavlja priznanje mednarodne zaščite zaradi nasilja njenega (nekdanjega) moža in njegovega brata oziroma strahu pred tem nasiljem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejansko zatrjuje, da je subjekt preganjanja ali resne škode nedržavni subjekt. Vendar pa se nedržavni subjekti štejejo za subjekte nasilja, če je mogoče dokazati, da drugi subjekti, predvsem država, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
Po stališču Vrhovnega sodišča je sicer možno podeliti mednarodno zaščito tudi osebi, preganjani zaradi družinskega nasilja, nastalega iz narodnostnih, verskih in rasnih razlogov ali zaradi pripadnosti političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini, vendar pod pogojem, da izvorna država takega nasilja ne preganja ali ga celo spodbuja.
V obravnavani zadevi pa gre dejansko za nasilje, ki ga izvajata nekdanji mož prve tožnice (ki je sicer musliman), s katerim ne živi skupaj (uradno se je razvezala in sin je bil dodeljen njej), saj živi v Moskvi (torej v nemuslimanskem okolju), in njegov brat, in sodi na področje kaznivih dejanj oziroma prekrškov, zoper katere pa izvorna država nudi ustrezno varstvo, policija se odziva in ustrezno ukrepa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. ZUS-1 člen 22, 22/1, 32. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje pristojni državi - Dublinska uredba III - begosumnost - sorazmernost ukrepa - milejši ukrep - zahteva za izdajo začasne odredbe - pravnomočnost sodbe - ni mogoče izboljšati pravnega položaja
Ker je tožnik begosumen, z milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo članico EU, kot se je bil namenil.
ZMZ člen 2, 2/2, 3, 3/3, 23, 23/10, 26, 28, 52, 52/1, 74, 89, 89/1-2, 89/3, 91, 91/1 ZUS-1 člen 22, 22/1, 65 ZPP člen 319. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, št. 95/2011 z dne z dne 13. decembra 2011 (Direktiva 2011/95/EU, Klasifikacijska direktiva II) člen 4, 4/4.
mednarodna zaščita - begunec - preganjanje iz razlogov Ženevske konvencije - preteklo ali bodoče preganjanje - učinkovanje sodbe prvostopenjskega sodišča glede trenutka ko prosilec, ki pridobi status begunca, pridobi pravice, ki iz tega statusa izhajajo - pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje - strah pred bodočim preganjanjem
Določba 10. alineje 23. člena ZMZ ne pomeni, da je treba prosilcu za mednarodno zaščito dodeliti status begunca že samo zato, ker je bil v rodni državi preganjan v smislu ZMZ, temveč je to lahko le resen razlog za prosilčev strah pred bodočim preganjanjem, kar pa je treba v postopku posebej oceniti tudi glede na zadnji del določbe 10. alineje 23. člena ZMZ, to je razen, če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje (oziroma resna škoda) ne bo ponovila oziroma grožnja uresničila. Ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi dejansko stanje ni ustrezno ugotovljeno.
Ker sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni presojalo tožnikovih navedb, ki so mu bile v škodo, temveč le tiste, ki so mu bile v korist in ni presodilo navedb tožene stranke, ter o tem v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. odstavkom drugega odstavka 339. člena ZPP.
Z dokončnostjo odločbe o statusa begunca, prosilcu pripadajo tudi pravice, ki iz tega statusa izhajajo. Z izdajo sodbe sodišča prve stopnje, izdane v sporu polne jurisdikcije, s katero je prosilcu priznan status begunca, pa pravice, ki iz tega statusa izhajajo, ne nastanejo, saj ta sodba ni pravnomočna, zoper njo je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče.
mednarodna zaščita - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - pravni interes za tožbo
Obstoj pravnega interesa bi moral tožnik izkazati najmanj z navedbami, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega procesnega dejanja ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, njegovo ponovno pridržanje v centru za tujce do predaje odgovorni državi, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu zaradi pridržanja v centu za tujce nastala), to pa še zlasti v tem primeru, ko je tožnik iz bolnišnice pobegnil 20. 2. 2014 in od tedaj nihče ne ve, kje je, in tudi njegova pooblaščenka z njim nima stikov. Ničesar od tega pa v tožnikovi osnovni tožbi oziroma v naknadno spremenjeni tožbi ni.
ZMZ člen 51, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/2. URS člen 19, 32. ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 77.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pritožba tožene stranke - začasna odredba - odvzem osebne svobode - test sorazmernosti - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času
Glede na to, da je sicer po presoji Vrhovnega sodišča odločitev tožene stranke, da se tožniku omeji gibanje, pravilna, vendar pa glede na to, da tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti na ustnem zaslišanju ni z ničemer prerekala tožnikovih navedb o načinu uresničevanja tega ukrepa, pa po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka ni dovolj izčrpno pojasnila, zakaj je v obravnavanem primeru tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni in pod takšnim režimom, kot ga je v tožbi in na ustnem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje navajal tožnik.
ZMZ člen 51, 51/1, 55, 55-6. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 352. Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3.
mednarodna zaščita - pridržanje v centru za tujce - omejitev gibanja - begosumnost - začasna odredba - interes za pritožbo zoper odločitev o začasni odredbi
Razlogi, zakaj je tožena stranka odredila ukrep pridržanja v centru za tujce, ne pa katerega izmed milejših ukrepov, izhajajo iz njene odločbe, v kateri so navedene okoliščine, ki izkazujejo tožnikovo begosumnost, te okoliščine pa so hkrati tudi kriterij za odreditev oblike izvedbe pridržanja ter za oceno sorazmernosti (potrebnosti) odreditve ukrepa.
ZMZ člen 2, 23, 28, 28-3, 52, 52-2, 53-1. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in vsebini te zaščite člen 15, 15(c). EKČP člen 3.
priznanje mednarodne zaščite - status begunca - subsidiarna zaščita
V primeru, ko tožena stranka tožniku ne verjame (ker njegove izjave niso skladne in niso verjetne), da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen, torej ko ne izkazuje subjektivnih okoliščin, tožena stranka pred odločanjem glede statusa begunca ni dolžna pridobiti in se opredeliti do splošnih in specifičnih informacij v tožnikovi izvorni državi, ki bi utemeljevale tožnikov strah pred preganjanjem zaradi njegovih zatrjevanih subjektivnih okoliščin.
Po presoji Vrhovnega sodišča samovoljno nasilje (tretja alineja 28. člena ZMZ) v izvorni državi v izvorni provinci ne dosega takšne stopnje, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v izvorno državo, v kraj, iz katerega je odšel, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. V tem primeru pa tudi ni sporno, da tožnik ni član skupine, ki bi bila podvržena sistematičnemu trpinčenju, oziroma član kakšne preganjane skupine (3. člen EKČP).
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - zatečeni begunec - zmotna uporaba materialnega prava
Za „zatečenega“ begunca gre takrat, ko utemeljen strah pred preganjanjem oziroma utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, temeljita bodisi na novih okoliščinah, ki so nastale po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo, bodisi na pomembni zaostritvi že obstoječega stanja v izvorni državi, do katerega je prišlo v času, ko je bil prosilec že v tujini. V primeru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za „zatečenega begunca“ zgolj razlogi, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo, ne morejo biti podlaga za zavrnitev prošnje.
mednarodna zaščita - pospešen postopek - Makedonija - izročitev na podlagi tiralice
Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito na podlagi določb ZMZ in ne presoja odločitve o izročitvi tujca tretji državi na podlagi določb ZKP. Gre za dva povsem ločena postopka dveh različnih upravnih organov, ki odločata na različnih pravnih podlagah v različnih postopkih. O tem, ali bo tožnik na podlagi mednarodne tiralice dejansko izročen ZDA in o njegovih razlogih, da do tega ne bi prišlo, bo odločal minister za pravosodje v postopku za izročitev obdolženca po tretjem odstavku 530. člena ZKP.
ZMZ člen 28, 28-3, 34, 68. ZPP člen 339, 339/2-14.
priznanje mednarodne zaščite - notranja razselitev - Afganistan - resna in individualna grožnja - priznanje subsidiarne zaščite - test razumnosti
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.
ZMZ člen 16b, 16b/1-7, 17, 17/2. Direktive 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 11, 11/2. ZUS-1 člen 64, 64/1-3, 77.
mednarodna zaščita - združevanje družine - že priznana subsidiarna zaščita - mladoletna oseba - dokazno breme - listinski dokaz o sorodstvenem razmerju - dokazna ocena ni ustrezno obrazložena - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tožena stranka dokumentu, ki ga je predložil tožnik, ni priznala posebne dokazne vrednosti. To je njena dokazna ocena. Vendar bi po presoji Vrhovnega sodišča morala v svoji odločbi jasneje obrazložiti, zakaj spornemu dokumentu ne priznava posebne dokazne vrednosti, še posebej ob upoštevanju drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dejstvu, da na osebnem razgovoru ni zaznala kakšnih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah, oziroma teh v izpodbijani odločbi ni navajala.
Iz izpodbijane odločbe tožene stranke tudi ni razvidno, kaj je tožena stranka z vabilom na (drugi) osebni razgovor s tožnikom glede dokumenta sploh hotela razčistiti. Po presoji Vrhovnega sodišča bi morala, glede na to, da je dokument ocenila kot sporen in da se tožnik na vabilo za osebni razgovor ni odzval, v svoji odločbi razloge (in potrebo) za dodatni razgovor s tožnikom posebej obrazložiti, česar pa ni storila.
ZMZ člen 25, 28, 28-3, 68, 106, 106/3. ZUS-1 člen 79, 79/1, 79/2. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in vsebini te zaščite člen 15, 15-c.
Odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti).
Treba je ugotoviti, ali je prosilcu v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - resna škoda - stanje v izvorni državi - notranji oborožen spopad - notranja razselitev - ugotovljeno drugačno dejansko stanje brez opravljene glavne obravnave - kršitev določb postopka o upravnem sporu
Sodišče prve stopnje je v nasprotju s toženo stranko ugotovilo, da se je situacija v vzhodnih delih Ukrajine poslabšala, ter je že mogoče govoriti o notranjem oboroženem spopadu, vendar so take razmere le v delu Ukrajine in tožnika bi brez nevarnosti lahko živela v drugem delu države.
S tem pa je sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, tožnikoma pa tudi ni bila dana možnost izjasniti se glede notranje razselitve. Tožena stranka namreč ni ugotavljala pogojev oziroma možnosti za notranjo razselitev, saj je ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnika ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ.
ZMZ člen 3, 3/1. Uredba Evropskega parlamenta in sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 (Uredba 2013/604/EU) - Dublinska uredba III člen 3, 3/1, 17, 17/1, 18, 18/1d,19, 19/2, 27.
mednarodna zaščita - predaja drugi državi članici - oseba v postopku predaje drugi državi članici - ugovori v postopku predaje drugi državi članici, ki je potrdila sprejem - Dublinska uredba III - suverenostna klavzula - jasna razlaga 19. člena Dublinske uredbe III
Tožnik,ki je v postopku predaje drugi državi članici EU, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje na podlagi Dublinske uredbe III in ki je potrdila njegov sprejem, ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost odločitve pristojne države za obravnavo njegove prošnje in na pravilnost uporabe dokazov in dokaznih standardov iz Dublinske uredbe III oziroma izvedbenih predpisov.
Obstoj okoliščine iz drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe III, da je prosilec zapustil ozemlje držav članic za obdobje najmanj treh mesecev ob zahtevi za (v tem primeru) ponovni sprejem prosilca, ugotavlja odgovorna država članica.