ZMZ člen 1, 16b, 17. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 23. EKČP člen 8. Direktiva o pravici do združitve družine 2003/86/ES člen 3, 5.
mednarodna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - združitev družine - pojem družinskega življenja - združitev polnoletne osebe z mamo - polnoletnost nastopila med postopkom - dolgotrajnost postopka
Določbo drugega odstavka 17. člena ZMZ (da oseba s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani) je v zvezi z drugim odstavkom 1. člena ZMZ in 3. člena Direktive 2003/86/ES po presoji Vrhovnega sodišča potrebno razlagati tako, da za združitev družine lahko zaprosijo samo tiste polnoletne osebe, ki jim je priznan status begunca.
ZMZ člen 51, 51/4. Uredba (EU) št.604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11.
omejitev gibanja - predaja odgovorni državi članici - nevarnost samovoljne zapustitve ozemlja RS - onemogočanje postopka
Po presoji Vrhovnega sodišča je bil izrečeni ukrep tožene stranke v skladu z zahtevami iz določb drugega in tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III ter v skladu s pogoji, ki jih za pridržanje določa Direktiva 2013/33/EU. Ukrep je bil sorazmeren, manj prisilnih sredstev za izvedbo postopka pa ni bilo mogoče učinkovito uporabiti. Pogoji v Centru so bili v konkretnem primeru za tožnika taki, da ni mogoče govoriti o omejitvi osebne svobode, ampak je šlo za omejitev gibanja oziroma pridržanje v skladi in s cilji navedenih evropskih predpisov.
ZMZ člen 2, 2/2, 26, 26/1-5. Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1a.
mednarodna zaščita - priznanje statusa begunca - državljan Sirije - Kurd - že priznan status subsidiarne zaščite - vrnitev v izvorno državo - vpoklic v vojsko kot razlog za priznanje statusa begunca - izogibanje vojaški službi - dovoljenje za stalno prebivanje vezano na pravnomočnost sodbe
Če je podana povezava med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja v skladu z 1.A členom Ženevske konvencije v situaciji oboroženega spopada, kot poteka v Siriji, za priznanje statusa begunca, glede na okoliščine obravnavanega primera, zadostuje izogibanje vpoklicu v vojsko, dezerterstvo ali posamezniku pripisano politično prepričanje. Grozeče preganjanje v situaciji državljanske vojne (kot poteka v Siriji) namreč ne pomeni zgolj resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ (resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada).
spor polne jurisdikcije - priznanje statusa begunca - kurdska narodnost - Sirija - zavrnitev služenja vojaškega roka
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč glede na vsa navedena poročila o izvorni tožnikovi državi utemeljena tožnikova bojazen (strah pred preganjanjem), da bi mu v primeru nahajanja v Siriji grozila realna nevarnost vpoklica v sirsko vojsko in da če bi se temu pozivu odzval (ali pa bi bil prisilno rekrutiran, saj mu grozi mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka), služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ (peta alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ). Če pa bi tožnik služenje v sirski vojski odklonil, pa je velika verjetnost, da bi bil poleg siceršnjih sankcij, ki so v Siriji predpisane za zavrnitev služenja vojaškega roka, zaradi današnjih razmer v Siriji spoznan tudi za političnega nasprotnika (tudi zaradi svoje kurdske narodnosti) in tudi na tej podlagi izpostavljen pregonu oziroma kazni, ki pa bi bila lahko glede na informacije o izvorni državi nesorazmerna oziroma diskriminatorna (tretja alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III) člen 3, 3/2, 17. ZMZ člen 56.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sprejem odgovornosti za obravnavo prošnje - ustavitev postopka zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma - nedopustnost predaje prosilca drugi državi članici - sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v drugi državi članici - obrnjeno dokazno breme
V obravnavani zadevi je bil, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, postopek (na podlagi drugič vložene prošnje za mednarodno zaščito) ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, in ne zato, ker bi umaknil prošnjo. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi ta sklep o ustavitvi postopka z dne 20. 6. 2014 izpodbijal. Po presoji Vrhovnega sodišča samovoljne zapustitve azilnega doma, ki ima za posledico ustavitev postopka, ni mogoče šteti kot dejanje umika prošnje v smislu 56. člena ZMZ, ki dopušča ponovno prošnjo v smislu te določbe le v primeru izrecnega umika. Predvsem pa tožnik ni vložil zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, o katerem mora najprej odločiti pristojni organ (tožena stranka), saj je odobritev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito procesna predpostavka za vložitev ponovne prošnje in s tem seveda njeno nadaljnjo obravnavo kot take.
Prav tako ni pravne podlage za stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka obravnavati tožnikovo prošnjo oziroma je postala odgovorna država članica, ker je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, v Dublinski uredbi III. Ker, kot je bilo pojasnjeno, tožena stranka tožnikove prošnje z dne 24. 12. 2013 ni obravnavala po vsebini (postopek je bil ustavljen s sklepom z dne 20. 6. 2014, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom), je torej ni obravnavala niti v smislu določbe 17. člena Dublinske uredbe III in ni prevzela odgovornosti oziroma postala odgovorna država članica.
Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
Tožnik je zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti in pogojev za sprejem prosilcev, ki bi lahko zanj pomenili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ter v potrditev predložil več poročil oziroma dokazov za svoje trditve. V takem primeru pa mora tožena stranka zaradi obrnjenega dokaznega bremena sama ugotoviti stanje glede teh okoliščin in šele nato odločiti o predaji.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015162
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, člen 3, 3-1.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Dublinska uredba III. - razlogi za (ne)predajo - sistemske pomanjkljivosti - dokazovanje - trditveno in dokazno breme - zaslišanje prosilca v upravnem postopku
Na podlagi podatkov iz baze EURODAC je bilo ugotovljeno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal na Hrvaškem, kjer je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito.
Tožnik je sicer zatrjeval nečloveško in poniževalno ravnanje oziroma sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, vendar pa s svojimi izjavami (za katere tudi ni predložil nobenih dokazil) tega ni izkazal. Sodišče pa je pravilno poudarilo, da to ne izhaja niti iz poročil UNHCR in ECRE.
Tožnik je v tožbi res predlagal tudi svoje zaslišanje, na kar posebej opozarja v pritožbi, vendar pri tem ni pojasnil, kaj drugega ali več bi na zaslišanju povedal v zvezi z razmerami na Hrvaškem, kar ni povedal že pri toženi stranki oziroma zakaj česa še ni povedal. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo in v posledici tega tudi ni opravilo glavne obravnave. Svojo odločitev je obrazložilo oziroma utemeljilo z razumnimi razlogi, saj je navedlo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, tožnik je bil v upravnem postopku dovolj natančno zaslišan in je imel možnost ustno izjaviti se o vseh okoliščinah. Iz izpodbijanega sklepa in prvostopenjske sodbe izhaja, da so njegove izjave bile upoštevane, saj sta tako tožena stranka kot prvostopenjsko sodišče nanje oprla svoji odločitvi.
ZMZ člen 2, 2/3, 28, 28/3, 68, 105, 106. Direktiva 2011/95/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15, 15-c. EKČP člen 3.
pritožba tožene stranke - podaljšanje subsidiarne zaščite - varnostna situacija v izvorni državi - resna škoda - ugotavljanje stopnje nasilja oziroma varnostnih razmer - varnostne razmere na poti - Afganistan
Tudi v primeru vrnitve v domači kraj je treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje.
Že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki pa je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), je podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da, ker ne gre za notranjo zaščito, tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati, ali lahko tožnik varno potuje do domačega kraja.
Če tožnik zaradi prevelike stopnje nasilja oziroma nevarnosti ne bi mogel varno priti do domačega kraja, ker mu na poti grozi resna škoda, bo treba presojati možnost notranje razselitve.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - notranja razselitev - resna škoda - Ukrajina - samska ženska z otrokom
Čeprav je število mrtvih in ranjenih civilistov na določenem območju zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada pomembna informacija za presojo, ali določeni osebi ob vrnitvi na tako območje grozi resna škoda, pa so pomembne tudi druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo integriteta osebnosti (ne samo življenje) posameznika ob vrnitvi resno ogrožena.
ZMZ člen 2, 28, 28-1, 28-2, 28-3, 68, 105, 106, 106/1. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - podaljšanje - notranja razselitev - pogoji - vrstni red presojanja pogojev - resna škoda - merilo varnosti - test razumnosti - ekonomska in socialna eksistenca - Afganistan - domnevna mladoletnost
O podaljšanju subsidiarne zaščite se odloča le na podlagi razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki so bili podlaga za priznanje subsidiarne zaščite (prvi odstavek 106. člena ZMZ), gre namreč za odločanje o podaljšanju uživanja pravice, ki je bila prosilcu (za določen čas) že priznana.
Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet; in ali se lahko tam nastani.
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad zdrav samski moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči države, lokalnih oblasti ali UNHCR, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa to izključuje nevarnost, da bi se prosilec bil primoran izseliti v drug del države, kjer pa mu grozi preganjanje oziroma resna škoda.
Pri razselitvi v begunsko taborišče je treba ugotoviti, ali je prosilcu možno zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pri tem je treba upoštevati tri bistvene elemente: zmogljivost zbirnih centrov (z vidika razmerja med številom oseb, ki potrebujejo minimalne pogoje za nastanitev, in razpoložljivimi nastanitvenimi zmogljivostmi teh centrov), bivanjske pogoje v teh centrih ter individualne značilnosti posameznika.
ZMZ člen 25, 28, 68, 105, 106, 106/1. ZUS-1 člen 76. EKČP člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 16, 16/2.
mednarodna zaščita - pogoji za podaljšanje subsidiarne zaščite - vračilo v izvorni kraj ni mogoče - notranja razselitev - notranja zaščita - merilo varnosti - test sorazmernosti - realna možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadošča hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (EU) št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 18, 18/1-c,d, 19, 19/2, 20, 20/5, 22, 23. Uredba sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 4, 4/2, 4/2-5, 16, 16/2, 16/3, 16/4. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.
Dublinska uredba - prošnja za mednarodno zaščito - predaja prosilca drugi državi - odgovorna država članica za obravnavo prošnje - skupni evropski azilni sistem
Drugi pododstavek Dublinske uredbe III predstavlja logično izpeljavo dejstva, da je prosilec zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, zato se po pravilih Dublinske uredbe III postopek začne znova. Ta okoliščina sicer posredno (tako kot je to veljalo po določbah Dublinske uredbe II) lahko vpliva na pristojnost države, ki bo odločala o prosilčevi prošnji, vendar le v primeru, če odgovorna država na podlagi neposrednih dokazov in posrednih okoliščin, navedenih v standardnem obrazcu, oceni, da ni pristojna za sprejem prosilca; nesporno pa je, da o tem odloča odgovorna država članica.
ZMZ člen 2, 24, 25, 26, 28, 68. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - notranja zaščita - aktivna vloga strank - materialno procesno vodstvo glavne obravnave
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga zagotavlja 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev se poleg splošnih okoliščin, ki prevladujejo v tem delu države, upoštevajo tudi osebne okoliščine vsakega konkretnega prosilca, mednje pa gotovo spada med drugim tudi eventualen obstoj sorodnikov v varnem delu države oziroma možnost nastanitve pri njih ali vsaj njihove pomoči pri tem.
Sodnik ima aktivno vlogo in s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in sploh da se dajo vsa pojasnila, ki so pomembna za odločitev, tudi glede na pravno naziranje sodišča.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev državne članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zašito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III) člen 3, 3/2, 5, 5/3, 7, 7/1, 7/2, 17, 17/2, 18, 18/1, 26, 26/1. ZUS-1 člen 17, 17/1, 76. ZMZ člen 3, 3-3, 33.
mednarodna zaščita - država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - suverenostna klavzula - varna država
Tožnikove navedbe in predloženi dokazi ne vzpostavljajo domneve iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, da v Kraljevini Švedski obstajajo take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite je po mnenju Vrhovnega sodišča zdravstvene razloge (ob upoštevanju načela nevračanja) treba presojati v okviru prosilčevih osebnih okoliščin, torej ne glede na to, ali so bili (zdravstveni razlogi) v prvotnem postopku podlaga za priznanje subsidiarne zaščite ali ne.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja gibanja na prostore centra za tujce - ugoditev tožbi - omejitev gibanja na prostore azilnega doma - način izvajanja ukrepa - poseg v pravico do osebne svobode
Zaradi navedenih dejanskih okoliščin izvajanja izrečenega ukrepa, ki ga tožena stranka v postopku ne prereka, je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno štelo, da gre v tožnikovem primeru za poseg v pravico do osebne svobode (kot eno najbolj temeljnih pravic posameznika).
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (EU) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 (Dublinska uredba III) člen 3, 5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti - pomanjkljivosti v konkretnem postopku
Predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.
Obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe III je torej tožnik zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal. Njegove trditve ne dajejo podlage za utemeljeno domnevo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zatrjevanih pomanjkljivosti v konkretnem postopku pridobitve statusa mednarodne zaščite ter nadaljnjih postopkih na sodišču ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1014838
ZUS-1 člen 64, 64/1-4. ZMZ člen 7, 28, 28/2, 28/3, 68, 105, 106. ZUP člen 7, 207.
mednarodna zaščita - podaljšanje subsidiarne zaščite - vezanost tožene stranke na sodbo prvostopenjskega sodišča - razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite - nova oziroma ponovljena prošnja za mednarodno zaščito - spremenjena upravno sodna praksa VS v zvezi s sodbami ESČP - vračanje v izvorni kraj oziroma notranja razselitev
Zakonska dolžnost tožene stranke je da sledi stališčem, mnenjem in napotkom iz sodbe prvostopenjskega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
Ker je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo (68. člen ZMZ) in je posledično dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, so bili izpolnjeni pogoji, ko je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 odpravilo odločbo tožene stranke, in ji zadevo vrnilo v nov postopek ter ji za to dalo napotke.
Napotki sodišča prve stopnje za delo tožene stranke v ponovljenem postopku so bili dovolj jasni, da bi tožena stranka ob njihovem upoštevanju v novem postopku ugotovila za odločitev pravno pomembno dejansko stanje in o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločila.
Odločanje o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite je poseben postopek, urejen v 105. in 106. členu ZMZ. V njem se ugotavlja le, ali še obstajajo razlogi za subsidiarno zaščito, ki so bili podlaga za njeno prvo podelitev. Ker je v tem primeru mladoletnost tožnika odpadla, je treba ugotoviti le, ali tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz druge oziroma tretje alineje 28. člena ZMZ. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali se lahko tožnik brez nevarnosti resne škode vrne v izvorni kraj, in šele, če se ne more, se ugotavlja ali se brez nevarnosti resne škode vrne v izvorno državo, vendar v drug kraj in se tam naseli. Pri tem pa je treba upoštevati napotke iz izpodbijane sodbe in sklepa VS I Up 248/2014, ki temeljita na novejši sodni praksi ESČP. Ta pa zavezuje tudi toženo stranko.
Če pa prosilec v postopku v zvezi s prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge za mednarodno zaščito, kot so bili razlogi, zaradi katerih mu je bila sprva dodeljena, ga je treba opozoriti na posledice in ga seznaniti z možnostjo vložitve nove prošnje za mednarodno zaščito. O prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite pa je treba odločiti.
ZMZ člen 21, 23, 26, 28, 34, 52, 52-2, 53, 53-1. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna zaščita - ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa mednarodne zaščite – redni postopek – utemeljitev prošnje – skladnost izjav – vložitev vloge za mednarodno zaščito kakor hitro je to mogoče – splošna verodostojnost – informacije o izvorni državi - subsidiarna zaščita - resna škoda – ugovor neobrazloženosti
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov ter da tožnikove izjave niso skladne in verjetne, posledično pa njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena.
Dejstvo je, da je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo.
V primeru, ko prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.
subsidiarna zaščita - specifične in splošne informacije - preverjanje prosilčeve izjave - resna škoda - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo
Tožena stranka je v svoji odločbi (v okviru presojanja pogojev za priznanje statusa begunca) obravnavala tudi oba napada na tožnika in ugotovila, da ni mogoče zavzeti stališča, da tožnikova izvorna država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela tožniku nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Vendar pa v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ni opravila potrebne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo (28. člen ZMZ).
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015001
ZMZ člen 51, 51/4, 55, 55/1-5, 55/1-6.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - podaljšanje omejitve gibanja - obstoj razlogov, ki so obstajali v času odreditve ukrepa - zaostrovanje pogojev - razlaga četrtega odstavka 51. člena ZMZ
Edini pogoj, ki ga postavlja zakon za podaljšanje omejitve gibanja je, da še vedno obstajajo razlogi za omejitev gibanja, ki so obstajali v času odreditve tega ukrepa.
Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da v sklepu o podaljšanju omejitve gibanja navaja (dodatne) razloge, ki jih zakon od nje ne zahteva.