Logično in življenjsko je, da so tožniki kot nosilci poslovne dejavnosti in uporabniki stavbe parkirišče uporabljali v okviru razpoložljivih parkirnih mest in na njem izvrševali soposest. Čeprav posamezna parkirna mesta niso bila v izključni posesti tožnikov, to ne izključuje utemeljenosti tožbenega zahtevka glede motenja soposesti parkirišča. V razmerju med več soposestniki iste stvari se namreč šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Motenje se torej ugotavlja glede na prej obstoječ način izvrševanja posesti, pri čemer je bistveno, ali ta z motilnim ravnanjem postane otežen.
Čeprav bi za sanacijo škode zadoščala povrnitev stroškov za 1 m2, je tožena stranka tožniku izplačala stroške popravila za celo sobo, to pa po presoji pritožbenega sodišča zajema tudi estetski vidik, ki ga poudarja pritožba. Estetski vidik je torej treba upoštevati, a v mejah nekega zdravega razuma.
Skupno premoženje sestavlja tudi pasiva oziroma dolgovi v zvezi s skupnim premoženjem.
Skupno premoženje se načeloma deli v nepravdnem postopku, vendar je v določenih primerih dopustno, da stranka zahteva takšno delitev že v pravdi. Tipičen primer take izjeme so verzijski denarni zahtevki v zvezi z dolgovi skupnega premoženja.
Predlagatelj, ki od sodišča zahteva, da pridobi podatke o (domnevnih) bančnih računih nasprotne udeleženke v avstrijskih bankah, bi lahko svoje pravice zavaroval s stopničasto tožbo, zato je predlog za zavarovanje dokazov neutemeljen.
Sodno varstvo neizbranega kandidata je omejeno na preverjanje bistvenih kršitev razpisnega postopka in ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje (prvi odstavek 36. člena ZZ). Sodišče glede na obseg sodnega varstva ne more presojati, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje razpisne pogoje, je najustreznejši. Kandidati za direktorja nimajo pravice do imenovanja, mora pa biti zagotovljen pošten in transparenten postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri razpisu ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi bistveno vplivale na odločitev, prav tako je izbrana kandidatka izpolnjevala vse razpisne pogoje.
Odločitev sodišča prve stopnje, da predlog izvedenca za njegovo razrešitev v konkretni zadevi ni utemeljen, je pravilna.
Mirovanje statusa ne predstavlja upravičenega razloga za razrešitev v zadevi postavljenega sodnega izvedenca, prav tako sodni izvedenec ni izkazal drugih upravičenih razlogov, zaradi katerih ne bi mogel dokončati začetega dela.
Ker so migrenski glavoboli ključna zdravstvena težava tožnice, je sodišče utemeljeno izvedlo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca specialista nevrologa. Da je ključna omenjena diagnoza, izhaja tako iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa tudi tožnica sama je izpovedala, da je njena glavna težava glavobol, zaradi katerega meni, da potrebuje časovno razbremenitev pri delu. Sodni izvedenec je s tem v zvezi prepričljivo pojasnil, da v primeru akutnega stanja oziroma napada glavobola tožnica ni zmožna opravljati del na delovnem mestu, na katerem je zaposlena, tj. "zlatar, montažer 4", je pa v preostalem času zmožna za delo v polnem delovnem času in torej časovna razbremenitev s tem v zvezi ni utemeljena.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
Ker so bile stopnice tehnično brezhibne, sestopanje iz tovornjaka ni predstavljalo nevarne dejavnosti, temveč enostavno in običajno opravilo. V sporu niso bile dokazane že tožnikove trditve o načinu nastanka škodnega dogodka, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni ugotovilo niti nedopustnih ravnanj toženke, ki bi lahko botrovale škodnemu dogodku.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica ni zatrjevala, da je opravljala naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki niso zajete v opisu njene vsakokratne formacijske dolžnosti v formaciji. Ker je ugotovilo, da je opravljala prav tiste delovne naloge, ki sodijo v okvir njenih formacijskih dolžnosti in pridobljenih nazivov, je pravilen zaključek, da so bili izhodiščni plačni razredi za plačilo njenega dela pravilno določeni. Tožnica z vztrajanjem, da je opravljala enake delovne naloge kot civilne osebe, ki so imeli v sistemizaciji določen višji izhodiščni razred, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta. Z zahtevkom za določitev višjega izhodiščnega razreda za njene formacijske dolžnosti tožnica po vsebini nasprotuje vrednotenju formacijskih dolžnosti oziroma delovnih mest pri toženki (v formaciji oziroma sistemizaciji), kar je v pristojnosti toženke in ne more biti predmet individualnega delovnega spora.
Pri zakonskemu institutu "usucapio libertatis" je bistveno, da je lastnik služeče nepremičnine (tožnica) prepovedal izvrševanje služnosti in bil pri tem tudi učinkovit. Na drugi strani pa se je lastnik gospodujoče nepremičnine (toženke) takšni prepovedi (konkludentno) uklonil in služnosti tri leta zaporedoma ni izvrševal.
Tožnica je svojo voljo po tem, da v svoji lastninski pravici ni več omejena, jasno in nedvoumno izrazila, ko je leta 2013 postavila ograjo.
Z domnevo nedolžnosti je neločljivo povezan tudi dokazni standard, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe v kazenskem postopku, in kateri je zrcalna slika dokaznega bremena tistega (upravičenega tožilca), ki krivdo zatrjuje.
Izrek ukrepov je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev, in to za tak čas, da lahko določena žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.
Stroški prihoda in odhoda odvetnika na sodišče ne morejo bremeniti nasprotne stranke, če si stranka izbere pooblaščenca zunaj delovnega območja sodišča, pred katerim teče postopek, in te svoje odločitve posebej ne utemelji. Takšni izdatki namreč ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
Kljub temu, da pokojni v usodnem trenutku brutalnega napada na obdolženko ni imel v rokah nobenega nevarnega sredstva, je sodišče prve stopnje resnost njegovega napada pravilno in razumno presojalo na podlagi celote ugotovljenih relevantnih dejstev dokaznega postopka.
Ugotovitev števila nadur ne spada v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje zgolj o temelju zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko znaša plačilo), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Število nadur zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka.
V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave. Jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja je temeljna predpostavka, ki stranki zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavi o rezultatu dokazovanja.
Pritožba utemeljeno opozarja, da 79. člen ZMZPP določa, da je za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega državljana izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če je ta zapuščina v Republiki Sloveniji. Če je nepremična zapuščina slovenskega državljana v tujini, je sodišče Republike Slovenije pristojno le, če po pravu države, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ, pri čemer navedeno velja tudi za pristojnosti v sporih iz dednopravnih razmerij in za spore o terjatvah upnikov nasproti zapuščini, torej tudi za spore, kot je obravnavani, ko gre za vprašanje veljavnosti oporočnega dedovanja nepremičnine v Republiki Hrvaški.
Pri priznanju pravice do DPID je potrebno primarno ugotoviti, ali so pri otroku izpolnjeni pogoji glede bolezenskega stanja iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, saj pri tožničinem sinu ne gre za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost, ob čemer pri njemu ne gre niti za bolezen iz Seznama hudih bolezni, zaradi katere bi potreboval posebno nego in varstvo, za katero dodatek znaša 200,00 EUR (višji dodatek).
V obravnavani zadevi zagovornik ne zatrjuje, da obsojenec sodbe o kaznovalnem nalogu ni razumel, temveč navaja, da je sodbo napačno razumel, ker dejanja ni storil in ker je policist v predkazenskem postopku izjavil, da "iz tega ne bo nič". Vendar iz teh trditev po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja utemeljenost upravičenega vzroka za zamudo, upoštevaje jasno in nedvoumno vsebino obsodilne sodbe o kaznovalnem nalogu pa izpostavljeni okoliščini, četudi bi se izkazali za resnični, ne predstavljata objektivnih ovir, ki bi obdolžencu preprečevale pravočasno vložitev ugovora.