odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost obeh voznikov
Če je odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila obojestranska, odgovarja vsak imetnik za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.
Tožnica zatrjuje, da pritožbe ni mogla vložiti zaradi zdravstvenih razlogov. V tem primeru bi morala tožnica uveljavljati vrnitev v prejšnje stanje po VIII. poglavju ZUP, in sicer v zakonsko določenih rokih. S predlogom za obnovo postopka pa iz razloga, ker ni izpolnjen en od pogojev, določenih v 260. členu ZUP, postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 20. 6. 2014, ne more obnoviti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSK0006986
OZ člen 171. ZZVZZ člen 86, 87.
deljena odgovornost za škodo - nesreča pri delu - ukrepi varstva pri delu - regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje - tožba zoper delodajalca - stroški zdravljenja - prispevek delavca k škodnemu dogodku
Po novejši sodni praksi ni več dvoma, da delodajalec lahko v razmerju do tožeče stranke odgovarja le za del, za katerega je nastanek škode mogoče pripisati njemu. V primeru ugovora soodgovornosti mora zato sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Tako stališče je v skladu z namenom zavarovanja, to je varstvom položaja oškodovanca. Ker bi obstajala možnost regresa delodajalca do delavca, bi namreč v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi škodo moral povrniti delavec sam.
Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta.
Tožena stranka je kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za obvestilo oziroma navodilo tožene stranke o kriterijih, ki bodo uporabljeni za odmero dopusta, in ne za splošni akt delodajalca, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral pri sprejemu teh kriterijev sodelovati sindikat, ker ne gre za predpis v smislu 26. člena ZJU (predpis, ki vpliva na delovna razmerja oziroma položaj javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki vpliva na pravice oziroma obveznosti javnih uslužbencev).
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO SVETA EVROPE - STEČAJNO PRAVO
VSM0023361
Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in sveta o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah člen 2, 2/2, 2/2-c. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 2, 2-f. ZFPPIPP člen 49, 49/2, 49/4.
izdaja evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov - uvedba postopka insolventnosti - začetek postopka insolventnosti
Pritožba utemeljeno opozarja na točko 8 uvoda Uredbe št. 655/2014, iz katere med drugim izhaja, da se ta uredba zlasti ne bi smela uporabljati za zahtevke zoper dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti. To bi po tej uredbi moralo pomeniti, da nalog za zamrznitev zoper dolžnika ne more biti izdan po tem, ko so bili v zvezi z njim uvedeni postopki zaradi insolventnosti, kot so opredeljeni v Uredbi št. 1346/2000. Iz točke (f) člena 2 Uredbe 1346/2000 pa izhaja, da pomeni „čas uvedbe postopkov“ čas začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopkov, ne glede na to, ali je odločba dokončna.
- Takšna vsebina točke (f) člena 2 nazadnje citirane uredbe oziroma takšno pojmovanje „časa uvedbe postopka“ brez dvoma po pravilnem stališču pritožbe sovpada s trenutkom začetka postopka insolventnosti v smislu določb ZFPPIPP (četrti odstavek 49. člena), ko sodišče s sklepom odloči o začetku takšnega postopka in ne (že) s trenutkom uvedbe takšnega postopka (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP, ki se začne z vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.
preprečevanje nasilja v družini - prepoved približevanja
Po določbi prvega odstavka 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval, ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, med drugim izreče prepoved približevanja krajem, kjer se žrtev običajno nahaja ter prepoved navezovanja stikov z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo ter izreče tudi ukrep prepustitev stanovanja v skupni uporabi.
Vložnik zahteve za obnovo sodnega postopka, ki je izredno pravno sredstvo, ni vložil po odvetniku, oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
odločitev o pravdnih stroških - stečaj - prijava terjatve
Ker je bil sklep o nadaljevanju postopka in zavrženju tožbe v obravnavani zadevi izdan med stečajnim postopkom nad toženo stranko, je tudi njena obveznost, da tožniku povrne pravdne stroške, nastala po začetku stečajnega postopka.
Stroški, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku pravdnega postopka, se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP ne poplačajo iz stečajne mase, temveč jih stečajni dolžnik poravnava iz stroškov stečajnega postopka (6. točka 355. člena ZFPPIPP). Za te terjatve ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku.
OZ člen 69, 69/1, 70, 70/1. ZIZ člen 185, 185/1. ZPlaSS člen 7, 7/1, 7/2. ZPP člen 87, 87/1.
plačilo varščine po pooblaščencu - sodelovanje na javni dražbi - plačnik - uporabnik - pooblastilo
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnica kot pooblaščenka res upravičena razpolagati s sredstvi na TRR uporabnice B.B. s katerega je bila nakazana varščina. A.D.S. je pri izdaji spornega plačilnega naloga glede vse na zgoraj obrazloženo ravnala v skladu s pooblastilom, vendar pa je učinek izdaje tega plačilnega naloga enak, kot če bi ga izdala uporabnica računa B.B.. Prvi odstavek 70. člena OZ glede učinkov zastopanja namreč določa, da pogodba (oziroma v obravnavani zadevi enostranski pravni posel izdaje plačilnega naloga), ki jo sklene zastopnik (to je pooblaščenec) v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega (to je uporabnico računa). Dejstvo, da je bila v obravnavani zadevi varščina nakazana iz TRR B.B., tako pomeni, da je kljub delovanju pooblaščenke slednja tudi plačnica varščine, saj je pooblaščenka to dejanje opravila v njenem imenu in s sredstvi, ki se nahajajo na njenem TRR. Iz tega razloga v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZIZ B.B. kot uporabnica računa tudi upravičena sodelovati na javni dražbi.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/2, 10.
povračilo stroškov v zvezi z delom - potni stroški
V pogodbi o izobraževanju je bila določena obveznost tožene stranke, da tožniku izplača stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja skladno z Aneksom h KPND. Tožnik je bil napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena s strani komandirja policijske postaje. Tožena stranka je tožniku na relaciji od bivališča do kraja izobraževanja kilometrino izplačala v višini stroškov prevoza na delo in z dela (v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženih 170,87 km v eno smer). V konkretnem primeru ni šlo za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v smislu drugega odstavka 5. člena Aneksa, temveč je bil tožnik napoten na izobraževanje z lastnim prevoznim sredstvom, zato mu pripada kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, skladno z 10. členom Aneksa h KPND, ki med drugim določa uporabo lastnega avtomobila v službene namene le na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti in da znaša kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene 18 % neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer.
OZ člen 35, 39, 55, 112, 610, 610/1. ZPSPP člen 31.
vstop novega lastnika v najemno razmerje dotedanjega lastnika (prodajalca)
Ključno je dejstvo, da je tožeča stranka z nakupom nepremičnin, na katerih so bili poslovni prostori, obremenjeni z najemno pogodbo, vstopila v vse pravice in obveznosti dotedanjega lastnika in torej najemodajalca.
Tožeča stranka, ki je svoj primarni tožbeni zahtevek temeljila na ničnostnih razlogih za najemno pogodbo, v katero je z nakupom nepremičnin vstopila, bi torej s svojim zahtevkom uspela le, če bi zatrjevala in izkazala, da so bili ničnostni razlogi podani že v najemni pogodbi, ki je bila med toženkama sklenjena v maju 2006.
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – huda malomarnost – možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je spornega dne v času opravljanja redne pripravljenosti na domu, naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni opravil nalog v času pripravljenosti in po ugotovitvi napake ni aktivno pristopil k njeni odpravi vse do naslednjega dne. Huda malomarnost je podana le takrat, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Tožnik je bil potem, ko je opravil reset blagajne in je na ekranu videl izpis „v delovanju“ prepričan, da je napaka odpravljena, pri čemer je zaupal v pravilno delovanje sistema, ki mu kasneje ni več javil napake. Hkrati pa v zvezi z nedelovanjem blagajne in kaosom, ki ga navaja tožena stranka, tožnik ni prejel nobenega klica iz parkirne hiše, kjer je bilo ne nazadnje možno plačevanje tudi na drugih blagajnah. Tožniku je bil prepričan, da blagajna deluje in se ni zavedal možnosti nastanka škode. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da bi mu bi bilo mogoče očitati zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka, kar je drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Delodajalec ima za (b)lažje kršitve na voljo tudi druge, blažje sankcije (disciplinski postopek, redna odpoved iz krivdnega razloga). Glede na dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje storjeno iz navadne malomarnosti, je utemeljena pritožbena navedba, da bi mu lahko izrekla opomin, da bi tožena stranka lahko uporabila blažjo sankcijo v okviru ZDR-1.
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka in da gre za otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke ali otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Ker v predsodnem upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, ali gre za stanje, kot je določeno v seznamu hudih bolezni, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi in ugotavljanje tega naložilo toženi stranki.
Zapustitev trga dela, še preden je sploh ugotovljeno, ali gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, ima lahko hude posledice na socialni položaj osebe, ki uveljavlja pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. V takem primeru je smiselno najprej izpeljati postopek glede ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z opredelitvijo otroka. V primeru, da je ta pogoj izpolnjen, pride do izpolnitve drugega pogoja, torej do zapustitve trga dela oziroma začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Šele ko sta izpolnjena oba pogoja, gre upravičencu znesek delnega plačila za izgubljeni dohodek.
ZPIZ-2 člen 82, 82/3, 429.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103, 104.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - III. kategorija invalidnosti
Izpodbijani odločbi o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznani pravici do dela na delu vodje službe inženiringa s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno sta dokončni in pravnomočni. Tožba zoper pravnomočen posamični upravni akt ni dopustna in je ni mogoče obravnavati po vsebini. V tem obsegu je, z izpodbijano I. točko izreka sodne odločbe, tožba na odpravo pravnomočne drugostopenjske odločbe in prvostopenjske odločbe iz procesnih razlogov zakonito zavržena.
invalidnost - nova invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do spremembe že ugotovljene invalidnosti, da bi se ta poslabšala, ali da bi nastal nov primer invalidnosti. Ugotovilo je, da je njegovo zdravstveno stanje ni slabše, kakor je bilo v letu 2011 in da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, da je preostala delovna zmožnost tožnika zmanjšana za manj kot 50 %, da so stvarne razbremenitve priznane z odločbo tožene stranke z dne 26. 9. 2011 v skladu z njegovim zdravstvenim stanjem. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Razmerje v vrednostnem trikotniku (zmožnosti matere – zmožnosti očeta – potrebe otroka) se ni bistveno spremenjeno v tožnikovo škodo in zato ne terja znižanja tožnikovega preživninskega bremena.
sodba o kaznovalnem nalogu – razveljavitev klavzule pravnomočnosti – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – pomota v datumu pravnomočnosti
Glede na to, da je sodišče prve stopnje že v sklepu II K 4567/2015 z dne 2.9.2016 tudi samo ugotovilo, da je na sodbi, s katero razpolaga obsojenka, napačno naveden datum pravnomočnosti (17.5.2016), pa bo to napako samo popravilo, kot je zapisalo v navedenem sklepu. Res je, kot navaja zagovornik, da postane pravnomočen izrek sklepa in ne njegova obrazložitev, vendar v tem primeru ne gre za vprašanje izreka, pomoto v datumu pravnomočnosti pa lahko sodišče samo popravi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo po vsebini o predlogu že odločeno, je zato pravilna in vanjo ni treba posegati.