Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna.
Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Postopki po Zakonu o duševnem zdravju so nujni (prvi odstavek 33. člena. ZDZdr). Prav tako sodišče samo navaja, da je tolmačko kontaktiralo na dan naroka in je bila slednja na voljo takoj, kar pa še ne pomeni, da zadeve ni mogoče opredeliti po prvem odstavku 47. člena Pravilnika. Kot navaja pritožba, je delo, ki ga je za tisti dan imela za opraviti (šlo je za pisno delo od doma) odložila in dobro uro zatem, ko jo je sodišče kontaktiralo že opravljala svoje delo na naroku.
Na pisno izvedensko mnenje je dala toženka vrsto pripomb in vprašanj ter predlagala zaslišanje izvedenke. Izvedenka je na to natančno in sistematično pisno odgovorila. Ko je zatem sodišče stranki izrecno pozvalo k izjavi o tej dopolnitvi, sicer bo štelo, da se z izvedenkino ekspertizo strinjajo, je toženka molčala. Ta molk je sodišče upravičeno razumelo kot njeno sprijaznjenje s stroškovnimi izsledki izvedenke, ki je toženkine pripombe v pisni dopolnitvi argumentirano ovrgla. Zato s tem, ko izvedenke ni še ustno zaslišalo, ni bistveno kršilo določb postopka.
ZPP ne prepoveduje, da bi sodnica pravno odločilna dejstva spoznavala posredno, torej tako, da bi o njihovem obstoju izkustveno in logično sklepala iz t. i. pomožnih (indičnih) dejstev.
Pritožbena izjava ima restriktiven pomen in kadar pritožnikove volje ni mogoče zanesljivo ugotoviti, velja domneva, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožbenim interesom. Zaradi nasprotujočih si trditev v pritožbi je treba šteti, da se sodba izpodbija v celoti.
V izhodišču odločanja o odmeri plačila za opravljeno delo mora biti pravilo, da sodni tolmač ne sme biti večkrat plačan za isto delo (za prevod istega besedila). Pri odmeri plačila mora biti zato ustrezno ovrednotena okoliščina, da se besedilo, ki je predmet prevoda, v več listinah (v pretežnem delu) ponavlja. V tem primeru je sodna tolmačka upravičena do sorazmerno nižjega plačila, pri čemer je višina plačila odvisna od ocene (temelječe na primerjavi besedil), v kolikšnem delu (deležu) je besedilo prevoda isto oziroma različno. Ustrezno pa je treba tudi upoštevati, da mora sodni tolmač skrbno ("od besede do besede") preveriti, v kolikšnem obsegu je besedilo, ki je predmet prevoda, identično že prevedenemu besedilu.
Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči.
Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.
Tožnik je v postopku uveljavljal štiri zahtevke, pri čemer z dvema ni bil uspešen (zahtevka na odpoved najemne pogodbe in na izpraznitev in izročitev bivalne enote sta bila zavrnjena). Z ostalima zahtevkoma (na plačilo neplačanih najemnin in plačilo neplačanih obratovalnih stroškov) pa je tožnik dejansko uspel, saj so toženci neplačane najemnine in stroške plačali po vložitvi tožbe in tik pred narokom za glavno obravnavo, zato je tožnik svoja zahtevka iz tega naslova ob strinjanju tožencev umaknil. Ob taki procesni situaciji je sodišče prve stopnje odločilo, da je pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
S plačili, izvedenimi po vložitvi tožbe, so toženci pripoznali zahtevek, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem delom zahtevka dosegel dejanski uspeh. Glede na to, da so se toženci, ki dlje časa niso izpolnjevali svojih obveznosti iz najemne pogodbe, plačilu denarne terjatve tudi še v tem postopku upirali z navajanjem razlogov, zakaj plačila niso sposobni izvesti, ni mogoče govoriti, da toženci niso dali povoda za tožbo (157. člen ZPP).
S ponavljanjem navedb, s katerimi sta pritožnika v zapuščinskem postopku uveljavljala, da je oporoka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah, v tem postopku ne moreta doseči prekinitve postopka. Solastninska pravica predlagateljice glede navedenih nepremičnin temelji na pogodbi, da bi o njeni veljavnosti tekla pravda, pa pritožnika ne trdita.
Pritožnica svoj pravni interes utemeljuje zgolj z zatrjevanjem obstoja predpogodbe in plačili.
Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve.
Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.