Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč le plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, če mu le‑ta ni bil zagotovljen. Plačilo pripadnikov v času misije je namreč določeno na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku in se plačuje za vsak dan napotitve tako, da se v skladu z 98.c členom ZObr in 3. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba) povprečno obračuna za 174 ur mesečno ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Pripadnikom tako v času opravljanja dela na misiji pripada le plača in dodatki, ki so urejeni v Uredbi, ne pa tudi plačilo za nadurno delo.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.
Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode.
Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.
Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.
Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.
Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti.
Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur.
Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obdobja, v katerem so se dogajale, je tožniku zaradi psihofizičnega izčrpavanja postopoma nastala nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (zlasti pravice do osebnega in družinskega življenja).
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca.
Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.
Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.
Ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost toženke in da je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega nepazljivega oziroma nepravilnega sestopanja po stopnicah.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženko potrebno denarno kaznovati, ker ni izpolnila svoje obveznosti prijave tožnika v obvezna zavarovanja od 29. 10. 2025 dalje. Toženka je predložila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca (tožnika) od 29. 10. 2026 (B33), med strankama pa ni sporno, da ZPIZ o tej zahtevi še ni odločil. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno štelo, da toženka želi izpolniti svojo obveznosti iz III. točke izreka sklepa I Pd 1235/2025 z dne 2. 2. 2026, da je že pričela z ustreznimi postopki, vendar do prijave tožnika v obvezna zavarovanja še ni prišlo iz razlogov, ki so izven sfere toženke.
Obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, o prisojeni reparaciji in denarni kazni, nejasnosti v izreku), zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ.
Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.
Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi se izrecno sklicuje na Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. S tem sta stranki sprejeli pravni režim, ki ureja pogoje in način uresničevanja pravice do dela plače za redno delovno uspešnost, vključno z določbo o fikciji soglasja ustanovitelja. Zato določb sporazuma ni mogoče razlagati tako, da bi izključevale učinke navedene fikcije ali uvajale strožji pogoj (dejansko odločitev vlade), kot ga določa sama Uredba. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom omejitve pogodbene avtonomije iz 9. člena ZDR-1 in torej nezakonito. Določilo sporazuma, da bo delodajalec znesek izplačal, ko bo Vlada RS odločila, da javni uslužbenki pripada izplačilo, je tako treba razumeti v okviru zgoraj opisanega pravnega režima, ki vključuje tudi fikcijo soglasja.
Možnost enkratnega podaljšanja prvotne začasne napotitve za še šest mesecev iz prvega odstavka 67. člena ZODPol se nanaša na potrebe delodajalca in ni odvisna od tega, ali zaposleni soglaša z enkratnim podaljšanjem prvotne začasne napotitve. Soglasje uslužbenca policije se zahteva šele, če se ga želi neposredno po izteku začasne napotitve iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZODPol, tj. skupne napotitve za dvanajst mesecev, ponovno začasno napotiti na delo drugam.
Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka za obravnavo pritožbe, rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po pravni naravi procesni rok. Vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP) zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zato ni izključena.
Iz akta o sistemizaciji izhaja, da se pri delovnem mestu vodja službe II za zaposlene v C. in D. zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti. Toženka zato pravilno opozarja, da tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Ker se za delovno mesto vodja službe II na območju narodnostne skupnosti zahteva le osnovna raven znanja jezika, je nepomembno, ali tožnikovo znanje italijanščine dosega višjo raven in ali italijanščino tudi uporablja na višji ravni.
Tožnik ni zaposlen na delovnem mestu, kjer se bi zahtevala višja raven znanja jezika narodnosti, zato mu je toženka utemeljeno izplačevala 3 % dodatek za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so za priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače izpolnjeni vsi pogoji in je tožniku neutemeljeno priznalo razliko v dodatku za dvojezičnost.
Ugotovitev obstoja delovnega razmerja lahko delavec zahteva med trajanjem pravnega razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja (prvi odstavek 200. člena ZDR-1) in tudi v roku 30 dni po tem, ko to razmerje preneha (tretji odstavek 200. člena ZDR-1).
Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev, to je za to, da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Zato bi morala v roku 30 dni od tega dne uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje.
Dokazni postopek ni potrdil trpinčenja (nedopustnih ravnanj) s strani A.A. in B.B. Ker toženki ni mogoče očitati opustitve skrbnosti in nezagotovitve ustreznega varnega delovnega okolja tožnici, se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja že prve predpostavke odškodninske odgovornosti ni bilo dolžno opredeljevati do ostalih predpostavk, tudi ne do vzročne zveze.
ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.