Po določbi petega odstavka 200. člena ZDR-1 ima neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, možnost v 30-dneh po prejemu obvestila delodajalca zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodno varstvo ima le neizbrani kandidat za prosto delovno mesto, in ne oseba, ki ni bila kandidat. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se na sporni razpis ni prijavila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se njena tožba zavrže, pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00022559
ZPP,BHSPV člen,člen 76, 77,2. ZTLR člen 28, 28,/2, 28/4, 72, 72/3. SPZ člen 9, 43, 43/2, 269
procesna sposobnost - katoliška cerkev kot gospodarski subjekt - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje nepremičnin v družbeni lastnini - dobrovernost posestnika - dobroverna in zakonita posest
Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju in ustreza pravni sposobnosti po materialnem pravu. Glede cerkvenih institucij Katoliške cerkve, kakršna je tudi tožnica, ratificiran Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Uradni list RS št. 13/2004 z dne 12. 12. 2004) v 2. členu določa, da se Katoliški cerkvi priznava pravna osebnost, pravna osebnost pa se priznava tudi vsem teritorialnim in personalnim cerkvenim institucijam s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava, in ki jih mora cerkvena oblast v skladu s pravnim redom RS priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira. Po kanonu 115 Zakonika cerkvenega prava je župnija trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku; župnijo ustanovi, ukine ali prenese krajevni škof; zakonito ustanovljena župnija pa je pravna oseba. Iz izpiska iz portala AJPES, ki ga je predložila sama toženka (priloga B3), je razvidno, da je bila Župnija P. na dan 5. 9. 2016 vpisana v poslovnem registru. Procesna legitimacija tožnice Župnije P. v smislu njene sposobnosti biti stranka in pravdne sposobnosti (po 76. in 77. členu ZPP) je tako podana. Po uveljavljenem enotnem stališču sodne prakse so tako bila državna (družbena) zemljišča izvzeta iz priposestovanja do prehoda družbene lastnine v zasebno lastnino, to pa na podlagi različnih privatizacijskih zakonov, ki so glede na posamezno vrsto nepremičnin določali pogoje za lastninjenje. Sporna kmetijska zemljišča so se tako prenesla iz družbene lastnine oziroma je na njih pridobila lastninsko pravico R. S., na podlagi 14. člena ZSKZ, to pa na podlagi samega zakona, ki je začel veljati 11. 3. 1993 (II Ips 323/2013). Torej bi upoštevna priposestvovalna doba, potrebna za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, lahko začela teči šele 11. 3. 1993, ne pa tudi prej, ko so bila sporna kmetijska zemljišča še v družbeni lastnini. Glede na neposredno povojno izročitev teh nepremičnin, ki so ji bile v času med svetovno vojno odvzete po okupatorski oblasti, s strani povojne oblasti (kar predstavlja pravni posel oziroma pravni naslov) in nadaljnje kar 69 let trajajoče neposeganje državnih organov v izvrševanje njenih tudi lastniških upravičenj na teh nepremičninah, pri čemer so jo tudi državni organi (GURS) očitno šteli kot lastnico teh nepremičnin, saj so jo kot takšno tudi obveščali o ukrepih v zvezi s temi nepremičninami, pa je bila tožnica tudi v opravičljivi zmoti glede veljavnega pravnega naslova pridobljene lastninske pravice na teh nepremičninah, na podlagi katerega je leta 1945 od povojne oblasti (ponovno) pridobila v posest te nepremičnine. Zapis v obrazložitvi odločbe Geodetske uprave z dne 25. 10. 2002, ki opozarja na neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja pri parc. št. 870 k.o. ..., ker je v zemljiški knjigi vpisan še organ okupatorske oblasti iz druge svetovne vojne, ob takšnih okoliščinah ne predstavlja okoliščine, ki bi tožnici kot skrbni lastniški posestnici narekovala preveritev zemljiškoknjižnega stanja, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 4,9,13,13/2,17,18,32,59,63.. OZ-UPB1 člen 50.
obstoj delovnega razmerja - ničnost pogodbe - izvajalec del - elementi delovnega razmerja - agencijski delavec
Čeprav sta toženki njuno razmerje navzven prikazovali kot opravljanje storitev (ki sta ga uredili s podjemnimi pogodbami - pogodbami o opravljanju storitev), dejansko pa so podani elementi posredovanja dela delavcev, to ne pomeni, da je mogoče prvo toženko šteti kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu v skladu s 59. členom ZDR-1. Druga toženka ne izpolnjuje pogojev po določbah ZUTD za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, zato je ni mogoče šteti za delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku. Tako kot je za ugotovitev obstoja delovnega razmerja bistveno, da v razmerju med strankama obstajajo elementi delovnega razmerja, kot so določeni v 4. odstavku ZDR-1, je tudi delodajalec lahko le tisti subjekt, pri katerem so dejansko izražene lastnosti delodajalca, torej tisti, ki organizira delovni proces, v katerem delajo delavci, ki delavcem daje navodila in jih nadzira. Ničnost pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko (v delu, v katerem je šlo za prikrivanje delovnega razmerja pri drugem delodajalcu) pa ne pomeni, da tožnik v tem obdobju sploh ni bil v delovnem razmerju, bistveno je, kdo je bil njegov dejanski delodajalec, torej tisti, pri katerem so bili dejansko izraženi vsi elementi delovnega razmerja.
vzorčna zadeva - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - invalidsko podjetje - ukinitev delovnega mesta - obveščanje zavoda - večje število delavcev - organizacijski razlog
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delo sicer v bistvenem ostalo enako kot prej, da pa je bistvo reorganizacije v tem, da je z novo opredelitvijo tožnikovih delovnih nalog omogočena večja fleksibilnost pri odrejanju nalog tožniku. Po novi sistemizaciji je tožniku mogoče odrediti tudi opravljanje nekaterih drugih nalog ali stalno opravljanje nekaterih nalog, ki so bile dotlej opredeljene zgolj kot začasne, kar prispeva k večji učinkovitosti, predvsem v primerih odsotnosti zaposlenih in njihovih nadomeščanj. Tožnik sicer opravlja delo kot ga je opravljal, sprememba sistemizacije oziroma nova pogodba pa je sklenjena predvsem zato, da bo v primeru odsotnosti drugih delavcev tožena stranka lahko organizirala delovni proces tako, da bo tožnik opravljal nekatere naloge odsotnih delavcev, česar do sedaj ni opravljal, oziroma je lahko opravljal le začasno. Takšna ugotovitev pa predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe prvega odstavka 1. alineje 89. člena ZDR-1.
ZSPJS člen 3, 3/4, 20, 20/1.. ZJU člen 23, 84, 84/1.
javni uslužbenec - razvrstitev v plačni razred - uradnik - napredovanje - plačilo razlike plače
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto bistvenega pomena in da je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.
obstoj delovnega razmerja - reparacija - zaposlitev pri drugem delodajalcu - reparacija - reintegracija
Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno pri odločanju o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku upoštevati zaposlitev pri drugem delodajalcu. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju (ker ni ugotovilo razlogov za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in ni ugotovilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z 31. 8. 2016 ob poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 8. 2015), ni raziskovalo okoliščin glede možnega trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi v času od 1. 9. 2016 dalje, glede reparacije (priznanja pravic iz naslova delovnega razmerja v času nezakonitega prenehanja) in reintegracije (vrnitve nazaj na delo).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki oziroma družbi E. d. o. o. poslal elektronsko sporočilo. Zavzelo pa je zmotno materialnopravno stališče, da tožnikovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik elektronsko pošto poslal ob 22.15 uri, potem, ko je bila istega dne opravljena skupščina tožene stranke. Na skupščini, na kateri so bili prisotni vsi štirje družbeniki ter B.B., je tožnik podal predlog za odhod iz tožene stranke, na način, da on prevzame program I., skupaj z dobavitelji in sodelavci. Ugotovilo je, da so bili prisotni na skupščini seznanjeni s tožnikovo namero, da se bo o tem posvetoval s sodelavci programa I., direktor tožene stranke pa mu je dejal, naj sodelavcem ne piše, saj gre za zadevo, o kateri se je potrebno najprej osebno pogovoriti. Družbeniki so bili že pred skupščino seznanjeni s tožnikovim nezadovoljstvom (tožnika je motilo, da je moral pred izrednimi naročili pridobiti soglasje uprave zaradi kontrole nad zalogami blaga, težave pa so bile tudi v komunikaciji med tožnikom in obema zakonitima zastopnikoma, ki so se stopnjevale tekom leta).
Neutemeljena je pritožbena navedba, da napredovanj, ki jih je tožnik dosegel na delovnem mestu kuhar IV v obdobju med 1. 2. 1992 in 30. 11. 2004, ni mogoče upoštevati zaradi razlike med količniki in plačnimi razredi po sprejetju Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da je ob prevedbi v plačne razrede s 1. 8. 2008 tožniku napredovanja v količnikih prevedla v napredovanje za tri plačne razrede in da je posledično tožnik na delovnem mestu pomožni delavec II - čistilec motornih vozil napredoval za 5 plačnih razredov. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni razloga, da se napredovanj v času pred uveljavitvijo ZSPJS ne bi smelo upoštevati tudi po uveljavitvi tega zakona.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023136
OZ člen 131, 352.
odškodninski zahtevek - izguba na zaslužku - zastaralni roki
Odškodninski zahtevek tožnice iz naslova izgubljenega zaslužka je zastaral. Dejstva, na katera tožnica opira svoj zahtevek (spremenjena sistemizacija delovnih mest), izhajajo iz let 2007 oziroma 2008, tožnica pa je zahtevek uveljavljala šele leta 2016 oziroma konkretizirano šele v letu 2017, kar je po preteku 3-letnega subjektivnega in tudi 5-letnega objektivnega zastaralnega roka. Ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma domnevnega trpinčenja in diskriminacije. Po stališču sodne prakse v podobnih zadevah za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, temveč morajo okoliščine primera dokazovati, da je šlo za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takih okoliščin tožnica ni dokazala.
Zmotno je materialnopravno stališče, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove enovit dokument. Iz 91. člena ZDR-1 izhaja dolžnost delodajalca, da istočasno, ko pogodbo o zaposlitvi odpove, delavcu ponudi tudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da mora biti nujno oboje zapisano v isti listini (enovit dokument). Pretirano formalistična je razlaga, da ne gre za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, če sta odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto zapisani v dveh ločenih dokumentih, ki se vročata delavcu sukcesivno. Če delodajalec delavcu vroči odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu takoj nato vroči tudi novo pogodbo o zaposlitvi, ni mogoče zanikati, da celotni historični dogodek ustreza dejanskemu stanu odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi iz 91. člena ZDR-1, tudi če v nobenem od obeh dokumentov ni posebej zapisano, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma ni navedene pravne podlage.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga - odklonitev dela
Skladno z določbo drugega odstavka 52. člena ZVZD-1 ima delavec pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi navedlo, da se pravica do odklonitve dela v primeru neposredne nevarnosti za življenje in zdravje delavca in pravica do odsotnosti z dela lahko prekrivata. V določenih primerih se odklonitev dela lahko izvede tudi ali celo samo z dejansko odsotnostjo z dela - delovnega mesta. Tožnik bi za sklepčnost tožbenega zahtevka moral podati trditve (ki ne bi bile v nasprotju s predloženimi dokazi), da mu je na delovnem mestu grozila konkretna oziroma neposredna nevarnost za zdravje ali življenje, oziroma da so neustrezni delovni pogoji za opravljanje dela trajali spornega dne in v nadaljnjih dneh, ko bi se moral zglasiti na delovnem mestu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takih trditev tožnik ni podal, zaradi česar je pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek kot nesklepčen.
ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Tožnik ni upravičen do povračila stroškov predsodnega postopka. Predmet pravde je denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato stroški predpravdnega postopka niso potrebni strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožba se glede teh stroškov neutemeljeno sklicuje na 27. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), ki določa predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, saj ta zakon v času vložitve tožnikovega zahtevka (takrat še na Državno pravobranilstvo RS) v letu 2016 niti še ni veljal. Tudi sicer bo vprašljiva uporaba 27. člena ZDOdv v delovnih sporih, saj po šestem odstavku tega člena določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, o izpodbijanih stroških postopka pa je odločilo naknadno, po tem, ko je pridobilo spis, iz katerega je razbralo, da je bil stečajni postopek nad tožničinim bivšim delodajalcem končan v spornem letu, ter da je bila tožnici pred tem plačana odpravnina. Poleg teh okoliščin je sodišče v izpodbijanem sklepu še obrazložilo, da je tožnica resda pravni laik in ni mogla poznati vseh okoliščin glede navedene stečajne zadeve, je pa najela odvetnika, ki je pravni strokovnjak, zaradi česar se ne more izogniti povračilu stroškov postopka, ki jih je povzročila toženi stranki s sklicevanjem na svoje pomanjkljivo pravno znanje. Takšno ravnanje in razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri ugotavljanja potrebnih stroškov tožene stranke je res napačno. Za odločitev o stroških postopka tožene stranke je namreč pomembno le pravilo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki pa ga je sodišče prve stopnje očitno docela spregledalo, tako da tudi ni ugotovilo zlorabe procesnih pravic v smislu te določbe, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb. Vseeno pa pritožbeno sodišče še izrecno pritrjuje pritožbi, da v spornem primeru ni šlo za nikakršno zlorabo procesnih pravic.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.. ZJU člen 156, 158.. ZSPJS člen 22i, 22k.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe
Ob ugotovljenem povečanju sredstev iz ekonomskega programa in tržne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega ekonomskega oziroma javnofinančnega razloga, ki bi imel za posledico prenehanje potrebe po delu tožnice.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški
Četudi je bistvo tožnikovih navedb v sporni pripravljalni vlogi res v tem, da toženo stranko poziva k pojasnilu in predložitvi dokazila o tem, ali je bila realizirana odredba pristojne ministrice o plačilu terjatve, pa to še ne pomeni, da gre za nepotreben strošek postopka, sploh ker je navedena vloga očitno privedla do ustreznega pojasnila tožene stranke in posledično do umika tožbe oziroma zaključka zadeve.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožena stranka tožniku očitala kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko spornega dne ob zagonu linije brizganca ni izvedel predpisane avtokontrole, zaradi česar je prišlo do izmeta več kot 700 kosov polizdelkov - brizganca. Tožena stranka tožniku tudi očita, da na liniji brizganca ni odpravil napake s ponovno nastavitvijo stroja, po ugotovitvi napake pa ni pregledal vseh kosov, izdelanih od zadnje avtokontrole, ter je 100 kosov slabih komutatorjev odložil v predal, namesto da bi jih označil in izločil v rdeče zaboje ali zaporno cono, o navedenem pa ni obvestil odgovornega vodje, obratnega inženirja oziroma sodelavca v naslednji izmeni. Glede na težo in naravo samih kršitev, zlasti glede na to, da je bil tožnik predhodno že pisno opozorjen na kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, je tožena stranka zaradi tožnikove opustitve izvedbe predpisane avtokontrole utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pri tem ni odločilno, da je tožena stranka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlila polbrata vodje proizvodnje. V obravnavanem primeru je namreč tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved iz krivdnega razloga, ne pa iz poslovnega razloga oziroma prenehanja potreb po delu. Očitani kršitvi sta dokazani, zato je podan odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Toženec navaja, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožeče stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.