družbena pogodba - poslovno sodelovanje - kršitev pogodbene obveznosti - aktivna stvarna legitimacija - splošni učinki pogodbe - neupravičena obogatitev - vračilo avansa - zmota o obstoju dolga - privolitev v prikrajšanje - pravila vračanja - odpadla pravna podlaga
Tožniki niso uspeli dokazati, da sta bila v pogodbenem razmerju s toženko tudi drugi tožnik in tretja tožnica. Ker pogodbe načeloma ustvarjajo pravice in obveznosti le za pogodbene stranke (prvi odstavek 125. člena OZ), aktivna stvarna legitimacija drugega tožnika in tretje tožnice ni podana.
Prvi tožnik je sofinanciral izgradnjo objekta sorazmerno višini solastniškega deleža, ki ga je na nepremičnini pridobil s prodajnima pogodbama. S toženko sta si tako s svojimi prispevki prizadevala doseči z zakonom dopustni skupni namen - dokončno izgradnjo apartmajev, kar je bistvena lastnost družbene pogodbe.
Brez zavezujočega dogovora ne obstoji toženkina dolžnost za povrnitev stroškov infrardečih panelov na pogodbeni oziroma odškodninski podlagi. Prav tako ni dolžna teh stroškov povrniti iz naslova neupravičene obogatitve; toženka z vgraditvijo infrardečih panelov v apartmaje tožnikov ni z ničemer obogatena, saj nadomestno ogrevanje koristi oziroma služi le tožnikom in njihovim apartmajem.
Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom dolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemur je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, čeprav morda tudi zmota ni opravičljiva.
paintball - odškodninska odgovornost - opustitev dolžne skrbnosti - dolžna skrbnost pri opravljanju nadzorstva - nadzor nad otroki - športna dejavnost - odgovornost organizatorja - pasivna legitimacija - zavarovanje splošne civilne odgovornosti
Po ustaljeni sodni praksi je treba razlikovati med primeri, ko je udeležba pri športni aktivnosti oziroma njeno izvajanje obvezno (npr. v okviru šolske ali poklicne dejavnosti), in primeri, ko se posameznik za udejstvovanje pri športu odloči sam, prostovoljno, zaradi rekreacije in/ali zabave. Prostovoljnost pri izvajanju športne aktivnosti je ključna. Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.
Nadzorovanje otrok na samem poligonu ne bi preprečilo škodnega dogodka; kako bi nadzornik(i) kljub spremljanju igre na poligonu uspel(i) tožniku preprečiti, da si z glave sname masko ter da mu ravno v tistem trenutku v oko prileti barvna kroglica.
udeleženec v nepravdnem postopku - upravičeni predlagatelj - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - razrešitev skrbnika - prenehanje skrbništva - zavezanec za plačilo sodne takse
Predlog za razrešitev skrbnika lahko poda tudi zakonec, zunajzakonski partner ali sorodnik v ravni črti in v stranski črti do četrtega kolena in ne le Center za socialno delo, državni tožilec, oseba, ki je postavljena pod skrbništvo ter sodišče.
Zavezanec za plačilo sodne takse je tisti, ki predlaga uvedbo postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00039924
ZPP člen 18, 18/3, 29. ZMZPP člen 1, 4, 6. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 8, 9, 17, 19, 24, 26.
spor z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - oblikovanje izreka - narava spora - vrsta spora - dogovor o pristojnosti - sprememba prebivališča - bivanje v tujini - uporaba določb uredbe - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - mednarodna pristojnost - splošna pristojnost - izbirna pristojnost - tiha privolitev - izključna pristojnost
Sodišče RS je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP).
Uporaba ZMZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodiščem v Sloveniji, ki je članica EU.
Ker tihi dogovor o pristojnosti temelji na namerni odločitvi strank spora o tej pristojnosti, za odsotno toženko, ki za postopek ne ve, ni mogoče šteti, da je vanjo privolila.
Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v pristojnost slovenskega sodišča ni privolila in je zato njen ugovor, dan v odgovoru na tožbo, pravočasen, je, čeprav iz drugačnih razlogov, pravilen.
Od pravilnosti presoje, da gre v konkretnem primeru za potrošniški spor v smislu 1. točke 17. člena Uredbe, je odvisna tudi pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je dogovor o pristojnosti, ki sta ga pravdni stranki sklenili pred začetkom spora, ob upoštevanju 19. člena Uredbe, neveljaven.
Ker v konkretnem primeru ni podana ne izključna pristojnost ne pristojnost na podlagi tihe privolitve, prav tako pa ne gre za potrošniški spor, je moralo pritožbeno sodišče presoditi, ali je pristojnost sodišča RS morda veljavno dogovorjena. Odgovor je pritrdilen.
Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka za isto terjatev, dajatvenega in hipotekarnega. Gre za kombinacijo zahtevkov, ki jo je povsem običajno in razumno pričakovati v primerih, ko upnik hipotekarno tožbo uveljavlja zoper zastavitelja, ki je hkrati tudi dolžnik zavarovane terjatve (osebni dolžnik).
V načelu bi pogodba kljub nepravočasni izpolnitvi (odložnega pogoja) lahko začela učinkovati kasneje. Če rok za izpolnitev ni bistvena predpostavka odložnega pogoja in če nasprotna stranka zamujeno izpolnitev sprejme, ni razloga, da bi takšni pogodbi odrekli veljavnost.
Nična pogodba (ali njen nični del) ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pripoznavi (ničnega) dolga s strani tožeče stranke podelilo pravni učinek.
Dolžnikov položaj se zaradi cesije ne sme poslabšati, zato lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi vse tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. To nikakor ne pomeni zahteve, da bi moral dolžnik ugovore proti odstopniku tudi dejansko uveljaviti pred obvestilom o odstopu.
ZIZ člen 272, 272/1. SPZ člen 43, 43/2, 95, 95/8. ZLPPTR člen 29, 29/2, 29/4.
zavarovanje nedenarne terjatve - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverna lastniška posest - Triglavski narodni park - soglasje vlade
Najkasneje od prejema izbrisne tožbe dalje tožeča stranka ni bila več v opravičljivi zmoti glede dobroverne lastniške posesti na spornih nepremičninah. Nenazadnje pa trenutek, ko dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren, določa že osmi odstavek 95. člena SPZ in ga veže na trenutek, ko je posestniku vročena tožba (v obravnavnem primeru torej izbrisna tožba), lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša tudi s stališčem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da bi vezanost (ne)dobrovernosti lastniškega posestnika na pravnomočnost izbrisne tožbe in ne na samo vročitev tožbe posestniku, le-temu omogočilo, da z zavlačevanjem postopka po izbrisni tožbi doseže iztek zakonskega roka za priposestvovanje.
ZPP člen 105, 108, 108/5.. ZDSS-1 člen 19, 66, 73.
zavrženje vloge
Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da vložnik v postavljenem 15-dnevnem roku ni popravil ali dopolnil vloge, da bi bila primerna za obravnavanje.
ZSV člen 100, 100/1.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 18.
institucionalno varstvo - dedni sporazum
Kot to poudarja Vrhovno sodišče, so zavezanci, ki imajo z upravičencem sklenjen odplačni pravni posel (oziroma tudi v primeru, ko je bil sprejet dedni sporazum), dolžni prispevati pred ostalimi zavezanci. Prispevki ostalih zavezancev se namreč določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost šele po tem, ko prispevek zavezanca na podlagi pravnega posla (oziroma dednega sporazuma) ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen. Pri tem je potrebno zavezancu tudi omogočiti sodelovanje v postopku, saj mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP), kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 10/2020 z dne 30. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je tako CSD utemeljeno naložilo, da upoštevajoč dedni sporazum po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, koliko bi znašal prispevek za oskrbo na domu, kot je bil določen v dednem sporazumu. Šele po tako opravljenem postopku bo sprejel odločitev, kolikšen znesek predstavlja obveznost C.C. iz dednega sporazuma, in koliko znaša obveznost zavezancev, upoštevajoč posameznikovo plačilno sposobnost.
Domnevna škoda tožnice se kaže v preprečitvi povečanja premoženja. Ta škoda praviloma ne nastane ob škodnem dogodku, ampak je odločilen čas odmere odškodnine, saj je treba upoštevati dogodke, ki vplivajo na možnost realizacije oškodovančeve izgubljene perspektive (prejema denarnih sredstev v poplačilo pogodbene kazni). Načelo popolne odškodnine terja, da se pri odmeri odškodnine upoštevajo tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Presoja sodišča zato temelji na predvidevanjih, izhajajočih iz običajnega teka stvari. Zato mora sodišče presojati tudi, kakšne so realne možnosti tožnice za izterjavo denarnega zneska.
Tožena stranka z zahtevo po tožniški varščini ne more uspeti, ker ZPP izrecno v 152. členu ZPP določa, da vsaka stranka predhodno krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Primer, ko je določitev tožniške varščine dopustna, pa ureja le ZMZPP v 90. členu, če so izpolnjene v njem opredeljene predpostavke, in sicer, da gre za tožnika, ki je tuj državljan ali osebe brez državljanstva in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ob dodatno določenih izjemah v prvem odstavku 91. člena. Gre torej za varstvo toženca, če bi se morebitna stroškovna odločba njemu v prid morala izvršiti v tujini, ker bi tak postopek terjal tako priznanje domače odločbe v tujini, kot tudi z izterjavo v tujini povezane dodatne stroške. Morebitna insolventnost tožnika v obravnavanem primeru torej ni primerljiva z okoliščinami iz ZMZPP (obe pravdni stranki sta v obravnavnem primeru domači pravni osebi, morebitna izterjava pravdnih stroškov se bo opravila pred domačim sodiščem). Zato pri predlagani določitvi tožniške varščine prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za smiselno uporabo določb ZMZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00040129
OZ člen 5, 7. ZIZ člen 272.
zavarovanje z začasno odredbo - zavarovanje nedenarne terjatve - avans - garancija v zavarovanje vračila avansa - prepoved unovčitve garancije - neodvisna bančna garancija - temeljni posel - zloraba bančne garancije - neupravičen poziv na plačilo ("unfair calling") - neizpolnitev pogodbe - kršitev obveznosti - izjeme od obveznosti plačila - odločanje o začasni odredbi - dokazni standard - velika verjetnost - vrednost izvršenih del - naročnikov odstop od pogodbe - splošni pogoji FIDIC - vračilo avansa - potrdilo o plačilu - obstoj terjatve - težko nadomestljiva škoda
Neodvisna bančna garancija je sredstvo za zavarovanje terjatev, ki naj prejemnika garancije (upravičenca) učinkovito varuje pred rizikom neizpolnitve, nepravočasne ali drugače nepravilne izpolnitve dolžnika iz temeljnega posla. Prav ta, neodvisna narava bančne garancije pa prejemniku garancije omogoča, da prejme plačilo iz bančne garancije tudi če temeljni posel ni bil kršen. Če je očitno, da temeljni posel ni bil kršen oziroma da ni bila kršena obveznost, zavarovana z neodvisno bančno garancijo, upravičenec iz bančne garancije pa vseeno unovčuje bančno garancijo, gre za neupravičen poziv za plačilo (tj. „unfair calling“).
Kot izhaja iz bančne garancije je bila ta izdana v zavarovanje obveznosti vračila predujma v primeru, če upnik svojih obveznosti ne bi opravljal v skladu s Podizvajalsko pogodbo. Garancija je bila torej izdana za zavarovanje obveznosti vračila predujma v primeru upnikove neizpolnitve, nepravočasne ali drugače nepravilne izpolnitve obveznosti po Podizvajalski pogodbi, česar pa dolžnik upniku niti ni očital. Kršitve upnikovih obveznosti po Podizvajalski pogodbi ne more predstavljati dejstvo, da upnik dolžniku predplačila ne vrne, če take obveznosti nima.
Po določbah Splošnih pogojev FIDIC, pred ugotovitvijo inženirja o vrednosti izvedenih del in izdajo potrdila o plačilu, naročnik oziroma glavni izvajalec del nima podlage za uveljavljanje terjatve do podizvajalca na vračilo predplačila. Dolžnik, ki se sklicuje na to, da obračuna višine upnikovega plačila še ni mogoče narediti (saj je to naloga inženirja), hkrati pa zahteva vračilo celotnega predplačila (torej kot da upniku ne gre nič, razen za stroške projektiranja), kljub temu da je upnik delo brez kršitev opravljal še več kot 3 mesece, zato ravna očitno nepošteno.
dokazni postopek - dolžnost izvedbe dokaza - dokaz informativne narave
Na podlagi pravila, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstvih, odloča sodišče, izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov.
Nobenega od navedenih pogojev pa tožnica ob prenehanju otrokovega šolanja, ne izpolnjuje za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti do t. i. čakanja. Tožnica ob moževi smrti ni bila stara 55 let in 6 mesecev, niti 50 let in 6 mesecev, da bi vdovsko pokojnino pridobila pri starosti 55 let in 6 mesecev. Tožnica je bila do vdovske pokojnine upravičena na podlagi prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, ker ji je po moževi smrti ostal otrok, ki je imel pravico do družinske pokojnine po očetu, vdova pa je imela do njega dolžnost preživljanja. Tožnica rojena 6. 12. 1972 je bila ob moževi smrti 7. 9. 2014 stara 41 let. Pravica do vdovske pokojnine pa ji je prenehala z zaključkom šolanja sina B.B. dne 15. 12. 2017, ko je dopolnila starost 45 let.
Zlorabo pravic v smislu 11. člena ZPP predstavlja pravni standard, kateremu mora sodišče glede na konkreten primer in glede na konkretne družbene razmere določiti njegovo vsebino. V primeru ko sodišče ugotovi okoliščine, na podlagi katerih oceni, da stranka zlorablja procesno pravico, s sklepom izreče denarno kazen.
regulacijska začasna odredba - nov predlog za izdajo začasne odredbe - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - povezava med začasno odredbo in tožbenim zahtevkom - namen zavarovanja z začasno odredbo - vrste začasnih odredb - prepoved reformacije in peius
Širjenje trditvene in dokazne podlage glede dogodkov, ki so se zgodili že pred vložitvijo prvega predloga za izdajo začasne odredbe, v novem predlogu za izdajo začasne odredbe ni dopustno.
Čeprav pri regulacijski začasni odredbi ne gre za zavarovanje bodoče izvršbe, pač pa za začasno ureditev spornega pravnega razmerja zaradi preprečitve sile ali težko nadomestljive škode, je ni mogoče izdati za preprečitev kakršnekoli sile ali nenadomestljive škode, pač pa le take, ki je v zvezi s tožbenim zahtevkom. Podana mora biti povezava med uveljavljanim zahtevkom in vsebino izdane začasne odredbe.
ZFPPIPP člen 23, 23/2, 46, 60, 60/1, 60/1-1, 60/2, 60/2-1, 60/2-2, 256, 256/1. OZ člen 381.
postopek osebnega stečaja - razdelitev stečajne mase - obrestovanje prijavljene terjatve po začetku stečajnega postopka - obrestovanje terjatve - procesne obresti - jezikovna razlaga zakonskega besedila - enako obravnavanje upnikov
Namen pravnega pravila iz prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP je v tem, da se z začetkom stečajnega postopka prijavljene zapadle terjatve obrestujejo po enaki, predpisani obrestni meri, če upnik uveljavlja tudi obresti. Ni pa namen cit. določbe, da v stečajnem postopku derogira 381. člen OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00041080
ZPP člen 8, 184, 184/3, 204, 204/1, 287, 287/2. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191, 239, 239/1, 631.
gradbena pogodba - neposredno plačilo naročnika podizvajalcu - neupravičena obogatitev - odpadla pravna podlaga - pridržek pravice zahtevati vračilo - odškodninska terjatev - protipravnost - volenti non fit iniuria - vzročna zveza - dokazna ocena - prosta presoja dokazov - posredni dokaz - zavrnitev dokaznega predloga - protispisnost - obvestilo o pravdi - oblika obvestila - intervencijski učinek - sprememba tožbe - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - neposlovna terjatev - verodostojna listina kot dokaz
Tožeča stranka je že vse od dopolnitve tožbe dalje zatrjevala, da vtoževano terjatev zahteva na neposlovni (odškodninski oziroma obogatitveni) podlagi in trditev v zvezi s tem ni nikoli spreminjala. Res je sicer, da je tožeča stranka za to terjatev izdala račun št. 034 in nato na njegovi podlagi vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar ni pravilno – račun lahko predstavlja verodostojno listino le, če je izdan na podlagi pogodbe in v skladu s pogodbo, ne pa tudi za neposlovne terjatve. Vendar okoliščina, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listine, ki za neposlovno terjatev ni verodostojna, v konkretnem primeru ni bistvena. Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. V tem oziru pa ima listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, le še dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe.
Gradbena pogodba je predstavljala veljavno pravno podlago, da je tožeča stranka dela, ki jih je podizvajalec A. A. s. p. zaračunal z računom št. 01, plačala toženi stranki. Vendar je to veljalo le do trenutka, ko je podizvajalec A. A. s. p. na tožečo stranko naperil neposredni zahtevek za plačilo tega računa na podlagi izpolnjenih pogojev po 631. členu OZ. Od takrat dalje je Gradbena pogodba kot podlaga za plačilo te obveznosti neposredno toženi stranki odpadla in je tožeča stranka ni več mogla veljavno izpolniti toženi stranki.
Ker je podizvajalec zoper tožečo stranko takrat že naperil zahtevek po 631. členu OZ in je s tem prišlo do zakonite cesije (ter ob upoštevanju takrat veljavnega ZJN-2 in Uredbe, da so neposredna plačila podizvajalcem obvezna), je bila tožeča stranka direktno plačilo dolžna izvesti podizvajalcu. Kljub temu in navkljub dejstvu, da je tožeča ves čas zatrjevala, da so bili razlogi tožene stranke za zavrnitev računa podizvajalca št. 01 pavšalni in očitno neutemeljeni, je tožena stranka ta račun (prostovoljno) plačala toženi stranki. S takšnim ravnanjem pa je tožeča stranka sama privolila v nastanek zatrjevane škode. Gre za t. i. načelo „volenti non fit iniuria“, katerega posledica je, da izključi eventualno nedopustnost toženkinega škodnega ravnanja in s tem nastop njene odškodninske odgovornosti.
Obvestilo o pravdi ima učinke tudi tedaj, kadar se ne opravi prek sodišča.
nepopolna vloga - dopolnitev - zavrženje - jezik kazenskega postopka
Vloga namreč ni bila sestavljena v slovenskem jeziku, čeprav prvi odstavek 7. člena ZKP določa, da se tožbe, pritožbe in druge vloge, podajajo sodišču v slovenskem jeziku. Prav tako vloga ni bila podpisana, niti konkretizirana ali G. zoper osumljene zahteva preiskavo ali vlaga obtožbo. G. v vloženih pritožbah z dne 10. in 17. 8. 2020 sicer teh prvostopenjskih razlogov ne problematizira, zato ne more doseči pritožbenega uspeha s ponovnim opisovanjem dogodka, ki je bil predmet njegove kazenske ovadbe. Četudi bi v pritožbah G. podal popoln opis osumljencem očitanega kaznivega dejanja in izrecno navedel bodisi, da vlaga zahtevo za preiskavo bodisi obtožbo ter poskrbel, da bi ta akt obsegal vse z zakonom določene sestavine, še vedno ostaja neizpodbitno dejstvo, da svoje vloge z dne 11. 6. 2019 ni dopolnil v roku 15 dni, kot je to od njega zahtevalo sodišče prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do številnih prilog k pritožbam z dne 10. in 17. 8. 2020.