višina odškodnine za negmotno škodo - soprispevek oškodovanca - vožnja z alkoholiziranim voznikom - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti
Res je izvedenec, ki je izračunal količino alkohola v voznikovi krvi, v dopolnitvi mnenja, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, navedel, da je pri tej koncentraciji alkohola bila znatno poslabšana motorična sposobnosti za vožnjo in dojemanje dejanske situacije ter zmanjšana koncentracija in podaljšan reakcijski čas, da pa so ti znaki lahko bili za sopotnika morebiti tudi neopazni ter da je potrebno pri tem upoštevati subjektivni faktor. Vendar pa navedbe izvedenca v tem delu, ki ga je sodišče v razlogih sodbe povzelo, še ne pomenijo, da je sodišče napačno zaključilo o tožnikovemu soprispevku k nastanku škode in da je napačno uporabilo določbo I. odst. 171 čl. OZ. Ta del mnenja bi lahko bil pomemben v situaciji, ko bi tožnik neposredno pred nezgodo prisedel k vinjenem vozniku in se takrat prvič srečal z njim, ne pa v konkretni situaciji. Sodišče je z gotovostjo ugotovilo, da je bil tožnik tega dne ves čas do nezgode skupaj s povzročiteljem škode, da so bili v različnih lokalih, z gotovostjo pa je sodišče tudi ugotovilo količino alkohola v krvi G., zato se lahko tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku očita 20 % soprispevek, saj ni ravnal s tisto pazljivostjo in skrbnostjo, ki se lahko zahteva od povprečnega človeka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC0002290
ZOZP člen 7. ZPP člen 339, 399/2, 399/2-8.
obvezno avtomobilsko zavarovanje - regres zavarovalnice - vinjenost - zavrnitev dokaznega predloga - začetek teka zamudnih obresti
Glede na sprejeto toženčevo pogodbeno obveznost, da bo s krvno analizo dokazoval, da ni bil pod vplivom alkohola, v primeru pozitivnega alkotesta, če bo udeleženec v prometu, predlagani dokazi z zaslišanjem prič niso bili primarni, ker to ni bil pogodbeno dogovorjen način dokazovanja, zato z zavrnitvijo toženčevih dokaznih predlogov sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Gre za povrnitev škode zavarovalnici, ta pa je nastala z dnem izplačila odškodnine in je s tem dnem pridobila pravico uveljavljati plačilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški.
Tožena stranka – delavka bi za škodo tožeči stranki – delodajalcu odgovarjala le v primeru, če bi jo povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti. Ker pa njeno ravnanje ni bilo storjeno s takšno obliko krivde, saj ni odstopalo od ravnanja povprečnega delavca glede na dejstvo, da je bilo v računovodstvu veliko dela, da so bil vsi zelo obremenjeni in da so se pri vseh pojavljale napake, pri tožnici pa hujših napak niso ugotovili, odškodninska odgovornost ni podana.
Preizkus izpodbijane sodbe na podlagi 159. člena ZP-1 je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva glede očitanega prekrška, in da je njegov zaključek o odgovornosti obdolženca zanj pravilen, da pa je pri upoštevanju okoliščin pri odmeri sankcij za prekršek le-te potrebno presojati drugače. Sodišče prve stopnje je pri odmeri le-teh uporabilo 21. člen ZP-1 in obdolžencu izreklo opomin. Po določbi 1. odstavka 21. člena ZP-1 se ta sme izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Izrekanje opomina pa ni utemeljeno že zgolj s tem, če obstojijo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.). Sodišče prve stopnje je svoje ravnanje obrazložilo z okoliščinami, da je obdolženec prevozil le kratko razdaljo, da je prekršek priznal ter da gre za voznika z velikim številom prevoženih kilometrov, pri čemer je kot bistveno upoštevalo okoliščino, da ima otroka z zelo redkim avtoproliferativnim obolenjem, katerega mora tudi večkrat mesečno urgentno peljati v Pediatrično kliniko. Toda navedene okoliščine se lahko upoštevajo le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri sankcij v okviru predpisanih oziroma kvečjemu pri njihovi omilitvi, ne gre pa za okoliščine objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšuje njegov pomen.
Tožena stranka kot poslovodja ne more biti objektivno odgovorna za inventurni primanjkljaj. Odgovarjala bi lahko le krivdno, če bi bila škoda oziroma primanjkljaj posledica njenega naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja, česar pa tožena stranka ni dokazala.
Ker se po splošnih pravilih domneva le navadna malomarnost, ne pa huda malomarnost ali naklep, bi morala težjo obliko krivde dokazati tožeča stranka.
plača – stimulativni del plače – pogodba o zaposlitvi – razporeditev
Kljub temu, da tožena stranka tožnice po izteku mandata na delovno mesto pomoč pri vodenju financ ni formalno (ampak le dejansko) prerazporedila na drugo delovno mesto, se šteje, da je pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za „staro“ delovno mesto, prenehala veljati (in je bila nadomeščena z ustno pogodbo o zaposlitvi za „novo“ delovno mesto). Za čas opravljanja dela na „novem“ delovnem mestu tako ta pogodba o zaposlitvi, sklenjena za delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ne more predstavljati pravne podlage za izplačilo stimulativnega dela plače.
Ker obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz nje ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ampak so le povzete izpovedi prič in toženca, dokazne ocene pa ni navedene, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.
Tožnik bi se tudi po upokojitvi lahko ukvarjal s poslovno dejavnostjo, ki bi pomenila konkurenco toženi stranki (imel pa je tudi eno ponudbo za sodelovanje s konkurenčno družbo, ki je ni sprejel), zaradi česar je upravičen do denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule
Ker toženi stranki (družbi z omejeno odgovornostjo) tožba ni bila vročena na naslov, vpisan v sodni register, vročitev ni bila pravilno opravljena. S tem, ko tožena stranka pošiljke ni dvignila, tudi ni nastopila fikcija vročitve, zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
ZZZPB člen 1, 1/3. ZDR člen 112, 112/1, 112/1-5, 112/2, 119, 200. ZPIZ-1 člen 101, 101/3, 387.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Delavec ima pravico do nadomestila med brezposelnostjo tudi v primeru, če izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, v kolikor so izkazane kršitve obveznosti s strani delodajalca. Ker je nadomestilo za primer brezposelnosti namenjeno delavcem, ki ostanejo brez zaposlitve brez svoje krivde oziroma proti svoji volji, je treba, da delavec, ki poda izredno odpoved, pred tem stori vse, da bi obdržal zaposlitev, tako da mora na primer o kršitvah delodajalca obvestiti inšpektorja za delo.
vročanje – pravna oseba – sprememba sedeža – vpis v sodni register
Ker ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek šele od dneva objave vpisa, je sodišče prve stopnje preden je bila objavljena sprememba sedeža tožene stranke, tožbo pravilno vročalo na nespremenjeni naslov.
ZDR člen 204, 204/1, 204/2. ZOFVI člen 48, 48/1, 48/2, 48/3. ZPDJVZ člen 5.a, 14, 14/2. ZTPDR člen 80.
vzgoja in izobraževanje – plača – dokončen in pravnomočen sklep
Ker je tožnica ves čas spornega obdobja prejemala plačo, izračunano na podlagi koeficientov, določenih z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient in vse dodatke, ni upravičena do vtoževane razlike do višje plače na drugi pravni podlagi.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovodja – odpoklic – seznanitev z razlogom
Tožena stranka je tožniku pogodbo o poslovodenju, ki je hkrati pogodba o zaposlitvi, zakonito odpovedala na podlagi določbe te pogodbe, po kateri predčasna razrešitev s funkcije poslovodje iz utemeljenega razloga predstavlja razlog za odpoved pogodbe o poslovodenju in odpoved pogodbe o zaposlitvi z enomesečnim odpovednim rokom, saj je takšna pogodbena določba v skladu z 72. čl. ZDR.
Glede na v pogodbi o zaposlitvi opredeljen razlog za odpoved pogodbe o poslovodenju oziroma zaposlitvi ni bistveno, kdaj se je tožena stranka seznanila z izkazom poslovnega izida (kar je bil razlog za predčasno razrešitev), ampak kdaj je bil tožnik predčasno razrešen.
zunajzakonska partnerja - prenehanje zunajzakonske skupnosti - najemna pogodba - ničnost - vpliv zunajzakonske skupnosti na veljavnost najemne pogodbe
V primeru, ko stranki sklenjene najemne pogodbe s konkludentnimi ravnanji izkazujeta soglasje ustvariti partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, torej da takšna ravnanja kažejo na svobodno odločitev moškega in ženske, da živita skupaj v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, to še ne pomeni, da sklenjena najemna pogodba postane nična, pač pa, da se takšna pogodba ne izvršuje v času trajanja zunajzakonske skupnosti.
S prenehanjem zunajzakonske skupnosti se je torej vzpostavilo pogodbeno najemno razmerje med bivšima partnerjema.
SZ člen 104, 104. ZPP člen 278, 278/1, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 278, 278/1, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - opravičljivi razlogi - odpoved najemne pogodbe - izpraznitev stanovanja - neobrazložen odgovor na tožbo
Tožena stranka, ki je v pravočasnem odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče "tožbo zavrne", je odgovor obrazložila v smislu določbe prvega odstavka 278. člena ZPP, po katerem mora iz obrazložitve odgovora na tožbo izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Zato ni mogoče šteti, da je njen odgovor na tožbo neobrazložen in zato ni bil vložen.
Ker delodajalec od delavca upravičeno pričakuje, da v razmerju do tretjih (banke oziroma hranilnice v zvezi s posojilom) ne uporablja krivih listin kot listin delodajalca, na podlagi katerih bi lahko slednji odgovarjal za opustitev odtegnitve odobrenega posojila, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi takšne kršitve zakonita, saj je tožnik ravnal v nasprotju z zakonsko obveznostjo prepovedi škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR.
Ko toženec vloži nasprotno tožbo, ki izpolnjuje pogoje iz 183. člena ZPP, jo sodišče praviloma obravnava skupaj s tožbo v istem postopku (načelo ekonomičnosti). Lahko pa pravdi razdruži (300. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo s sklepom z dne 8. 6. 2006, opr. št. P 71/2004-16. Celo ko o razdružitvi ne bi izdalo posebnega sklepa, ne bi zagrešilo niti relativne bistvene kršitve postopka. Sodišče samo presodi, ali bo nasprotno tožbo obravnavalo skupaj s tožbo ali ne. Če jo obravnava posebej, vložnik nasprotne tožbe zaradi tega v svojih pravicah ne more biti prizadet.
Določba 55. člena ZTLR ni preprečevala priposestvovanja služnosti na sleherni nepremičnini v družbeni lastnini, temveč le na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (primerjaj sodbo VS RS II Ips 34/2000 z dne 20. 9. 2000 ter sodbo VSL II Cp 1434/2003 z dne 7. 1. 2004).
Smisel vsake (dajatvene) sodbe je v možnosti njene prisilne izvršitve. Ta je glede na načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku (2. čl. ZPP) in načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku (1) odvisna predvsem od vsebine tožbenega zahtevka, ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe. Zato mora biti tožbeni petit konkretiziran do te mere, da bo v morebitnem izvršilnem postopku vsebina obveznosti tožene stranke razvidna povsem jasno, brez dodatnega pravnega sklepanja; v nasprotnem primeru sodba (njen izrek, ki povzema tožbeni zahtevek) ne bo izvršljiva (21. čl. ZIZ). Tožnika sta v predmetni pravdi zahtevala zaščito pred vznemirjanjem (actio negatoria, 99. čl. SPZ). Njun zahtevek, da mora toženka "s parcele št. 1042/5, k. o. ..., v roku 15 dni odstraniti vse stvari, ki so njena last in se ji v bodoče prepoveduje vsakršno poseganje v parcelo št. 1042/5, k. o. ...", ni dovolj določen (180. čl. ZPP). Stvari, katerih odstranitev se zahteva, so sicer prostorsko zadosti opredeljene (navedba parcele), a je za ugotovitev njihove istovetnosti potrebno dodatno sklepanje - da so last toženke. Še bolj nedoločen je prepovedni del zahtevka ("vsakršno poseganje").
Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. čl. ZPP ali 2. odst. 21. čl. ZIZ, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. čl. OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tako začnejo teči šele prvi dan po poteku tega roka in ne morda že z izdajo sodbe (načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 13.12.2006).