ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-4, 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/1. ZPP člen 254, 254/3, 286, 286/1, 286/2, 337
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neutemeljen odpovedni razlog - naklep ali huda malomarnost - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza - bolezen delavca - izguba zaupanja
Tožnikovo funkcioniranje v času trajanja disociativne fuge dne 12. 4. 2024 (pred zapustitvijo delovnega mesta pa vse do vrnitve) je bilo do te mere okrnjeno, da ni bil sposoben razumeti, da med delom ne sme zapuščati delovnega mesta oziroma pustiti objekta nezavarovanega, saj je bila pri njem prisotna disociativna simptomatika in ni bil sposoben integrirati podatkov iz okolja ter na osnovi tako zbranih podatkov načrtovati svoje vedenje. V času trajanja disociativne fuge tožnik ni bil sposoben predvideti morebitnih dolgoročnih ali odloženih posledic lastnih odločitev ter jih upoštevati pri sprejemanju odločitev samih, kakor tudi ni bil sposoben načrtovati svojega vedenja ter upoštevati (ne)skladnosti odločitev za lastno vedenje z normami, ki veljajo v okviru organiziranega delovnega procesa. Ugotovljena odsotnost voljne komponente ravnanja (sposobnosti razumeti pravi pomen svojih dejanj) utemeljuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik dne 12. 3. 2024 ni ravnal naklepno ali hudo malomarno, kar pomeni, da ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V ekspertizi angažiranega izvedenca ni podanih takšnih okoliščin (nasprotij, pomanjkljivosti, utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja), ki bi narekovale angažiranje novega izvedenca.
Kot okoliščina za sodno razvezo ne more biti upoštevna izguba zaupanja, ki je posledica bolezni na strani delavca.
plačni razred - splošni akt delodajalca - kolektivni delovni spor - presoja zakonitosti splošnega akta delodajalca - imenovanje v višji naziv - odškodninska odgovornost delodajalca - komandir policijske postaje - diskriminacija na podlagi starosti - sistemizacija delovnih mest
Tožnik z zahtevkom za priznanje višjega naziva ter posledično višjih plačnih razredov po vsebini nasprotuje določitvi različnih nazivov za opravljanje dela komandirja (načelnika) na različnih policijskih postajah II. kategorije v aktu o sistemizaciji, kar pa ni in ne more biti predmet individualnega delovnega spora. Presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca (med katere sodi tudi akt o sistemizaciji) je skladno s 6. členom ZDSS-1 lahko le predmet kolektivnega delovnega spora, tudi sicer pa sodišče v individualnem delovnem sporu ne more naložiti delodajalcu spremembe sistemizacije niti imenovanja javnega uslužbenca v višji naziv.
elementi delovnega razmerja - pogodba o poslovnem sodelovanju - očitna pomota v izreku odločbe - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Tožnica ni dokazala, da je šlo pri njenem sodelovanju s toženko za delovno razmerje, saj niso bili izkazani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. V primeru tožnice ni izkazano, da bi delo za toženko opravljala neprekinjeno, da bi bila vključena v organiziran delovni proces na enak način kot ostali zaposleni, navodila za delo in nadzor pa sta bila izvajana le v smislu nadziranja izvrševanja sklenjenih civilnih pogodb, zato zagotovitev sredstev za opravljanje dela in dodelitev toženkinega elektronskega naslova za komunikacijo ne dokazuje, da je šlo za delovno razmerje.
Sodišče prve stopnje je sicer pri pisanju izreka storilo očitno pisno pomoto, ko je o stroških postopka odločilo v podtočki 7 točke I namesto s točko II, vendar ta pomota ni povzročila nejasnost izreka. Iz obrazložitve jasno izhaja, da se zavrne tožbeni zahtevek (33. točka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (34. točka), zato gre le za očitno pisno pomoto, katero lahko sodišče prve stopnje odpravi z izdajo popravnega sklepa (prvi odstavek 328. člena ZPP).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - opustitev izvedbe dokaza - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - vestno opravljanje dela - neupoštevanje navodil delodajalca
Toženka je tožnici utemeljeno očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj je zavestno gostoma odklanjala izdajo garderobe (kar je po pogodbi odrejeno delo) ter imela do njiju povsem neprimeren odnos, ki je daleč presegel nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje pri opravljanju njenega dela. Tožničin odnos je pokazal naklepno nasprotovanje zasledovanju cilja zadovoljstva gostov, kar pa je bistveno za nemoteno ter uspešno delovanje toženke in ustvarjanje prijetnega okolja tako za goste kot ostale zaposlene.
Toženki je bilo onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V posledici opisanih postopkovnih kršitev je bilo tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, saj je bilo ugotovljene kršitve glede na njihovo naravo s tem mogoče sanirati.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 7, 7/1, 212
poslovni razlog - izrek sodbe - ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - prenehanje potrebe po delu delavca - delo študentov - samostojni podjetnik - agencijski delavec
Pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga ni nepomembna okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaposlenemu, na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce, študente …; ohranitev zaposlitve delavca ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.
Delo, ki sta ga v času podaje odpovedi in kasneje za toženko opravljala samostojna podjetnika, je spadalo v delokrog tožnikovega delovnega mesta varilec / ključavničar, kar pomeni, da dejansko ni prenehala potreba toženke po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Tudi ugotovitve o opravljanju dela agencijskega delavca v času podaje odpovedi in kasneje, utemeljujejo zaključek, da dejansko ni prenehala potreba toženke po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi.
V sporih o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da ugodilni izrek vsebuje ugotovitev delovnega razmerja (kot dvostranskega pogodbenega razmerja med strankama), ne pa tudi ugotovitve o nezakonitosti oziroma razveljavitvi enostranskega akta delodajalca (odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Ugotovitev o slednjem predstavlja le podlago odločitve, ne pa predmeta odločitve.
priznanje pravic iz delovnega razmerja - vmesna zaposlitev - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - denarno povračilo namesto reintegracije
Delavcu, ki si v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu zagotovi drugo zaposlitev oziroma samozaposlitev, za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00088815
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5. ZJU člen 16, 16/3. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8. KPJS člen 40. ZPP člen 358, 358-5. ZDSS-1 člen 38, 38/1
dodatek za izmensko delo - Direktiva 2003/88/ES - razlaga kolektivne pogodbe - plačilo nagrade in stroškov izvedenca
Po 5. točki 2. člena Direktive 2003/88/ES izmensko delo pomeni katerokoli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju. Čeprav si ni sledilo po pravilnem vzorcu zaporedja, je tožnikovo delo ustrezalo opredelitvi izmenskega dela v smislu Direktive, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa.
Tožnik je upravičen do dodatka za izmensko delo le za delo, opravljeno od 14.00 ure do 6.00 ure. Na podlagi 40. člena KPJS (ter sprejetima razlagama te določbe) določbe osmega odstavka 16. člena KPP ni mogoče razumeti in uporabiti drugače kot tako, da za delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro, plačilo dodatka za izmensko delo ni določeno.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1, 355
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pomanjkljiva dokazna ocena - pomanjkanje razlogov - odločilna dejstva - bistvena kršitev določb postopka - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - napotki pritožbenega sodišča
Dokazna ocena o t. i. organizacijskih in kadrovskih razmerah pomanjkljiva, v izpodbijanem delu sodbe pa tudi ni obrazložena konkretna povezava med temi razmerami in (ne)obstojem vsake posamezne očitane kršitve. Sodišče prve stopnje bi moralo dokazno oceniti vsako očitano kršitev samostojno: obstoj v odpovedi opisanih kršitev bi moralo preveriti v okviru trditev in dokaznih predlogov strank, ki sta jih podali v zvezi s posamično kršitvijo, na tej podlagi sprejeti dokazni zaključek, ali je tožnik katero od očitanih kršitev storil ali ne, in nato upoštevaje vsa ugotovljena dejstva presoditi, ali je bil podan utemeljen odpovedni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
ZJU-B člen 85. ZJU člen 24, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 128, 128/1, 128/6, 129. URS člen 2, 22.
disciplinski postopek - zastaranje vodenja disciplinskega postopka - komisija za pritožbe iz delovnega razmerja
Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00088817
Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2003) člen 51, 51/1, 51/2. ZSPJS člen 1, 1/2, 5, 7, 19, 20, 20/1, 20/2. URS člen 14, 14/2. ZJU člen 23, 86, 87, 88, 89. ZPP člen 8, 353, 358, 358-5
javni uslužbenec - prezaposlitev - premestitev javnega uslužbenca - prenos plačnih razredov napredovanj - plačilo razlike v plači - uradniško delovno mesto - vsebina del - imenovanje javnega uslužbenca v naziv
V okoliščinah obravnavanega primera je mogoča ohranitev oziroma prenos plačnih razredov napredovanja, ki jih je tožnica dosegla na delovnem mestu v plačni skupini J (podskupini J1), ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pri toženki na delovnem mestu v plačni skupini C (podskupini C2). Zaključek temelji na pravilni ugotovitvi, da je bila tožnica pri prejšnjem delodajalcu zaposlena na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih, saj je na obeh delovnih mestih opravljala večinoma enake naloge oziroma sorodna dela.
Pogoj za premestitev na delovno mesto (ali sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto), ki se opravlja v uradniškem nazivu, je imenovanje v naziv (pogoje za imenovanje v naziv določajo členi od 86 do 89 ZJU), vendar tudi to ni okoliščina, ki bi bila podlaga za zaključek, da so delovna mesta v plačni skupini J (kjer se dela in naloge ne opravlja v nazivu) že iz tega razloga vsebinsko neprimerljiva z delovnimi mesti v plačni skupini C (kjer se naloge opravljajo v nazivu). Naziv je javnopravno pooblastilo za zastopanje v imenu države ali lokalne skupnosti pri izvrševanju nalog uradniškega delovnega mesta. To javnopravno pooblastilo pa nima neposrednega vpliva na samo vsebino del in nalog tega delovnega mesta v primerjavi z vsebinsko sorodnim delovnim mestom, ki je uvrščeno v plačno skupino J.
ZIZ člen 71, 270, 270/1, 270/2, 270/3, 271, 271/1, 271/2. URS člen 22.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - odlog izvršitve odločbe - neprimerno sredstvo zavarovanja
Ni dovolj, da tožeča stranka v predlogu izkaže pogoje za začasno odredbo, pač pa mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Z začasno odredbo v delovnem sporu ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve sodne odločbe, saj bi to pomenilo izigravanje učinkovitosti sodnega varstva. Začasna odredba sama po sebi tudi ni primeren instrument za zadržanje izvršitve druge (pravnomočne) sodbe. Pravilna pot je predlog za odlog izvršbe pod pogoji iz 71. člena ZIZ. Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki omogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve. Predlagana začasna odredba pa tega cilja ne zasleduje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-9. ZDSS-1 člen 41, 41/2. ZZSDT člen 6. ZDR-1 člen 23, 23/1.
elementi delovnega razmerja - zaslišanje preko videokonference - bolezen - pogodba o opravljanju storitev
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za zaslišanje preko videokonference. Tožnik je namreč dan pred narokom sodišče obvestil, da se zaradi bolezni zaslišanja ne more udeležiti naroka niti preko videokonference, ker je preslaboten. Njegov pooblaščenec je kot dokaz predložil dve listini v tujem jeziku, ki naj bi dokazovali njegovo bolezen. Trdil pa ni, da je njegova bolezen nenadna in nepredvidljiva, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpeljalo razpisani narok.
Tožnik je imel, kot samostojni podjetnik, s toženko sklenjeno pogodbo o storitvah. Dela ni opravljal v poslovnih prostorih toženke, ampak v Ruski federaciji. Ni bil zavezan k spoštovanju delovnega časa toženke, prav tako toženka njegovega dela ni nadzirala. Za opravljene storitve, pri čemer ni bilo pomembno, ali jih je opravil sam, ali zanj kdo drugi, je prejemal mesečno plačilo. Ker tožnik ni podal konkretnih trditev o organizaciji delovnega procesa pri toženki, niti o dinamiki in nadzoru njegovega dela ter podrejanja navodilom za delo toženke, sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov delovnega razmerja (saj očitno ni delal po navodilih in nadzorom toženke).
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - fiktiven razlog - pogodba o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožnica ni nadomeščala C. C., saj je slednja, preden je dne 1. 8. 2021 prišlo do mirovanja njenih pravic iz delovnega razmerja opravljala delo vodje sektorja, tožnica pa je opravljala delovne naloge na področju prenosa stanovanj in stanovanjske problematike, potreba po opravljanju teh nalog pa je bila trajne narave. Ker je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 2. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih fiktiven, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na podlagi 56. člena ZDR-1 prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi v nedoločen čas.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 89, 89/1, 89/1-5, 90, 90/1, 90/1-1, 90/1-10, 118, 125, 125/2. ZZP člen 337, 337/1
neuspešno poskusno delo - nosečnost delavke - zdravstveno opravičena odsotnost z dela - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - neutemeljen odpovedni razlog - predlog za sodno razvezo - podaljšanje poskusnega dela - neenaka obravnava
Toženka je tožničino poskusno delo predčasno (negativno) ocenila zaradi tožničine upravičene odsotnosti z dela zaradi njenega zdravstvenega stanja v nosečnosti, kljub zakonski možnosti podaljšanja poskusnega dela v primeru začasne odsotnosti z dela (drugi odstavek 125. člena ZDR-1). To je neupravičena neenaka obravnava tožnice zaradi njenega družinskega in zdravstvenega stanja (prvi odstavek 6. člena ZDR‑1). Ocena poskusnega dela tožnice tudi v časovnem aspektu ne more biti realna, saj se zaradi diskriminatorne predčasne ocene poskusnega dela tožnica v dogovorjeni poskusni dobi niti ni mogla izkazati oziroma izpolniti pričakovanj toženke. Glede na navedeno je redna odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podana zaradi neutemeljenega odpovednega razloga iz 1. in 10. alineje prvega odstavka 90. člena ZDR-1 in že zato ne more predstavljati zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja pri toženki.
Toženka v postopku sploh ni predlagala sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ki pride v poštev v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni presojalo vseh okoliščin primera in interesov strank v luči možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, saj po veljavni zakonodaji lahko o sodni razvezi oziroma trajanju delovnega razmerja odloči le na predlog delavca ali delodajalca, in ne po uradni dolžnosti.
Čeprav se izpodbija sklep uprave nasprotnega udeleženca, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi se veljavnost sklepa morala presojati po določbah ZGD-1. Ne gre za spor med članskimi pravicami delničarjev/družbenikov in pravico gospodarske družbe oziroma javnega zavoda do nemotenega tekočega poslovanja in delovanja, ampak za kolektivni delovni spor, katerega neposredni predmet ni sama kolektivna pogodba, ampak sklep nasprotnega udeleženca, s katerim je razglasil kolektivno pogodbo za nično. Predmet kolektivnega spora je le presoja veljavnosti izpodbijanega sklepa nasprotnega udeleženca, ne pa tudi veljavnost kolektivnega dogovora, zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do navedb nasprotnega udeleženca o ničnosti Kolektivnega dogovora.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je stopnja obrazloženosti stroškovne odločitve nižja. Čeprav je šlo pri odločitvi za pravno vprašanje, to še ne pomeni, da bi se moralo šteti, da gre za manj zahteven spor. Ker ne gre le za vprašanje o dopustnosti predloga, ampak je šlo za širšo materialnopravno presojo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je šlo za srednje zahteven kolektivni delovni spor ter posledično pravilno odmerilo stroške na sredini razpona iz tar. št. 17 v povezavi s 3. točko tar. št. 7 OT, tj. v višini 900 točk.
ZDR-1 člen 33, 34, 38, 85, 85/2, 89, 89/1, 89/2, 89-3. ZPP člen 258. URS člen 22.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja - delo na domu - neudeležba na sestankih
Tožnik je delal pretežno od doma (4 dni v tednu), en dan pa bi moral delo opravljati v prostorih toženke, kar je ustrezno organizirano delo, glede na zdravstveno dokumentacijo. Ker se tožnik teh sestankov ni udeležil, je kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnal je v nasprotju s petim odstavkom 2. člena Pogodbe o zaposlitvi, ker svojega dela ni vestno opravljal, saj ni upošteval delodajalčevih zahtev in navodil, s tem pa je oviral tudi potek dela pri toženki. Tožnik za odsotnost z dela ni imel podlage, saj dokumentacije, ki bi opravičevala njegovo odsotnost, ni predložil.
ZPP člen 214, 214/1, 236a, 351, 351/1. KZ-1 člen 204, 204/2, 209, 209/3. ZG člen 17, 17a. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 200, 200/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi - vsebina izreka sodne odločbe - kaznivo dejanje majhne tatvine - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja - gozd - odkazilo drevja za posek - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila - delno zavrženje tožbe
Toženka utemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Skladno z novejšo sodno prakso delavec v sporih o prenehanju delovnega razmerja po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ampak le, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oziroma ne preneha), kar je predmet odločitve v II. točki izreka. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter zavrglo tožbo v tem delu zahtevka (prvi odstavek 351. člena ZPP).
OZ člen 131, 131/2. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 12, 12/1, 12/2.
krivdna odgovornost delodajalca - ravnanje delavca - nesreča pri delu - padec delavca - dvižna ploščad - nevarna stvar - nepripetost z varnostnim pasom - izključna odgovornost oškodovanca
Delo v škarjasti dvižni ploščadi, ki je bila ustrezno ograjena in pravilno delujoča, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, takšna ploščad pa sama po sebi tudi ni bila nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Ker v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, ploščad sama po sebi ni bila nevarna stvar, delo v njej pa ne nevarna dejavnost. Če stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane takšna zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, je odgovornost za škodo lahko le krivdna.
Ker je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi nepričakovanega in nedopustnega ravnanja tožnika, toženkine odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo.
Nihče ni potrdil, da bi kdorkoli tožnika (zlasti tudi v povezavi z njegovim ravnanjem, ki je vodilo k nastanku škodnega dogodka) priganjal k hitremu delu, ali da bi se tako mudilo, da je zaradi tega tožnik delal pod pritiskom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - neupravičena odklonitev dela - spanje na delovnem mestu - zaslišanje stranke - dodatno zaslišanje stranke - dokazni predlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dodatno zaslišalo tožnika glede uživanja psihoaktivnih substanc. Tožnik namreč tega ni predlagal, tudi sicer pa to ni predmet opozorila in posledično sodišče prve stopnje s tem v zvezi tudi ni ugotovilo nobene kršitve.
Tudi če je tožnik "zgolj" spal in zato ni slišal poziva na intervencijo, je to še vedno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje izrek opozorila pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik spal na delovnem mestu, zaradi česar ni opravil prevoza, kar je njegova temeljna delovna naloga.
Delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca zgolj v primeru, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev (drugi odstavek 34. člena ZDR-1). Tožnikova samovoljna zavrnitev oprave intervencije, ker bi se ta utegnila zavleči in končati po predvidenem delovnem času tožnika, predstavlja kršitev že pogodbenih in zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je toženka tožniku v povezavi s predhodnim že obravnavanim opozorilom utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00088726
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZPP člen 17, 17/2, 30, 30/1, 48, 184
stvarna pristojnost - kompetenčno dejansko stanje - sprememba tožbe v pritožbenem postopku
V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Odločilne so torej tiste dejanske okoliščine spora, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi (kompetenčno dejansko stanje).
Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine za škodo zaradi nezgode, pri čemer ne zatrjuje, da je (bil) v delovnem razmerju s toženko. Glede na navedeno za odločanje o zadevi ni pristojno delovno sodišče, saj ne gre za individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem iz b) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, niti ne gre za delovni spor iz katere druge točke citirane določbe.
Neupoštevna je pritožbena navedba, da tožnik zvišuje zahtevano odškodnino na 22.000,00 EUR. Institut spremembe tožbe, v okvir katerega spada tudi zvišanje tožbenega zahtevka, je dopustno uveljavljati le v prvostopenjskem postopku oziroma do konca glavne obravnave, ne pa v pritožbi (184. člen ZPP).