Zgolj zavzeto pravno stališče izločane sodnice v primerljivi zadevi, ki je že bila rešena, samo po sebi ne predstavlja utemeljenega razloga za izločitev. Če bi bil tovrsten razlog priznan kot relevanten, bi pomenilo, da sodniki ne morejo nikoli soditi v vsebinsko enakih oziroma podobnih zadevah, kar pa ni namen instituta izločitve. Že zaradi narave sodnega odločanja tako ne more biti objektivni odklonitveni razlog sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, niti konkretna sodnikova odločitev v posamezni zadevi, katere pravilnost in zakonitost se presoja v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.
V obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Prav tako se je Upravno sodišče pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.
Prenos pristojnosti je namenjen predvsem lažjemu in cenejšemu delu oziroma postopanju pristojnega sodišča (torej ekonomičnosti postopka) in ne večji ali manjši komoditeti strank. Za odločanje v tej zadevi je krajevno pristojno Višje sodišče v Mariboru. Zgolj okoliščina, da ima samo nasprotni udeleženec stalno prebivališče na območju Višjega sodišča v Ljubljani, ne pretehta v prid predlogu za prenos pristojnosti.
Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.
Predlog se zavrne.
Revizija je v postopkih izvršbe in zavarovanja omejena le na točno določene sklepe. Zoper preostale sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija ni dovoljena. Tak je tudi sklep o izdaji začasne odredbe.
Odločitev precedenčnega sodišča je odvečna takrat, ko pomen pravnega vprašanja ne sega prek konkretne zadeve, ker spodnjo premiso sestavljajo zelo specifične dejanske okoliščine primera.
Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.
Vrhovno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo tudi na presojo upravičenosti izrečene denarne kazni v višini 1.000 EUR. Pritrjuje pravni presoji, da je dolžnost sodišča, da poti, ki skrenejo izven dopustnega, prepozna ter prepreči ne samo tako, da zlorabo pravice v konkretnem primeru onemogoči (prvi odstavek 11. člena ZPP), temveč tudi da se s poskusi zlorab in v primerih očitnih zlorab odzove še s kaznovalnim ukrepom (drugi odstavek 11. člena ZPP). Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku torej soglaša, da opisano ravnanje pooblaščenca tožeče stranke omogoča kot primeren in sorazmeren ukrep izrek kaznovalnega ukrepa.
Tožnik predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam. Tega, da ima opravljen pravniški državni izpit ni zatrjeval, in tudi ne izkazal. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sme pritožbeno sodišče v primeru zamudne sodbe ponovno vrednotiti dejanske okoliščine glede obsega škode, če pritožba teh vprašanj ne odpira in se tožnica v zvezi s temi vprašanji, ki niso bila prerekana, v odgovoru na pritožbo ni opredelila.
Sklep o neizločitvi uradne osebeni ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati s samostojno tožbo v upravnem sporu akt, saj v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje upravnega postopka, s tem pa ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.
Udeleženka je vložila predlog za dopustitev revizije po očetu, ki ni odvetnik, niti zakoniti zastopnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zato za vložitev predloga nima ustrezne postulacijske sposobnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede pravice tožencev na znižanje kupnine.
Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita kršitve prvega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive in z njo povezano sodno prakso SEU. Tako glede četrte kot prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot je s stališčem o neizpolnjenosti predpostavk za obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja in z dodajanjem pravno neutemeljenih zahtev v razmerju do potrošnika, ki naj bi morala za njegovo izkazanost posebej še dokazati neugoden vpliv na njun ekonomski, finančni in socialni položaj, ter glede vprašanja nasprotovanja pogodbenega pogoja načelu vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 8/2022 (in tudi kasnejših odločbah), ki temelji na sodni praksi SEU v zvezi s pravilno uporabo Direktive.
Gre za pomembno kvalitativno prostorsko razliko v razdalji, ki utemeljuje prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
Splošno izraženo stališče stranke, da naj bi imelo sodišče zaradi njenih predhodnih postopkov pred tem sodiščem o njej že izoblikovano mnenje, ne daje podlage za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Tudi nezadovoljstvo stranke s predhodnimi postopki, na katerem stranka gradi in utemeljuje svoje nezaupanje v sodišče, ne nudi podlage za obstoj razumno utemeljenega dvoma javnosti v objektivno nepristranskost sojenja.
Okoliščina, da je peta toženka zaposlena kot strokovna sodelavka na oddelku sodišča, ki je pristojno odločati o zadevi, je ob upoštevanju narave zadeve (izpodbijanje pogodb, sklenjenih med družinskimi člani) tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
Posebna ureditev iz 444. člena ZFPPIPP omogoča uveljavljanje terjatve oziroma druge premoženjske pravice izbrisane pravne osebe tudi po njenem prenehanju, vendar le prek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem. Ker tak stečajni postopek ni bil začet, tožeča stranka pa zaradi prenehanja nima več sposobnosti biti stranka, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje revizije.
Predlog se zavrne.