Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče s svojo (ne)opredelitvijo do predlagateljevega predloga za predhodno odločanje kršilo 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave oziroma ali je pri tem zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz prava EU in Ustave oziroma iz njene s pravom EU skladne razlage?
Upravno sodišče je ugotovilo, da je utemeljena tožničina trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo njene predaje Republiki Hrvaški, nedvomno dosega standard "posebej hude duševne bolezni". Zato je sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026 pravilno odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vendar pravna podlaga za takšno odločitev - kot zmotno razloguje Upravno sodišče - ni bila nemožnost preizkusa navedenega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Upravno sodišče je namreč - potem, ko je vse ostale tožničine ugovore zavrnilo - samo navedlo, da je razumljivo, da sklep teh razlogov ne vsebuje, saj se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo šele po njegovi izdaji (in šele po prvem naroku za glavno obravnavo). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil preizkus sklepa z dejanskega vidika vsekakor mogoč, saj je bilo sporno dejansko stanje v njej jasno povzeto. Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo po izdaji sklepa novo nastala dejstva in presodilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da sklepa z dejanskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti in da ga je bilo zato treba odpraviti na navedeni pravni podlagi. Odprava sklepa je bila potrebna, ker je pravo EU zahtevalo upoštevanje teh pozneje nastalih dejstev.
Ker je v obravnavani zadevi pritožnica pritožbo umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njej odločilo, je na podlagi drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo njen umik.
Za obstoj ogrožanja iz prve alineje prvega odstavka 56.a člena ZPSI-1 ni odločilno, ali je storilec opravil dodatna pripravljalna dejanja, temveč ali vse navzven razvidne okoliščine konkretnega ravnanja, ob njihovi celoviti presoji, izkazujejo konkretno nevarnost za življenje ali zdravje.
Predlog se zavrne.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Sklep o podaljšanju pripora se lahko izda samo v primeru, ko pripor zoper obtoženca še teče oziroma se dejansko izvaja, ne pa v primerih (kakršen je obravnavani), ko je obtoženec na prostosti in se ne nahaja v priporu.
Presoja oškodovančeve spravljenosti v podrejen položaj ni odvisna le od storilčevega (ponavljajočega se ali po intenzivnosti odstopajočega enkratnega) ravnanja, temveč tudi od drugih okoliščin, v katerih je storilec ravnal oz. okoliščin, v katerih se je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja znašel.
Obsojenčevo ravnanje je treba kljub zožitvi na začasno okvaro oškodovančevega zdravja še vedno pravno opredeliti (kvalificirati) po navedenem prvem odstavku 122. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku 135. člena KZ-1, v katerem t.i. materialna ali poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno ni določena in je storilcu ni treba dokazati. Kakor hitro pa je takšna posledica storilcu dokazana, njegovo ravnanje presega zakonski opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in ga je treba zaradi razmerja specialnosti pravno opredeliti po zakonskem opisu tistega kaznivega dejanja, v katerem je poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno določena.
Vse kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so povezane z razlogi sodbe, se morajo, razen ko sodba nima nobenih razlogov, nanašati na odločilna dejstva iz opisa dejanja v izreku sodbe.
Pritožnik tudi sicer v zvezi s svojimi navedbami glede poteka dogodkov, ki se mu očitajo, oziroma njegovi (aktualni) nevarnosti ni podal nikakršnih dokaznih predlogov. Na tak način pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene in izpodbiti opravljene presoje o tem, da so zaradi okoliščin v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Predlog se zavrne
Za odločanje o začasni odredbi pred uvedbo postopka pred delovnim sodiščem ni pristojno to sodišče, ampak okrajno sodišče.
Glede na besedilo prve alineje 52. člena ZMZ-1 ne more biti dvoma, da je prošnjo na tej podlagi mogoče zavrniti le, če je prosilec navedel samo dejstva, ki, tudi če bi bila resnična, priznanja mednarodne zaščite ne bi mogla utemeljiti. V splošnem torej drži, da prošnje iz tega razloga ni mogoče zavrniti, če sodišče ugotovi, da je prosilec sicer zatrjeval okoliščine, ki so za priznanje mednarodne zaščite relevantne, a so se te v dokaznem postopki izkazale za neresnične.
Izpodbijana sodba ne temelji na dokazni oceni pritožnikovih navedb o podkupljivosti in neučinkovitosti maroške policije, temveč na presoji, da ostajajo te presplošne in premalo konkretizirane, da bi lahko utemeljevale sklep, da mu država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred zatrjevanimi ravnanji nedržavnih subjektov v smislu tretje alineje 24. člena ZMZ‑1.
Vrhovno sodišče opozarja, da v skladu s 25. členom Ustave pravica do pravnega sredstva pomeni, da mora biti vsakomur zagotovljena pravica izpodbijanja oblastne odločitve, vendar se po nastopu pravnomočnosti ta ustavna pravica izčrpa. Iz 25. člena Ustave tako izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega postopka.
Z delno spremembo odločitve sodišča prve stopnje po višjem sodišču je odločitev o predlogu okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora obtožencu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženca zoper navedeno odločitev, obtožencu pa je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da predhodni postopek o priznanju mednarodne zaščite pritožniku v Švici nima neposredne povezave z odločitvijo o predaji Švici v obravnavanem primeru. Kot je to pravilno zaključilo Upravno sodišče, zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v Švici ne pomeni, da je pritožniku odvzeta možnost ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni pogoji. Poleg tega Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da tudi če se je že začel postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju.
Tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da mora imeti pritožnik pravni interes za pritožbo, drugače ta ni dovoljena. To pomeni, da mora v sporu ves čas izkazovati svojo pravovarstveno potrebo - verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si ob ugoditvi izboljšal pravni položaj.
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj, ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Obravnavani predlog temu ne zadosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se peti odstavek 97. člena ZMZ-1 lahko razlaga tako, da se za družinske člane osebe s priznano mednarodno zaščito obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev raztegne tudi preko časovne omejitve iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, in sicer z upoštevanjem obdobja iz tretjega odstavka istega člena, čeprav zakon tega izrecno ne določa?
Zakonodajalec je določil, da se koncesija za opravljanje javne zdravstvene službe v skladu s koncesijskim aktom podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 44. b člena ZZDej) ter kaj morata vsebovati javni razpis in razpisna dokumentacija (drugi odstavek 44. b člena ZZDej in drugi odstavek 44. c člena ZZDej), ni pa predvidel, da bi bilo merila za izbiro koncesionarja (določena v javnem razpisu in v razpisni dokumentaciji) po objavi javnega razpisa mogoče spreminjati. Po presoji Vrhovnega sodišča pravna praznina ni podana, zato v skladu z načelom zakonitosti (drugi odstavek 120. člena Ustave) koncedent po objavi javnega razpisa meril za izbiro koncesionarja ne more več spreminjati oziroma dopolnjevati.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi šteti za samostojno upravno zadevo, o kateri mora policija odločiti s posamičnim (u)pravnim aktom, če veljavna nacionalna zakonodaja ne določa posebnega identifikacijskega postopka, vrste akta, pristojnega organa oziroma organizacijske enote, pravnih učinkov odločitve in posebnega pravnega sredstva?