TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi obtoženega V. Ž. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 304,50 EUR.

Z obtožencem ni moč soglašati, ko meni, da bi ga predsednik senata pred priznanjem krivde na predobravnavnem naroku moral seznaniti z možnimi posledicami priznanja, torej tudi z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Take dolžnosti pa naš postopek, z razliko od ZKP BIH, ne določa in tudi z razlago določbe 1. točke prvega odstavka 285. c člena ZKP (ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja) ni mogoče priti do zaključka, ki ga pritožnik zasleduje. Ta pravni pouk namreč zajema posledice priznanja krivde oz. sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki je zlasti v tem, da se obtoženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki se nanašajo na izrek kazenske sankcije, in še posebej, da je izjava o priznanju krivde nepreklicna. Seznanitev s posledicami priznanja krivde torej pomeni, da obtoženec ve, da v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku oz., da se odpoveduje postopku na glavni obravnavi, ne pa tudi, da bi ga moralo sodišče posebej seznaniti z vsemi pravnimi posledicami obsodilne sodbe. Glede na to, da sklenitev pisnega sporazuma o priznanju krivde ni stvar ad hoc odločitve temveč gre vnaprej dogovorjen in premišljen konsenz obeh strank, z obvezno navzočnostjo zagovornika na strani obtoženca, pa je razumljivo, da je toliko manj možnosti, da se obtoženec ne bi zavedal posledic sklenjenega priznanja, ali pa, da bi bil pri tem morebiti celo zaveden.

Pa tudi sicer bi bil tak pravni pouk tudi povsem nepotreben. Kadar si namreč storilec s kaznivim dejanjem pridobi premoženjsko korist, je ne glede na določbo prvega odstavka 74. člena KZ-1, ki tako dolžnost izrecno pripisuje, že obče človeško jasno in samo po sebi razumljivo, da storilec tako pridobljene koristi ne more obdržati. Tudi dejstvo, da krivdo prizna, ga ne odvezuje dolžnosti, da s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist vrne. Gre torej za obvezo, ki je poleg tega, da je predpisana z zakonom že z moralno etičnega vidika tako sama po sebi umevna, da storilca v kazenskem postopka o navedeni dolžnosti ni potrebno posebej opozarjati.