Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.
Sodišče druge stopnje še pripominja, da je poleg tega po njegovi oceni na podlagi ugotovljenih dejstev v predmetni zadevi in glede na trditve tožnika podan tudi zakonski dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (navedene predpostavke so naštete alternativno).
To pomeni, da je tožnik toženki že ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje odplačal za 80,51 % višji znesek, kot bi ji, če bi ostali ročnost kredita in višina anuitet ves čas nespremenjeni. To pa je razmerje, za katerega je mogoče reči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (toženec po pogodbi tudi ni imel možnosti konverzije). Zato je nepoštenost pogoja in posledično ničnost celotne pogodbe podana tudi iz tega razloga.
V ZPND predvideni ukrepi niso namenjeni reševanju konfliktnih partnerskih razmerij in spornih vprašanj v zvezi z (domnevnim) skupnim premoženjem, temveč zaščiti žrtev nasilnih dejanj z ukrepi za prenehanje obstoječega in preprečitev grozečega nasilja. Dogajanje 16. 10. 2024 in siceršnja dinamika razmerja med udeležencema izkazujeta konflikten in nekonstruktiven partnerski odnos ter neurejena premoženjska razmerja, ne pa nasilja nasprotne udeleženke nad predlagateljem. Predlog za izrek ukrepov za njegovo zaščito je bil zato utemeljeno zavrnjen.
Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb prvostopenjskih sodišč ter se zato od pritožnikov pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Golo ponavljanje dejanskih in pravnih naziranj iz postopka pred sodiščem prve stopnje temu standardu ne zadosti, saj ne predstavlja kritike izdane in izpodbijane odločbe.
Ker od leta 1986 dalje tožnik ni mogel biti v dobri veri glede zemljišča, ki presega tisto, za kar je bilo v pravdi P 23/87 (prej P 57/86) kot predhodno vprašanje ugotovljeno, da je priposestvoval, je nepomembno za odločitev, kdo je kosil travnati del zemljišča: tožnikova morebitna košnja namreč ne pomeni njegove dobre vere, da je lastnik travnatega dela zemljišča. Enako velja za današnje uživanje celotnega zemljišča ter tudi za nesporni dejstvi, da je toženec tožniku že po letu 1986 pomagal pri betoniranju opornega zidu za vrt in da je posadil ciprese okrog zemljišča, ki ga je izvedenec odmeril do točke C3. Ker takrat ni bil več v dobri veri, samo posest ne more privesti do priposestvovanja.