ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - zmanjšanje števila delavcev
Za odločitev je pomembno le, da je bila reorganizacija v posledici odločitve o skrajšanju poslovanja poslovalnice PE C. dejansko izvedena, niso pa pomembni razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem take odločitve (ali je bila ta sprejeta zaradi pritiskov delavcev v posledici kadrovskih težav - pomanjkanja prodajalcev, kot izpostavlja tožnik, ali pa zaradi upada obiska, kot je navajala toženka). Ob tem je le pripomniti, da je iz povzete izpovedbe zakonitega zastopnika toženke razbrati, da je odločitev o skrajšanju delovnega časa in posledično tudi zmanjšanju števila zaposlenih v skladišču, sprejel na podlagi spleta obeh sklopov okoliščin.
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 209/2019 v zvezi s Pdp 193/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d.o.o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d.o.o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d.o.o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d.o.o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d.o.o., za katerega je odgovorna toženka. Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.
Pritožba ne izpodbija presoje o tem, da je ocena delovne uspešnosti nezakonita. Uveljavlja le, da bi sodišče moralo zavreči tožbo v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pri oceni delovne uspešnosti gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja. Tako akt, s katerim se določi delovna ocena (ocenjevalni list), kot tudi akt, s katerim se odloči o zahtevi za preizkus ocene (sklep Komisije), predstavljata delovnopravni akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep, s katerim je Komisija v postopku preizkusa potrdila oceno, ter ocena v ocenjevalnem listu, ki je bila predmet tega preizkusa, kot celota tvorita odločitev delodajalca o pravici javnega uslužbenca iz delovnega razmerja. To nenazadnje potrjuje tudi sklep Komisije v obravnavanem sporu, v katerem se ta glede podrobnejše opredelitve elementov delovne uspešnosti oziroma glede ocene po posameznih kriterijih sklicuje na ocenjevalni list. Predmet sodnega spora je bila vsebinska (ne)primernost ocene, pri čemer je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je predmet sodnega postopka zajemal presojo odločitve delodajalca kot celote (torej tako ocene iz ocenjevalnega lista kot sklepa Komisije). Ker se tožnica s tako odločitvijo delodajalca ni strinjala, je s tožbo utemeljeno zahtevala razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista in sklepa Komisije, pri čemer se pravni interes pri takšni, oblikovalni tožbi domneva. Glede na obrazloženo se pritožba zmotno zavzema za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista.
ZDR-1 člen 6, 108. URS člen 14. ZPP člen 2, 2/1, 8, 238, 238/2, 286a, 339, 339/2, 339/2-15.
plačilo razlike v odpravnini - načelo enakega obravnavanja - prepoved diskriminacije - odpovedni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).
URS člen 35. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - izguba medsebojnega zaupanja
Varstvo telesne in duševne celovitosti je na splošno varovano že z Ustavo Republike Slovenije. Ravnanje tožnika je povsem v nasprotju s tem, kar se pričakuje od osebe, kateri je bila 38 let stara uporabnica zaupana v varstvo in oskrbo, in pomeni poseg v to ustavno varovano pravico posameznika. Ker je bilo storjeno na delovnem mestu s strani delavca, upravičuje najstrožje sankcioniranje s strani delodajalca. Tožnik namesto da bi uporabnico varoval in zaščitil je svoj poseben nadrejeni položaj zavestno izkoristil za storitev očitanega dejanja. Te okoliščine ne more pretehtati niti zatrjevano dejstvo, da so zaposleni z njim v preteklosti dobro sodelovali in da z njim ni bilo težav. Ugotovitve sodišča prve stopnje o porušenem razmerju med strankama pritožbeno sodišče tako sprejema kot pravilne, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Glede na naravo, težo in posledice kršitve, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.
OZ člen 149, 179, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 12. ZDR-1 člen 45.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - varno delo - rana - zlom - poškodba delavca pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugo toženka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe s tem, ko ni poskrbela za izvedbo ustrezne obdelave kovinskih trakov in da ta naloga ni bila v domeni posameznega operaterja stroja, torej tožnika. Tožnik pa izmere kovinskih trakov, pred vstavitvijo v stiskalnico, ni bil dolžan kontrolirati.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podana objektivna odgovornost drugo toženke. Skladno s 149. členom OZ se namreč za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari oziroma dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil izhodiščni vzrok nastanka škodnega dogodka zagozditev kovinskega traku, čemur je botrovala njegova neustrezna oziroma neenakomerna širina in da v tem primeru za nastalo škodo odgovarja tisti, kateremu je možno pripisati krivdno ravnanje. V tem primeru pa je izključena uporaba pravil objektivne odgovornosti, saj je lahko opustitev zagotovitve pogojev za varno opravljanje dela zgolj posledica ravnanja oziroma pasivnosti druge toženke, česar pa objektivna odgovornost ne zajema. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugo toženka tožniku za nastalo škodo ni objektivno odškodninsko odgovorna, je pa podana njena krivdna odgovornost, saj delovnega procesa ni organizirala tako, da bi preprečila poškodbe, s čimer ni zagotovila varnega opravljanja dela. Tudi ugotovitev sodišča, da drugo toženka ni namestila na stiskalnico obveznih varnostnih opozoril za varno delo in ni poskrbela za pravilno nastavitev stroja (razmak je bil 2 cm, čeprav bi po mnenju izvedenca lahko bil največ 4 mm zračne reže), ne pomeni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženk, saj se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca.
Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode in da sodišče ne bi smelo določiti njegov prispevek k škodnemu dogodku v obsegu 20 %. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik na dan škodnega dogodka prvič opravljal nalogo izdelave podložk na navedeni stiskalnici in da tudi sicer dela na tem orodju ni opravljal pogosto. Tožnik je izpovedal, da je bil poučen o varnem delu, ampak ne na dotični stiskalnici. Iz potrdila o uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju iz varnosti pri delu in požarne varnosti z dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik usposobljen za delo na stiskalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo na navedeni stiskalnici in seznanjen s prepovedjo poseganja v delujoč stroj, a kljub temu pred pričetkom odpravljanja zataknjenega obdelovanca, stiskalnice ni ustrezno ustavil, zato je sodišče tožniku prisodilo soprispevek v obsegu 20 %. S svojim ravnanjem je tožnik namreč kršil 12. člen ZVZD-1.
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZPP člen 2, 2/1, 214, 214/1, 214/2, 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZVis člen 63.
pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški postopka - delni umik tožbe - plačilo razlike v plači
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).
V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (skladno z določili 154. člena ZPP), česar pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni upoštevalo. Ker tožnica tožbe ni delno umaknila zaradi delne izpolnitve tožbenega zahtevka, je v zvezi z umaknjenim delom tožbe dolžna toženki povrniti stroške postopka.
Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017. Ker je bil tožnik od marca 2018 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je tožniku skladno s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 pravica do izrabe neizrabljenega dela letnega dopusta za leto 2017 podaljšala do 31. 12. 2018, oziroma glede na Listino EU o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES ter sodno prakso Sodišča EU celo do 31. 3. 2019. Zato ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 lahko koristil le do 30. 6. 2018 in da je tega dne njegova pravica do izrabe dopusta zapadla ter da je posledično tožba, ki je bila vložena dne 19. 7. 2023, vložena po poteku petletnega zastaralnega roka (iz 202. člena ZDR-1). Terjatev za plačilo nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta za leto 2017 v času vložitve tožbe tako še ni zastarala, saj se je tožniku pravica do izrabe letnega dopusta zaradi bolniškega staleža podaljšala.
Nadalje toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je treba pri ugotovitvi števila dni tožnikovega neizrabljenega letnega dopusta upoštevati le obdobje do izteka odpovednega roka, to je do dne 8. 11. 2018. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ZDR-1 v prvem odstavku 161. člena število dni sorazmernega dela letnega dopusta veže na prenehanje delovnega razmerja med koledarskim letom in ne na potek odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženki dejansko prenehalo šele 14. 4. 2019 (na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil v letu 2018 pravico do celotnega letnega dopusta, v letu 2019 pa pravico do sorazmernega dela letnega dopusta.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) točka 102, 103, 104, 105. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 8.
službena ocena - preverjanje - vojaški policist
Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja tudi v pritožbi), da način izračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji v 40-tedenskih študijskih programih.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o višini tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu, da izhaja iz zmotnih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti (kot je bilo že obrazloženo, so dejansko zmotna materialnopravna stališča toženke), ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Sodišče prve stopnje je za izračun višine tožbenega zahtevka resda postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači, kot jo zahteva tožnica. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.
ZNPPol člen 13, 13/1. KZ-1 člen 143, 143/2, 143/7. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.
policist - izredna odpoved - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - vpogled v evidence
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da imajo ugotovljeni vpogledi v evidence podatkov znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela, pri čemer mora po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je nepooblaščen vstop v smislu drugega in sedmega odstavka 143. člena KZ-11 podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog. Čeprav je imel tožnik pooblastilo za vstop v evidenco eRisk, so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov, saj v navedenih primerih ni uspel dokazati, da so bile fizične osebe, v podatke katerih je vpogledal, jasno in dokazno povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je bil v teku, in s tem povezane z izvajanjem delovnih nalog policista.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5, 10. ZZRZI člen 40, 40/1. ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 7/2, 337, 337/1. ZPIZ-1 člen 103.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - delovni proces - spremembe delovnega procesa
Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog, zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Iz uvodne izjave št. 21 izhaja, da se pri ugotavljanju, ali ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. Dolžnost upoštevanja citiranih določb Direktive je poudarjena tudi v sodni praksi Sodišča EU (prim. C-485/20, C-631/22 idr.).
ZDR-1 člen 6, 6/6, 7, 7/4, 44, 85, 85/2, 108, 118, 118/1, 118/2,. Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami (2016) člen 86.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - diskriminacija - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - jubilejna nagrada
Kadar delavec dokaže, da opravlja višje vrednoteno delo od dela, za katerega prejema plačilo za delo, je na podlagi 44. člena ZDR-1 upravičen do razlike v plači, ki bi jo moral prejeti za opravljeno delo. To velja tudi, če le del delovnega časa opravlja višje vrednoteno delo, le da je v takem primeru upravičen do razlike v plači le za čas, ko opravlja višje vrednoteno delo.
Ker je tožnica uspela dokazati, da je polovico delovnega časa opravljala dela višje vrednotnega delovnega mesta poslovnega sekretarja, ji pripada razlika med že prejeto plačo in plačo, do katere bi bila upravičena glede na dejansko delo, to je polovica osnovne plače za delovno mesto back office assistant in polovica osnovne plače za delovno mesto poslovnega sekretarja. Osnovna plača poslovnega sekretarja je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje znašala 2.600,00 EUR, pritožba pa pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajoče plače uporabilo napačen znesek osnovne plače za delovno mesto back office assistant.
Stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati višino odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi ji bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je napačno. Višina nadomestila za sodno razvezo ni odvisna od višine odpravnine iz 108. člena ZDR-1. Gre za dva različna instituta, tudi sicer pa prisojeno denarno povračilo občutno presega odpravnino, ki bi tožnici pripadala po 108. členu ZDR-1, pri čemer je tožnica odpravnino nepravilno računala glede na osnovno plačo v višini 2.600,00 EUR. Katere druge okoliščine naj bi tožnica uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022, do katerih se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pritožba ne konkretizira, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.
ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078626
ZPP člen 339, 339/2, 329/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.
ZPP člen 8, 286, 321, 321/3. ZDR člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - dokazno breme delodajalca - dokazni predlog - prekluzija dokaznega predloga - vezanost na odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga ne sme širiti, spreminjati ali dopolnjevati z uveljavljanjem drugih ali dodatnih razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženka med postopkom na prvi stopnji sklicevala na dodatne odpovedne razloge (slabe poslovne oziroma finančne rezultate, upad prihodka in upad prometa glede na pričakovanja), česar v odpovedi ni omenjala, saj se je v njej dejansko in obrazloženo sklicevala zgolj na organizacijski razlog in v tem okviru na zatrjevano reorganizacijo z združitvijo procesa nabave in prodaje v en nabavno - prodajni proces. Tega v postopku na prvi stopnji niti s predloženimi listinskimi dokazi niti z osebnimi dokazi (izpovedbe direktorja A. A. in prič B. B. ter C. C.) toženka ni uspela dokazati.
ZDR člen 6, 6/6, 85, 85/2, 74, 74/1, 89, 89/1, 89/1-2, 91. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
vodilni delavec - razrešitev vodilnega delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - vsebina pravice do zagovora - dolžnosti delodajalca v zvezi z zagovorom - neizvedba zagovora - dejanski razlog za odpoved - osebne okoliščine
Odpoved ni nezakonita zato, ker toženka tožniku pred odpovedjo iz razloga nesposobnosti ni omogočila zagovora po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Stališče, da v okoliščinah tožnikove odpovedi (razrešitev s položaja vodilnega delavca) od toženke ni bilo upravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor, je pravilno, saj tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel vplivati na to, da je zaradi razrešitve izgubil položaj izvršnega direktorja, kar je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Iz pritožbe sicer izhaja, da si tožnik pravico do zagovora razlaga kot možnost, da bi toženka vsebinsko obrazložila sklep o razrešitvi (in s tem po njegovem mnenju "vsebinsko napolnila" redno odpoved iz razloga nesposobnosti), vendar za tako zavzemanje ni pravne podlage. Zagovor po 85. členu ZDR-1 je predviden v povezavi z nameravano odpovedjo in ne v povezavi z razrešitvijo. Ker tožnik v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti posledice razrešitve, torej izgube položaja izvršnega direktorja, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno štelo, da zagovor ne bi bil smiseln, torej so podane okoliščine, da toženki zagovora tožniku ni bilo treba omogočiti, kar je tudi skladno s sodno prakso v podobnih primerih (npr. sklepom VSRS VIII Ips 203/2018).
Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi dokazni oceni izvedenih dokazov v zvezi s trditvijo, da so bile dejanski razlog za odpoved njegove osebne okoliščine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevnih osebnih okoliščin tožnik ni navajal. Skladno z ustaljeno sodno prakso osebne zamere nadrejenih do delavca niso upoštevne osebne okoliščine v smislu šestega odstavka 6. člena ZDR-1, torej osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila neenaka obravnava zakonsko prepovedana, zato toženki niti ni bilo treba dokazovati, da tožnika ni neenako obravnaval.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078588
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojak - delovni čas - sodba SEU - plačilo razlike v plači
V konkretnem primeru tožena stranka ne za stražo ne za varovanje državne meje ni dokazala okoliščin, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Tudi če so se migracije v letu 2019 povečale za 73,8 % v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti. Migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, katerega resnost in obseg bi zahtevala sprejetje ukrepov, kot so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, kot to pravilno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00076954
ZZVZZ člen 86. ZDR-1 člen 59, 60, 61, 62, 62/2, 63, 63/2. ZVZD-1 člen 3. ZPP člen 339, 339/2-14.
zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - pogodba o zaposlitvi - agencijski delavec - varnost pri delu - notranje razmerje - viličar - oljni madež na tleh - vzdrževanje in servisiranje - nezgoda na delovnem mestu - kršitev predpisov - protipravnost ravnanja - odškodninska odgovornost - predpostavke odgovornosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Delodajalec, agencija, ne more biti v notranjem razmerju med agencijo in uporabnikom odgovorna za konkretne ukrepe zagotavljanje varnega dela pri uporabniku. Ali preneseno na konkretni primer, formalni delodajalec zavarovanca ne more biti dejansko odgovoren za pravilno vzdrževanje viličarja pri toženki. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri toženki, ki je neposredno organizirala delovni proces in imela v bistvu položaj dejanskega delodajalca, se zaradi zgoraj obrazloženega, ugovor pasivne legitimacije izkaže za neutemeljenega.
Vsaka nezgoda na delovnem mestu še ne pomeni, da je prišlo do kršitve predpisov ali da je delodajalec za to samodejno odgovoren. Za takšen zaključek je potrebno izkazati konkreten očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škodne nevarnosti, kar utemeljuje protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem pa je treba ugotoviti tudi, ali ni nemara šlo le za slučajen (enkraten) dogodek, ki je povzročil nezgodo.
ZDR-1 člen 74, 126, 126/2, 127, 144, 144/1, 148, 157, 200, 200/4. OZ člen 86, 86/1. ZPP člen 8, 212, 214, 214/2, 337, 337/1.
nadurno delo - vodilni delavec - ničnost pogodbenega določila
Toženka v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da tožnica ni upravičena do plačila vtoževanih nadur, ker je v 5. členu njene pogodbe o zaposlitvi (med drugim) določeno, da tožnici ne pripada dodatek za nadurno delo, ker je takšen delovni čas že predviden v pavšalnem obsegu in upoštevan pri določitvi osnovne plače. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je ta del pogodbenega določila ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ), konkretno določilom ZDR-1. Iz določil drugega odstavka 126. člena in 127. člena ZDR-1 namreč jasno izhaja, da je dodatek za nadurno delo poseben del plače in ne more biti vsebovan v znesku osnovne plače. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 157. člen ZDR-1, saj iz njega ne izhaja, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa lahko zajeto v osnovni plači. To določilo namreč plačila za delo sploh ne ureja. Skladno s 73. členom ZDR-1 je plačilo za delo lahko drugače (kot v 126. in 127. členu ZDR-1) urejeno le za poslovodne osebe in prokuriste, kar pa tožnica ni bila.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pri toženki opravljala delo preko polnega delovnega časa. Ni relevantno, da toženka tožnici ni odredila, da na delo prihaja pred 8. uro in da odhaja po 16. uri, oziroma da ji ni izrecno odredila, da je dolžna opravljati nadure. Bistveno je, da je bila toženka seznanjena s tožničinim opravljanjem nadurnega dela in da ga je dopuščala.