Napačno zapisana številka, npr. računa ali parcelne številke nepremičnine, je tipična pisna pomota, ki jo sodišče sme in mora popraviti s popravnim sklepom. Dejstvo, da ta pomota nasprotni stranki ni očitna in takoj zaznavna, te presoje ne spremeni.
Sodišče prve stopnje je v presoji o utemeljenosti izreka ukrepov izhajalo s pravilnega stališča, da zaščitni ukrepi po ZPND niso usmerjeni v reševanje konfliktnih situacij in varstvo pred vsakršnim nasiljem, ampak je njihov izrek utemeljen le tedaj, ko je zaradi spravljanja v podrejen položaj in zlorabe moči med družinskimi člani žrtev akutno ogrožena.
Upoštevaje ravnanja in doživljanje udeležencev v izpostavljenih dogodkih je v kontekstu siceršnje družinske dinamike utemeljen sklep, da gre za dlje časa trajajoč konflikten odnos, zaradi katere je verjetno, da je nadaljnje skupno življenje postalo nevzdržno, ni pa verjetno izkazana ogroženost predlagateljic, ki bi utemeljevala oblastni poseg v to razmerje.
Ker je med udeleženci podan izjemno konflikten odnos, h kateremu sta prispevali obe strani, je pravično in primerno, da vsak krije svoje stroške postopka.
Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.
Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.
Sodišče prve stopnje je odločitev o prekinitvi postopka ustrezno utemeljilo s sklicevanjem na smotrnost in ekonomičnost. Če bo namreč ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne bodo več izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, brez prekinitve postopka pa bi stranki morali v vmesnem času vložiti pritožbo zoper zamudno sodbo, če se z odločitvijo ne strinjata, kar bi povzročilo dodatne stroške postopka.
Določba 40. člena ZNP-1 takšne procesne situacije, ko se nepravdni postopek zaključi brez vsebinske odločitve, ne ureja. Zato je treba o stroških nepravdnega postopka odločiti ob smiselni uporabi prvega odstavka 158. člena ZPP
Pritožnik utemeljeno opozarja, da odvetniku, če se zastopa sam, ne pripada nagrada po OT. Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroškov zastopanja samega sebe.
Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da opisana nasprotja in izostanek vsakršnih razlogov o nasprotujočih stališčih in argumentih strank glede smotrnosti prekinitve vzbujajo dvom, ali se je sodišče prve stopnje sploh seznanilo z razlogi, s katerimi je toženka utemeljevala predlog za prekinitev postopka, in z razlogi, s katerimi je tožnica temu predlogu nasprotovala.
Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče. Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča. Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila. To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.
Sodno pisanje je bilo pooblaščenki predlagateljice vročeno šele naknadno. Kljub prvotno napačni vročitvi se je pooblaščenka (oz. predlagateljica) pravočasno seznanila s sodnim pisanjem. Predlagateljica zato ni uspela izkazati, da bi ji bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost obravnavanja.
Tožnikov podpis na predloženi pritožbi ni fizično izpisan, temveč je skeniran in na pritožbo le natisnjen. Tak podpis po prej citirani zakonski določbi in tudi po obširni in usklajeni sodni praksi, ki ne dopušča fotokopiranega ali skeniranega podpisa, ne izpolnjuje zahteve po izvirnosti podpisa. Pritožba je posledično nepodpisana in nepopolna, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti.