ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 8. OZ člen 190, 190/1, 191.
vračilo preveč izplačanega dela plače - COVID-19 - dodatek k plači - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - zmota pri plačilu nedolga - pravica zahtevati nazaj - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi navaja, da tožnici ni bilo sporno, kako se pravilno obračuna Covid dodatek. Tožnica ni trdila, da je prišlo do preplačila, ker ni poznala predpisov. Zatrjevala je, in to glede na ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je toženki izplačala previsok Covid dodatek zaradi napačne izbire formule, torej toženki ni želela plačati višji dodatek, kot ji je pripadal. Toženka ne oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da je bil Covid dodatek obračunan v napačnem znesku nehote, zaradi napake. Pri vračanju v primeru neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ni odločilno, ali je bil plačnik dovolj skrben, zato toženka neutemeljeno vztraja, da bi morala tožnica januarja 2021 ob ugotovljenih nepravilnostih pri obračunu plače izvesti kontrolo obračuna celotne plače. Tožnica je šele v postopku notranje revizije odkrila, da je toženki napačno obračunavala Covid dodatek, kar pomeni, da ji ni ne zavestno ne hote obračunala in izplačala previsok Covid dodatek.
Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ker je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu decembrske plače, bi lahko nadaljnja plačila izvedla le s pridržkom zahtevati nazaj po 191. členu OZ. Plačnik si mora pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj le, kadar vedoma plača nekaj, kar ni dolžan, ne pa tudi v primeru, če plačuje nekaj v zmoti. V takem primeru si niti ne more pridržati pravice terjati plačilo nazaj, saj se ne zaveda, da plačuje neobstoječ dolg. Stališče sodišča prve stopnje, da bi si tožnica morala pridržati pravico terjati plačilo nazaj, bi bilo lahko pravilno le, če bi se ugotovilo, da je tožnica marca 2021, ko je naredila obračun nadomestila plače za februar 2021, vedela, da je toženki obračunala previsoko nadomestilo in ji takšno nadomestilo tudi zavestno izplačala. Tega sodišče prve stopnje, zaradi zgrešenega materialno pravnega stališča, da ugotovitev napake pri obračunu decembrske plače pomeni, da bi si tožnica morala pridržati tudi vračilo plače za februar 2021, ni ugotavljalo. Zgolj dejstvo, da je tožnica januarja 2021 izvedela, da je storila napako pri obračunu decembrske plače, ne pomeni, da je marca 2021, ko je obračunala in plačala nadomestilo plače za februar 2021, vedela, da je obračun napačen in je kljub temu toženki plačala previsoko nadomestilo februarske plače.
OZ člen 190, 190/1, 191. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. ZSPJS člen 23, 23/5, 40, 40/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 8. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 66. ZDR-1 člen 127, 127/4, 143, 143/1. ZPP člen 2, 2/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
vračilo preveč izplačane plače - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - plačilo nedolga - pridržek pravice zahtevati vračilo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica do notranje revizije ni vedela, da za obračun covid dodatkov ne uporablja pravilne računalniške formule. To pomeni, da tožencu ni vedoma obračunavala in izplačevala covid dodatkov v višjem znesku, kot jih je bila dolžna. Od toženca zato utemeljeno zahteva vračilo preplačila (prvi odstavek 190. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plač (da izbira napačno formulo), zato bi vsa nadaljnja izplačila lahko izvršila le s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Čeprav je sprejelo stališče, da je neutemeljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preplačilo nadomestila plače od vključno januarja 2021 dalje, je tožencu naložilo, da iz naslova preplačila nadomestila tožnici vrne 222,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na eno kršitev, in sicer odločitev preko tožbenega zahtevka (prva odstavka 2. in 339. člena ZPP). Tožnica je zahtevek iz naslova nadomestila plače za januar 2021 uveljavljala v neto znesku 106,26 EUR, zato ji v nobenem primeru za ta mesec ni mogoče prisoditi 222,00 EUR neto, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da bi bilo tožbenemu zahtevku v zvezi s preplačilom nadomestil plač mogoče ugoditi le, če bi tožnica potem, ko je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plače, nadaljnja izplačila izvršila s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Tožnica to stališče utemeljeno izpodbija in v pritožbi pravilno poudarja, da bi 191. člen OZ sodišče lahko uporabilo le, če bi ugotovilo, da je tožnica ob pripravljanju obračunov nadomestil plač za vtoževano obdobje vedela, da so ti napačni, pa je kljub temu hotela, da toženec dobi višje nadomestilo plače, kot mu pripada in mu ga tudi izplačala.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074201
ZPP člen 2, 7, 11, 11/1, 155, 155/1, 286. ZVZD-1 člen 5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 13. OZ člen 165, 299, 299/2, 378, 378/1. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZBPP člen 11, 11/1, 11/2.
nesreča pri delu - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodninska odgovornost delodajalca - luknja v tlaku - nova poškodba - odmera nepremoženjske škode - premoženjska škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - potrebni stroški postopka - stroški predsodnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.
Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074035
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - trditveno in dokazno breme - zadostna trditvena podlaga
"Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitev toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je razlogovalo, da bi bilo množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, sprva še mogoče šteti kot izredni dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo B." ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije.
ZDR-1 člen 126, 126/2. ZGD-1 člen 270. ZPPOGD člen 3, 4, 4/1, 4/1-4.
plačilo za poslovno uspešnost - poslovodna oseba - razlaga pogodbe - delovna uspešnost - prejemek iz delovnega razmerja
Tako sodišče prve stopnje kot pritožba zmotno navajata, da tožnik vtožuje del plače za delovno uspešnost (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Iz načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi tožnika kot predsednika uprave namreč izhaja, da pri "spremenljivem delu plače" oziroma nagradi kot plačilu za uspešnost poslovanja ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot predsednika uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet v skladu s pooblastili iz 270. člena ZGD-1 (ki se nanaša na prejemke članov uprave, med katerimi je tudi nagrada za poslovno uspešnost).
Iz določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da bi bili lahko utemeljeni le zahtevki za plačilo tistih nagrad, ki bi bile ob prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi že pridobljene (npr. za nagrado ali del nagrade za prejšnja leta oziroma za polovico nagrade prejšnjih let, katere izplačilo je odloženo za dve leti). Ker tožnik pravice do nagrade oziroma spremenljivega prejemka za leto 2017 ob prenehanju delovnega razmerja s toženko še ni pridobil, v zvezi z njo do toženke nima zahtevka.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/3, 158, 158/1, 163, 163/2, 180, 180/3, 212, 214, 214/1, 214/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditveno in dokazno breme - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40‑tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem so ostale neprerekane tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40‑tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30‑tedenskih študijskih programih (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni dokazala (niti ne zatrjevala). Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi tako lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja ali docenta, ki je predaval v 30‑tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30‑tedenskih študijskih programih.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074040
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - napotitev na delo v tujini - odgovornost za ravnanje drugega - dokazna ocena
Drugo toženi stranki kot delodajalki tožnika je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.
Vrhovno sodišče RS odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi pooblaščenca morala ravnati z večjo skrbnostjo in svoje delo organizirati tako, da bi se s tožnikom lahko čim prej sestala, saj sta sklep prejela že 20. 4. 2022 in se je rok za pritožbo iztekel 28. 4. 2022. Ker pa je tožnik zbolel, bi lahko z njim komunicirala po telefonu, lahko pa bi, saj sta imela veljavno pooblastilo in potrebne podatke, vložila pritožbo, česar pa nista storila.
obstoj delovnega razmerja - pravice iz delovnega razmerja - datum prenehanja delovnega razmerja - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - regres za letni dopust
Datum prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov ZZZS, kar je ustrezno dokazno sredstvo. Ker je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri družbi IPS do 19. 8. 2019, mu je delovno razmerje pri toženki in s tem povezane pravice (vključno s prijavo v zavarovanja in vpisom delovne dobe) pravilno priznalo za čas od 20. 8. 2019 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (30. 9. 2019).
V letu 2019 je bila toženka dejanska delodajalka tožnika 9 mesecev, zato je pravilna prvostopenjska presoja, da mu dolguje 9/12 regresa (četrti odstavek 131. člena in prvi odstavek 161. člena ZDR-1).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073987
KPJS člen 46. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNDM-2 člen 4.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - usposabljanje - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji le v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Logistično in podporno osebje (tj. tudi tožnik) je ravno tako pomembno za realizacijo te naloge, s tem pa za dosego cilja oziroma namena usposabljanja. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede vaj in usposabljanj tožnika zato pravilno štelo, da je podana izjeme iz sodbe SEU C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje.
izplačilo dodatka - razlika v plači - delovna uspešnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja iz 8. stopnje funkcionalnih znanj le za dve leti. S tem ni odločilo, da tožnik v letu 2020 nazaduje, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je presojalo le utemeljenost tožnikovega zahtevka po dodatnem plačilu, ali izpolnjuje pogoje iz 40. člena podjetniške kolektivne pogodbe ter delovnega navodila, in ugotovilo, da je tožnikov zahtevek le delno utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - trajajoča kršitev - rok za odpoved - dokazna ocena - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožena stranka je v odpovedi tožnici očitala, da je med delovnim časom opravljala delo za drugo podjetje. Tožnici je torej očitala (dalj časa) trajajočo kršitev, pri takšni kršitvi pa subjektivni rok za izredno odpoved ne more poteči, dokler kršitev traja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so očitki glede njenega preteklega ravnanja zastarani.
Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Obveznost opravljanja dela je temeljna obveznost delavca v skladu s 33. členom ZDR-1. Delavec je dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela. Ravnanje tožnice, ki je v delovnem času, ko bi morala opravljati svoje delovne obveznosti, opravljala delo za tretjo osebo (s.p.), zaradi česar je delovno mesto redoma zapuščala, te skupne odsotnosti pa so lahko trajale tudi do ene ure dnevno, predstavlja hujše kršenje obveznosti iz delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074036
OZ člen 352, 352/1. ZPP člen 243.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - začetek teka zastaranja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Skladno s sodno prakso se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo zdravljenje, od katerega ni več mogoče pričakovati odprave ali zmanjšanja škode. Začetek teka subjektivnega roka ni vedno vezan na zaključek zdravljenja oziroma bolniškega staleža kot takega. Ključen je trenutek, ko bi oškodovanec ob zadostni skrbnosti glede na okoliščine primera razumno lahko določil obseg škode, ko od posameznih medicinskih postopkov oziroma ukrepov ni več mogoče pričakovati, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, ki pa ne sovpada vedno z zaključkom zdravljenja.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 286, 286/4. KZ-1 člen 221, 221/1, 251, 251/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev z znaki kaznivega dejanja - COVID-19 - ponarejanje listin - nedovoljene pritožbene novote - overitev lažne vsebine - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Tudi če bi šteli, da so podani znaki kaznivega dejanja napada na informacijski sistem ali znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, to na zakonitost odpovedi ne vpliva, saj toženka kot delodajalec ni bila dolžna pravno okvalificirati kršitve, bistveno je, da je dejanski razlog odpovedi pisno obrazložila. Iz pisne obrazložitve razloga v odpovedi pa izhaja, da so v očitanem in ugotovljenem (dokazanem) ravnanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja - z nepooblaščenim vnosom (z uporabo tuje profesionalne kartice in preko tujega uporabniškega gesla) je tožnik vstopil v informacijski sistem in tako dosegel, da je izdajatelj javne listine, kar je potrdilo o cepljenju, v zmoti izdal javno listino z lažno vsebino, da so določene osebe cepljene, čeprav niso bile.
ZJU člen 31, 31/1, 31/1-5, 68, 68/1, 68/1-3. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas - financiranje kulturnih programov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi bilo tožničino delo novinarke poročevalke v C. centru vezano na časovno omejen radijski program ali poseben časovno omejen projekt, vezan na izvajanje njene javne službe. Tožnica je namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljala redno novinarsko delo. Toženka je skladno z ZRTVS-1 dolžna zagotavljati radijske in televizijske programe za italijansko narodno skupnost. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogodba z Uradom ne predstavlja pogodbe o zagotavljanju radijskih in televizijskih programov za italijansko narodno skupnost, kot skupni projekt toženke in Republike Slovenije, pač pa zgolj pogodbo o sofinanciranju teh programov, ki jih je toženka (tudi sicer) dolžna zagotavljati kot javno službo na podlagi ZRTVS-1. Pritožba neutemeljeno navaja, da je potreba po dodatnem delu odvisna od tovrstnih pogodb, ter da je bila tožnici iz tega razloga ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas do konca financiranja, saj način financiranja ne vpliva na zaključek o obstoju projektnega dela, prav tako pa potreba po dodatnem delu, zaradi večjega obsega programa, ne predstavlja projektnega dela.
Delodajalec ne more razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas spremeniti v sodnem postopku in uveljavljati, da je dejanski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas drug, kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi mora biti obvezno naveden razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1), delodajalec pa mora v primeru spora dokazati obstoj tega, in ne katerega drugega razloga.
ZUTD člen 27a, 27c, 27c/2, 27d, 27d/1. ZPDZC-1 člen 9, 17, 17/1, 17/2, 17/4, 17/6. ZS člen 3, 3/2. ZMinP člen 5, 5/1. OZ člen 280, 280/1. ZGD-1 člen 7.
delo upokojencev - plačilo za delo - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - obstoj dogovora - kratkotrajno delo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pritrditi gre zaključku sodišča prve stopnje, da za opravljanje ugotovljenega dela tožnika ni bil sklenjen dogovor o odplačnem začasnem ali občasnem delu, temveč je tožnik delo opravljal brezplačno kot pomoč s.p.-ju toženke (svoje tedanje snahe) z željo, da bi se zagotovilo uspešno poslovanje družinskega podjetja s čim nižjimi stroški, s tem pa finančna varnost mlade družine njegovega sina. Takšno opravljanje dela pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ustreza institutu kratkotrajnega dela, ki je v prvem odstavku 17. člena ZPDZC-1 opredeljeno kot brezplačno opravljanje dela pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo starši zakonca samozaposlene osebe. Sodišče prve stopnje je obstoj tega instituta napačno izključilo s sklicevanjem na to, da tožnik ni bil zavarovan za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kar nalaga šesti odstavek citiranega člena. Pomanjkljivost glede izpolnjevanja formalnega pogoja prijave v zavarovanje (pa tudi opustitev vodenja evidenc o opravljenem kratkotrajnem delu; četrti odstavek citiranega člena) na samo vsebino dela oziroma sodelovanja v smislu prvega odstavka 17. člena ZPDZC-1 ne more vplivati. V zvezi s tem je treba dati prednost dejstvom pred formalno obliko. Tožnik kot starš zakonca samozaposlene toženke je namreč brezplačno opravljal delo pri samozaposleni toženki, kar ustreza definiciji kratkotrajnega dela, in sicer ne glede na to, ali ga je toženka zavarovala za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.
ZDR-1 člen 4, 200, 200/2, 200/3. ZPP člen 274, 274/1.
zahtevek za izstavitev - pogodba o zaposlitvi - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - dejanski delodajalec - zavrženje dela tožbe - sprememba izpodbijane sodbe
Rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 velja tudi v primeru zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po tem, ko delavcu preneha civilnopravno razmerje, glede katerega uveljavlja obstoj vseh elementov delovnega razmerja in nadaljuje z delom pri dejanskemu delodajalcu preko zaposlitve pri drugemu, zgolj formalnem delodajalcu.
Ker je tožnik s toženko v prikritem delovnem razmerju, nima pa z njo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev pogodbe o zaposlitvi, saj bo tožnik z realizacijo tega dela tožbenega zahtevka prenehal z delovnim razmerjem pri sedanjem formalnem delodajalcu in tudi formalno delovno razmerje nadaljeval z dejanskim delodajalcem - toženko.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 286, 286/4. KZ-1 člen 221, 221/1, 251, 251/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev z znaki kaznivega dejanja - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - ponarejanje listin - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem
V očitanem in ugotovljenem (dokazanem) ravnanju tožnice so podani vsi znaki kaznivega dejanja - tožnica je z nepooblaščenim vnosom (z uporabo tuje profesionalne kartice in uporabniškega gesla) vstopila v informacijski sistem in tako dosegla, da je izdajatelj javne listine, kar je potrdilo o cepljenju, v zmoti izdal javno listino z lažno vsebino, da so določene osebe (17) cepljene, čeprav niso bile.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074041
ZPP člen 247. ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - obstoj škodnega dogodka - obstoj vzročne zveze - dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazna ocena izvedenskega mnenja - izločitev izvedenca
Ker je tožnik uveljavljal odškodnino za nesrečo pri delu, je sodišče ustrezno ugotavljalo dejstva o tem, kako je prišlo do poškodbe tožnika. Pri tem je pravilno upoštevalo dokazno breme tožnika, ki bi za uspeh v postopku moral dokazati protipravno ravnanje, škodo, in vzročno zvezo. Ker ni uspel dokazati škodnega dogodka 26. 6. 2017 oziroma vzročne zveze med škodnim dogodkom dne 23. 6. 2017 in zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zaradi manjkajočih predpostavk odškodninske odgovornosti tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073832
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. ZPP člen 8.
stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazna ocena - dokazno breme
Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v smislu stališč sodbe C-742/19 pravilno zaključilo, da stalna pripravljenost v zvezi z vajami in usposabljanji predstavlja izjemo iz 1. alineje prvega odstavka izreka citirane sodbe, tj. operativno urjenje (usposabljanje).
Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve tožene stranke, je sodišče pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Drži sicer pritožbena navedba, da tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavlja "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala.