Četudi je bila kazenska ovadba zoper tožnika v zvezi s policijskima postopkoma zoper A. A. in B. B. zavržena (v primeru slednjega le delno), je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da to ni ovira za ugotavljanje, ali očitana ravnanja vsebujejo znake kaznivega dejanja z vidika uporabe določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V delovnem sporu se namreč ne ugotavlja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja pritožba, temveč le utemeljenost odpovednega razloga.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino.
Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica že pred vložitvijo tožbe izvedela, da so stranke prekinile sodelovanje z njo, ker so se odločile, da bodo sodelovale s tožencem, zato ne drži očitek, da je ta postopek posledica maščevanja zaradi podane odpovedi. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica zaradi ravnanja toženca izgubila več strank, direktorica tožnice je povedala, da so izgubili med 60 in 70 odstotki strank.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu - potrebni stroški za odvetnika - denarna terjatev - neposredno sodno varstvo - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - navidezni odpovedni razlog
Glede na ugotovitev o tem, da je tožnikovo delo po odpovedi prevzel vodja A., ki ga v času njegove odsotnosti nadomeščajo delavci, zaposleni pri toženki na drugih delovnih mestih, je pravilna ugotovitev, da je potreba po tožnikovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri toženki prenehala, kar pomeni, da je toženka imela utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Reorganizacija ni bila navidezna. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je pravno upoštevna tudi reorganizacija, pri kateri potreba po delu ne preneha, temveč se delo opravlja na drugačen način, to je z že zaposlenimi delavci, ki so zaposleni na drugih delovnih mestih pri delodajalcu. Pravno nepomembno je, ali gre za delavce na višje vrednotenih delovnih mestih ali na drugih delovnih mestih ter da so se eventualno morali priučiti za opravljanje dela, ki ga je pred tem opravljal tožnik. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je vodja dolžan opravljati tudi delo nižje vrednotenega delovnega mesta, ali so skladno z zakonom drugi delavci dolžni začasno opravljati drugo delo ter ali je vodja A. B. B. sposoben opravljati delo štirih delovnih mest. To za odločitev ni bistveno, zato teh trditev sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 8, 112, 112/2, 236a, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - poslovni razlog - ekonomski razlog - bilanca stanja - dokazni predlog - predložitev pisne izjave priče - umik dokaznega predloga
V zvezi s tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno obrazložilo, da tožnik ni mogel umakniti dokaznega predloga za njihovo zaslišanje, ker naj bi se izvajanje tega dokaza že začelo s pozivom pričam na podajo pisnih izjav. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika skladno z drugim odstavkom 236.a člena ZPP pozvalo, naj v roku 30 dni predloži pisne izjave navedenih prič. ZPP v drugem odstavku 236.a člena določa, da če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Tožnik po poteku 30-dnevnega roka izjav prič ni pridobil, pri čemer niti ni navajal, da jih je sploh poizkušal pridobiti, pač pa je ta dokazni predlog umaknil. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič se tako še ni začel izvajati, zato ga je tožnik lahko umaknil. Vendar pa izvedba dokaza z zaslišanjem teh prič temelji tudi na dokaznem predlogu toženke. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje te priče zaslišalo brez dokaznega predloga strank. V pritožbi očitane postopkovne kršitve in kršitve ustavnih pravic zato niso podane.
Odločitev o reorganizaciji predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru. Na zakonitost odpovedi pa ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Pri presoji poslovnega razloga tudi ni bistveno, ali so se zaradi tožniku odpovedane pogodbe o zaposlitvi toženki dejansko zmanjšali stroški, zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da toženka tega ni dokazala.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDSS-1 člen 43. ZDR-1 člen 84, 84/1.
začasna odredba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v tej fazi postopka še ni izkazala utemeljenosti svojih navedb, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma o njih še ni mogoče presojati, saj bo šele potek dokaznega postopka pokazal, ali je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen oziroma ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZDR-1, kar bo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 morala tudi dokazati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v tej fazi, ko sodišče še ni izvajalo dokazov, verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana, s tem pa že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan. Pravilno je utemeljilo, da bi bila terjatev verjetno izkazana, če bi razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, prevladali nad nasprotnimi.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 4, 20. ZDCOPMD člen 3, 3/1, 3/1-1, 3/1-2, 3/2, 5. ZDR-1 člen 2, 2/2, 154, 154/4, 200, 200/4. ZPP člen 180, 243, 180/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 22. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39, 39/1.
nadure - mobilni delavec - delovni čas - odmor med delovnim časom - čas razpoložljivosti - nočno delo - odvetniški stroški
Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo všteti v delovni čas tudi čas razpoložljivosti, in sicer iz istih razlogov, kot so v pritožbi navedeni za odmor. Za takšno vštevanje prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, saj je v 1. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD predpisano, da čas razpoložljivosti (iz 2. točke prvega odstavka tega člena) ne spada v delovni čas mobilnega delavca. Svoje stališče pritožba zmotno utemeljujeje s sklicevanjem na sodno prakso, katere niti ne konkretizira. Ustaljena sodna praksa namreč potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje.
S sklicevanjem na Obvezni razlagi Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) z dne 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017 se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo tožniku priznati povračilo stroškov za konferenco s stranko, pregled listin in študij spisa, ker gre za storitve, ki jih je treba ovrednotiti kot samostojne. Enotno stališče sodne prakse je, da obvezne razlage, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra, in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati,4 saj nima moči predpisa. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko zajet že v nagradi za sestavo vloge in se mu ne priznava status samostojne storitve po tar. št. 39/1 OT. Enako velja za pregled listin oziroma študij spisa.
BBHZD člen 8. ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. ZDR-1 člen 56, 77, 81, 119. ZZSDT člen 12, 12/6.
zamudna sodba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo - nesklepčnost tožbe - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi - ničnost - tujec - delovno dovoljenje
Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen.
Iz potrdila o prijavi resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023. Iz predmetnega dokaza izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno dovoljenje, ne izhaja pa, da tožnik kljub temu, po tem datumu nima zakonske podlage za opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s 6. odstavkom 12. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) je namreč tujec lahko še naprej zaposlen ali opravlja dela tudi v času, ko v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi potrdila o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja, in sicer pod pogoji in v obsegu, kot mu je bilo to dovoljeno s predhodnim enotnim dovoljenjem.
ZPP člen 214, 214/1, 227, 227/5, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-24,. ZDR-1 člen 6, 6/1, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - subjektivni rok - nesubstanciran dokazni predlog - goljufija - rok za podajo izredne odpovedi - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Navedba tožnika, da toženka odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni konkretizirala v izreku sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nerelevantna, zato sodišče prve stopnje nanjo ni bilo dolžno posebej odgovarjati. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kadar je podana v obliki sklepa, se ne zahteva, da bi bil odpovedni razlog naveden in tudi obrazložen v izreku sklepa. Glede obličnosti je določeno le, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki, v njej pa mora biti naveden in obrazložen dejanski odpovedni razlog (prvi in drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tej zahtevi, ki velja za vsako odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali je podana v obliki sklepa, toženka zadostila. Sklep o izredni odpovedi je vsebinsko preizkusilo kot celoto in zato tudi navedbe o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sklepa o izredni odpovedi utemeljeno štelo kot nebistvene.
Sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, ker ne more poseči v prisojnost sveta zavoda, da imenuje direktorja, zato toženki z začasno odredbo sploh ni mogoče naložiti zadržanja učinkovanja redne odpovedi in prepovedati aktivnosti za imenovanje novega direktorja. Tožnik tudi ni izkazal, da bo brez uporabe začasne odredbe prišlo do uporabe sile. Le pavšalno se je, tako v predlogu za izdajo začasne odredbe, kakor tudi v pritožbi, skliceval na pretekla in morebitna bodoča samovoljna ravnanja toženke, ni pa konkretno in določno navedel ravnanj toženke, ki naj bi zaradi samovoljnosti pomenila uporabo sile ali nevarnost nasilja.
Tožnik je trdil, da je ravnal skladno s internimi navodili, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik dne 23. 8. 2021 plačilnega naloga in gotovine ni predal vodji izmene, s čimer je opustil svoje obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, kršitve pa so imele težje posledice za toženko, saj je bila izgubljena gotovina v višini 150,00 EUR, za kolikor je bil oškodovan proračun RS, kar prestavlja težjo disciplinsko kršitev na podlagi 4. in 11. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076823
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 142. ZOZ člen 2, 96, 97e. KPJS člen 21. OZ člen 229, 347, 347/1. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - usposabljanje vojakov
Aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) so takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES.
Toženka bi morala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izvesti skladno z določili prvega in drugega odstavka 85. člena ZDR-1, česar pa ni storila. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že iz tega razloga nezakonita.
Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je tožniku podala izredno in ne redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani odpovedi je namreč jasno in izrecno navedeno, da toženka podaja tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da se zavezuje tožniku plačati denarno povračilo namesto 15-dnevnega odpovednega roka. Tudi iz obrazložitve odpovedi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožniku podala izredno odpoved.
Za sodno razvezo zadošča tudi obstoj (zgolj) subjektivnih okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Le te pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih izčrpno ter prepričljivo obrazložilo. Toženka namreč ni izgubila zaupanja v tožnika zgolj zaradi očitkov v izpodbijani odpovedi, kot poizkuša prikazati tožnik v pritožbi. Sodno razvezo je namreč toženka utemeljevala predvsem s tožnikovimi ravnanji po podaji odpovedi. O skrhanih odnosih in porušenem zaupanju med strankama pa se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi neposredno na samih narokih.
Ni (pritožbeno) sporno, da je toženka tožnika v posledici izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavila iz socialnih zavarovanj tudi v Turčiji, in sicer pod v izpodbijani sodbi obrazloženo odpustno kodo 43. Zato je tožnik s tožbo zahteval tudi izbris te odpustne kode. Sodišče prve stopnje je zahtevku pravilno ugodilo z obrazložitvijo, da je odprava te odpustne kode potrebna v smislu odprave vseh posledic nezakonite odpovedi in vzpostavitve stanja, kot je bilo pred odpovedjo. Neutemeljeno je toženkino pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločitev o tem zahtevku. Skladno s 57. členom ZMZPP je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju Republike Slovenije, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Posledica v tem sporu izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je tudi nesporno vpisana odpustna koda 43 v tožnikovem socialnem zavarovanju v Turčiji. Sodišče prve stopnje je bilo torej pristojno odločati o (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi in posledično o odpravi posledic njene nezakonitosti, med katerimi je tudi izbris sporne odpustne kode.
sprememba tožbe - smotrnost - ekonomičnost - dopustnost spremembe tožbe
Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, da lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glavno vodilo pri presoji, kdaj je to "smotrno", je načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), ki zahteva, da se, kadar je le mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo ter tako omogoči dokončna rešitev spora.
Prvo spremembo tožbe je sodišče dovolilo, ker je ocenilo, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, ponovno predlagane spremembe tožbe v vlogi z dne 21. 6. 2023 pa sodišče ni dovolilo. Dne 12. 12. 2023 je tožeča stranka ponovno predlagala spremembo tožbe v drugi točki tožbenega zahtevka, ki naj bi glasila: "Toženec je dolžan plačati družbi zavarovalnici B., naslov C., v roku 15 dni znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 12. 2019 dalje do plačila". Toženec v spremembo tožbe ni privolil, kot je razvidno iz vloge z dne 15. 1. 2024. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijani sklep z dne 6. 2. 2024, s katerim spremembe tožbe ni dovolilo. Ocenilo je, da sprememba tožbe ni smotrna za ureditev razmerja med pravdnima strankama, saj tožeča stranka v spremembi tožbe celo zahteva, da toženec plača 9.000,00 EUR z obrestmi zavarovalnici B., ki je v tem postopku stranski intervenient na strani toženca. Tožeča stranka je to storila po več kot štirih letih pravdanja, ko se je celo izkazalo, da je večino škode dobila povrnjene s strani zavarovalnice B. že pred vložitvijo tožbe oziroma pred prvim narokom za glavno obravnavo.
ZDR-1 člen 202. OZ člen 341, 364. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
referenčno obdobje - višek ur - pripoznava dolga - zastaranje terjatev iz naslova plač
V skladu z 202. členom ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja, med katere sodi tudi vtoževano plačilo iz naslova presežka ur, v roku 5 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za referenčno obdobje, ki se je končalo 30. 6. 2012, zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2012, torej 5. 8. 2012, in pravilno zaključilo, da navedeno pomeni, da je 5-letni zastaralni rok vtoževane terjatve začel teči 6. 8. 2012 in se je iztekel 6. 8. 2017. Ker je bila tožba vložena 12. 11. 2021, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova terjatev zastarala.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moralo biti za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga glede na stališče teorije in sodne prakse, že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tožnik (kot upnik) in zapisana bi morala biti višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana. Iz dopisa z dne 22. 6. 2017 ne izhaja jasna, nepogojna in določna izjava o pripoznavi točno določene višine dolga, ki bi se nanašala neposredno na tožnika in njegovo delovno razmerje ter presežne ure.
Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke (medicine dela). Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so nepotrebni, neprimerni ali očitno nerelevantni. Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela (ki se je nanašal na tožnikovo zdravstveno zmožnost opravljanja dela s hidravličnimi kleščami) ni potreben, ker je tožnik pred poškodbo opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto talilec nemoteno skoraj 7 let, brez zdravstvenih pomislekov, in ko niti ob lastnem zaslišanju ni potrdil svojih navedb o svoji zdravstveni nezmožnosti oziroma ji ni oporekal, ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga tožnika v tej smeri.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1. ZSPJS člen 17a, 22a, 22a/1. ZObr člen 100a, 100a/8, 100b, 100b/5.
Redna delovna uspešnost se drugače od službenega ocenjevanja, ki temelji na predpisih z obrambnega področja, ocenjuje po splošnih predpisih za javne uslužbence. Sistema ocenjevanja se ne izključujeta, temveč se ocenjevanje redne delovne uspešnosti izvaja ločeno in neodvisno od ocenjevanja po Pravilniku o Službeni oceni. Za razliko od službene ocene predstavlja ocena redne delovne uspešnosti podlago za izplačilo dela plače za redno delovno uspešnost. Del plače za redno delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih delovnih nalog, dosegel nadpovprečne delovne rezultate (prvi odstavek 22.a člena ZSPJS). Postopek ugotavljanja doseganja kriterijev za določitev dela plače za redno delovno uspešnost se za vse javne uslužbence, med katere spadajo tudi pripadniki Slovenske vojske, izvede mesečno, trimesečno ali dvakrat letno (prvi odstavek 30. člena KPJS).
Tožnik je ne glede na svoj status sindikalnega zaupnika upravičen do ocene redne delovne uspešnosti na podlagi določb ZSPJS in KPJS. Njegove pravice ne izključuje argument toženke, ki ga je napačno povzelo tudi sodišče prve stopnje, da vodja organizacijske enote, v katero je bil tožnik formalno razporejen, ni mogel vrednotiti njegovega dela, ker v tem času ni opravljal nalog skladno s sistemizacijo njegovega delovnega mesta. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal sindikalno delo kot redno delo v polnem delovnem času. S sindikalnim delom je tožnik opravljal svoje redne delovne naloge, zato je toženka ne glede na organizacijsko hierarhijo dolžna njegovo delovno uspešnost oceniti in na podlagi te ocene njegove delovne rezultate tudi ustrezno nagraditi.
poškodba delavca pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - ustalitev zdravstvenega stanja - začetek teka zastaralnega roka - objektivni zastaralni rok
Prvostopenjski oceni, ki začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na dan škodnega dogodka, pritožba ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče nanjo vezano. V posledici te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do dneva vložitve tožbe potekel 5-letni zastaralni rok (čemur pritožba prav tako ne nasprotuje). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka.
URS člen 22. ZPP člen 213, 215, 339, 339/2, 339/2-18, 339/2-14. ZDR-1 člen 6, 6/1, 89, 89/1, 89/1-1, 90.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - zaposlitev drugega delavca - (ne)izvedba predlaganih dokazov
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso bistveni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Ne velja pa obratno; sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga, s katerim stranka dokazuje nasprotno, kot je na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno. Prav za takšno situacijo gre v tej zadevi. Tožnica je s predlaganim in zavrnjenim predlogom dokazovala, da je toženka na novo zaposlovala za dela, ki jih je sama opravljala (njej pa podala odpoved iz poslovnega razloga), torej ravno nasprotno dejstvo, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo (štelo za dokazano).