TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

V obravnavani zadevi je bil, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, postopek (na podlagi drugič vložene prošnje za mednarodno zaščito) ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, in ne zato, ker bi umaknil prošnjo. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi ta sklep o ustavitvi postopka z dne 20. 6. 2014 izpodbijal. Po presoji Vrhovnega sodišča samovoljne zapustitve azilnega doma, ki ima za posledico ustavitev postopka, ni mogoče šteti kot dejanje umika prošnje v smislu 56. člena ZMZ, ki dopušča ponovno prošnjo v smislu te določbe le v primeru izrecnega umika. Predvsem pa tožnik ni vložil zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, o katerem mora najprej odločiti pristojni organ (tožena stranka), saj je odobritev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito procesna predpostavka za vložitev ponovne prošnje in s tem seveda njeno nadaljnjo obravnavo kot take.

Prav tako ni pravne podlage za stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka obravnavati tožnikovo prošnjo oziroma je postala odgovorna država članica, ker je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, v Dublinski uredbi III. Ker, kot je bilo pojasnjeno, tožena stranka tožnikove prošnje z dne 24. 12. 2013 ni obravnavala po vsebini (postopek je bil ustavljen s sklepom z dne 20. 6. 2014, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom), je torej ni obravnavala niti v smislu določbe 17. člena Dublinske uredbe III in ni prevzela odgovornosti oziroma postala odgovorna država članica.

Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Tožnik je zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti in pogojev za sprejem prosilcev, ki bi lahko zanj pomenili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ter v potrditev predložil več poročil oziroma dokazov za svoje trditve. V takem primeru pa mora tožena stranka zaradi obrnjenega dokaznega bremena sama ugotoviti stanje glede teh okoliščin in šele nato odločiti o predaji.