obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnica je (z izjemo meseca junija 2015) v obdobju od 1. 3. 2011 do 31. 1. 2016 na različnih pravnih podlagah opravljala delo za toženo stranko. Dne 14. 1. 2016 je nastopila bolniški stalež, ki je trajal do 30. 9. 2016. V organiziran delovni proces tožene stranke se je vključila prostovoljno, delo za toženo stranko pa je ves čas opravljala osebno, kar je tožena stranka od nje tudi pričakovala oziroma zahtevala. Tožena stranka je tožničino delo potrebovala neprekinjeno oziroma je bila potreba po njenem delu stalna. Delavka tožene stranke je tožnici dajala navodila za delo in jo pri delu nadzorovala. Tožnica se je morala z njo dogovarjati glede izrabe letnega dopusta in ji redno sporočati svoje bolniške odsotnosti. Tožničino delo se ni razlikovalo od dela pri toženi stranki zaposlenih delavcev, saj ga je opravljala po programu in v prostorih tožene stranke vsak dan od 7.00 do 15.00 ure, pri delu je uporabljala pohištvo in računalnik tožene stranke ter se udeleževala njenih delovnih sestankov. Tožena stranka je tožnici vsak mesec nakazovala plačilo za opravljeno delo. V relevantnem obdobju ni opravljala dela za drugega delodajalca. Zato so bili v razmerju med tožnico in toženo stranko podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1.
odškodninska odgovornost - delovna nezgoda - opustitev izvajanja ukrepov varstva pri delu
Dolžnost delodajalca je, da predvidi okoliščine, ki se pojavijo pri opravljanju vsakega dela in da delavcu zagotovi takšno delovno opremo, ki mu zagotavlja varno delo. Zavarovanec toženke bi za konkretno delo moral predvideti, da lahko pri pospravljanju steklenic, zloženih v kovinski koš, pride do poka steklenice in do porezanja.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - pravica do zaslišanja obremenilne priče
Pravica do obrambe se med drugim izvršuje tudi z zaslišanjem obremenilnih prič. Ustaljena ustavnosodna presoja temelji na stališču, da je pravica do zaslišanja obremenilnih prič samostojni element pravice do obrambe in v skladu s tem jamstvom je treba obdolžencem omogočiti, da izpodbijajo obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišujejo njihove avtorje, torej da preverjajo in izpodbijajo njihovo verodostojnost, jim neposredno postavljajo vprašanja in komentirajo njihove izjave, bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje v postopku.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neizvedba zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ker tožena stranka pred podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnila zakonske obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in tožnici zagovora ni omogočila. Delodajalec mora po drugem odstavku 85. členu ZDR-1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničino ravnanje, kot je opisano v izredni odpovedi, ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, ravno nasprotno. Ob dejstvu, da je tožnica izostala z dela, razlogov za to pa toženi stranki ni sporočila, bi morala imeti (na zagovoru) možnost pojasniti razlogi za svoj izostanek ter razloge za to, da tožene stranke o tem ni obvestila.
ZDR-1 člen 33, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Izostanek z dela, za katerega delavec nima odobritve delodajalca, predstavlja utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Prihajanje na delo je namreč predpogoj, da se delo sploh lahko opravlja, opravljanje dela pa je temeljna dolžnost delavca v delovnem razmerju (33. člen ZDR-1).
Vsi zakonski pogoji za objavo popravka morajo biti podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote. Zahtevka ni mogoče deliti na dele, ki zadostijo zakonskim pogojem ZMed in na tiste, ki zakonskih pogojev ne izpolnjujejo. Če zakonskih pogojev ne izpolnjuje del zahtevanega popravka, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru, je treba zahtevek zavrniti.
Vročilnica, ki je potrdilo o opravljeni vročitvi, je javna listina, zato velja, da je njena vsebina resnična (prvi odstavek 224. člena ZPP). Gola pritožbena trditev, da tožnica plačilnega naloga ni prejela, ne zadošča za dokaz o nasprotnem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00000980
OZ člen 708, 708/2. ZIL-1 člen 120a, 120a/1, 120a/1-c. ZPP člen 286a, 286a/4.
licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje
Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.
V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.
Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kršitev pravice do poštenega sojenja - načelo enakosti orožij - zavrnitev dokaznih predlogov
S tem, ko je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo toženčev dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca, toženca ni postavilo v slabši položaj kot tožnico, saj se je imel toženec vseskozi možnost izjaviti tako o zahtevku in navedbah tožnice kot o rezultatih dokazovanja.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ki jih je dokazoval z ročno napisanim potrdilom o višini dolgovanih zneskov iz posameznih naslovov. Tožena stranka ni zatrjevala, da so vtoževane terjatve zastarane, kar pomeni, da bi za pripoznanje tožnikovih terjatev zadostovala tudi ustna pripoznava. S podpisom zneskov, ki jih dolguje tožniku iz različnih pravnih naslovov (plača za obdobje od julija do novembra 2014, regres 2014, jubilejna nagrada in odpravnina), in izročitvijo te listine tožniku, je tožena stranka ustrezno izrazila voljo glede pripoznanja obstoja in višine dolga do tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to potrdilo.
domneva o umiku tožbe - pravočasno plačilo sodne takse - način plačila - plačilo z nakazilom na prehodni račun sodišča - plačilo sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev
Za uporabo domneve iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1 mora biti nalog za nakazilo denarnih sredstev v dobro prehodnega podračuna sodišča oddan ponudniku plačilnih storitev pred iztekom roka za plačilo sodne takse, kar je tudi značilnost obravnavanega primera.
pobotni ugovor - izrek sodbe - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Izrek izpodbijane sodbe ni ustrezno formuliran, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje bi ob podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP. Formulacija izreka izpodbijane sodbe je torej pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen in določen tričlenski izrek.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 191. člena OZ, ko je presodilo, da je neutemeljen pobotni ugovor tožene stranke glede nasprotne terjatve. Tožena stranka je tožnici prostovoljno in brez kakršnihkoli zahtev občasno plačala stroške prevoza na delo in z dela. V postopku pred sodiščem prve stopnje je ugovarjala le, da je po pomoti izplačevala te stroške. Ker je tožena stranka morala vedeti, da plačuje nekaj, česar ni dolžna plačati, in kar s pobotnim ugovorom zahteva nazaj, bi si morala pridržati pravico, da znesek zahteva nazaj, če se ugotovi, da ga ni bila dolžna plačati. Tožena stranka pridržka ni navajala niti dokazovala, zato izplačanih zneskov prevoza na delo in z dela ne more zahtevati nazaj.
nadure - nadurno delo - efektivni delovni čas - mobilni delavci - pripravljenost za delo doma
Odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Delavec je namreč upravičen do izplačila nadur, če je takšno število nadur, kot izhaja iz podatkov evidentiranih ur, dejansko opravil, pod pogojem, da so bile te glede na naravo in obseg dela potrebne, ne glede na to, da mu delodajalec nadurnega dela ni posebej odredil.
Pravdni stranki sta na več mestih v pogodbi o zaposlitvi sklicujeta na kolektivno pogodbo, v uvodu oz. preambuli pogodbe o zaposlitvi pa sta izrecno navedli, da pogodbo o zaposlitvi sklepata na podlagi določil KPCPP. Glede na navedeno je treba po presoji pritožbenega sodišča šteti, da so bila določila te kolektivne pogodbe po volji strank inkorporirane v pogodbo o zaposlitvi kot njen sestavni del, zato ni pomembno, ali je dejavnost tožene stranke (opravljanje taksi prevozov) mogoče uvrstiti med dejavnosti iz 2. člena KPCPP, ki določa stvarno pristojnost kolektivne pogodbe. Stališče, da se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorita, da v njunem medsebojnem razmerju veljajo določila določene kolektivne pogodbe, četudi ta kolektivna pogodba delodajalca sicer ne zavezuje, je pritožbeno sodišče v svoji praksi že zavzelo.
nova škoda - izvensodna poravnava - povrnitev negmotne škoda
Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari.
zavarovalna pogodba za avtomobilski kasko - uporaba splošnih pogojev - izključitev odgovornosti zavarovalnice - naravne nesreče - poplava - več vzrokov za škodo - poškodba vozila
Voznik, ki vozi vozilo v nalivu, ponoči, in proti neosvetljenemu podvozu ne more pričakovati zastajanja vode v podvozu, še manj pa lahko v takšnih razmerah vnaprej oceni višino vode. Za kaj takšnega bi bila potrebna najmanj dobra vidljivost.
Začetni vzrok za nastanek škode je bil zanesljivo podan že, ko je vozilo obtičalo v podvozu. K nastanku škode je še dodatno prispevalo naraščanje gladine vode zaradi poplav, saj je prav zato vozilo začelo plavati. Škode zaradi enega in zaradi drugega dogodka pač ni mogoče razmejiti.
Škode toženi stranki ne bi bilo treba povrniti, če bi voznik v vozilu tožeče stranke vozil po poplavljeni cesti. Ugotovljeno dejansko stanje pa je drugačno: voznik je zapeljal v vodo, nato je zaviral in ustavil vozilo. Obstal je na mestu in s premikanjem ni hotel nadaljevati.
Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZASP člen 157, 157/4, 157a, 157a/2, 168, 168/3.
avtorske in sorodne pravice - uporaba fonograma - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za zakonito rabo fonogramov - odstop od enotne prakse - odstop od ustavljene sodne prakse - exceptio illegalis - odločba SEU - civilna kazen - kršenje avtorskih pravic - iura novit curia - razlaga zakona
Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi za razlago SS 2006 sodišče moralo zaprositi Svet za avtorsko pravo. Za to obstajata vsaj dva tehtna razloga. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes (drugi odstavek 157.a člena ZASP). Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v drugem odstavku 157.a člena ZASP, ni pravnega temelja.
Določilo 159. člena OZ, po stališču teorije in sodne prakse namreč izhaja iz tega, da je potrebno olajšati položaj oškodovanca v ugotavljanju tega, kdo je imetnik nevarne stvari, zato pa je imetnik nevarne stvari praviloma njen lastnik, ta pa je tisti, ki mora dokazati, da je riziko prešel na drugega, ker je sicer sam odgovoren za škodo.
odložena predaja zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Kadar sodišče odloča o predaji na podlagi ENPP, ni pristojno presojati pravilnost in zakonitost odločbe, na podlagi katere je nalog izdan. Pri odločanju o dopustnosti izvršitve naloga je namreč vezano le na pogoje iz 9. do 14. člena ZSKZDČEU, ki pa glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin vendar zagotavlja varovalno funkcijo. Tako je v 8. točki 10. člena ZSKZDČEU določeno, da se predaja zahtevane osebe zavrne, če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona ali kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada - povrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pritožnik (sodni izvedenec) ni upravičen do nagrade in plačila stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja. Pravilno je ugotovilo, da stroški niso bili potrebni, ker bi glede na vsebino predhodne predstavitve zadeve po telefonu in vsebino vprašanj iz sklepa, na katera je sodišče v predmetni zadevi potrebovalo odgovore izvedenca, pritožnik lahko sodišče obvestil, da odklanja izdelavo izvedenskega mnenja v predmetni zadevi. Pritožnik zatrjuje, da je bil študij spisa potreben, da je šele po njem lahko navedel razloge za odklonitev izdelave izvedenskega mnenja. V pritožbi zgolj nekonkretizirano in s sklicevanjem na kratko trajanje pogovora (82 sekund) nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je bilo v predhodnem telefonskem razgovoru pojasnjeno, da je predmet tega delovnega spora plačilo odškodnine za škodo, nastalo kot posledica zastrupitve s svincem v delovnem okolju. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je to v povezavi z vprašanji, ki jih je sodišče prve stopnje zastavilo v sklepu, pritožniku dalo dovolj podatkov, da bi lahko že tedaj sodišče prve stopnje opozoril na možno odklonitev izdelave izvedenskega mnenja, kot izhaja iz kasneje navedenih razlogov, oziroma zahteval od sodnice več podatkov v zvezi s tem, česar pa ni storil. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da strošek študija spisa ni bil potreben, zaradi česa izvedenec ne more biti upravičen do njegovega povračila.
predlog za izločitev dokazov - pritožba zoper sklep - postopek s pritožbo zoper sklep
Senat višjega sodišča o seji ni obveščal obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav sta predlog podala ob sklicevanju na določbe 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014. Za postopek s pritožbo zoper sklep po prvem odstavku 403. člena ZKP smiselna uporaba 378. člena ZKP ni predvidena. Izjema je določena v drugem odstavku 403. člena ZKP, vendar le, ko gre za sklep iz 492. člena ZKP, ki ni predmet tega pritožbenega preizkusa. Pritožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/2014 z dne 9. 2. 2017, saj prezre, da se ta nanaša na primere odločanja o krivdi kot glavni stvari v kazenskem postopku, o čemer pa sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni odločalo.