ZDR člen 129. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 51, 51/2. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 47, 47/2.
plačilo razlike plače - dodatek za delovno dobo - uskladitveni dodatek
ZDR nima določil o višini dodatka za delovno dobo, sta pa KPDZD in SKPgd določali dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. SKPgd je sicer res prenehala veljati v letu 2006, vendar je bila navedena kot podlaga za pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni po tem datumu. Kot podlaga je v pogodbah o zaposlitvi navedena tudi Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci, ki je veljala vse do 18. 7. 2008, ko jo je nadomestila Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, ki prav tako določa dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Tožena stranka je zato dolžna tožnici izplačati razliko med izplačanim dodatkom za delovno dobo ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki in dodatkom ob upoštevanju skupne delovne dobe.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZVZ člen 19. ZPIZ-1 člen 6.
invalidska pokojnina - ponovna odmera - bivši vojaški zavarovanec - pasivna legitimacija - država - ZPIZ
Republika Slovenija ni organ, ki bi odločal o priznanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Skladno s 1. odstavkom 10. člena ZPIZ-1 je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja ZPIZ Slovenije, ki ima status javnega zavoda. Pravice iz obveznega zavarovanja se uveljavljajo pri zavodu po ZUP, če s tem zakonom ni drugače določeno. Sodno varstvo pravic pa je zagotovljeno po zakonu. Naloga države je, da zagotavlja delovanje in razvoj obveznega zavarovanja (6. člen ZPIZ-1). Tudi v primeru, ko gre za uveljavljanje pravic po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), o pravicah iz tega zakona skladno z 19. členom ZPIZVZ odloča ZPIZ. To pa pomeni, da je v primeru, ko gre za spor iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, lahko tožena stranka le ZPIZ Slovenije, ne pa Republika Slovenija.
OZ člen 346, 347, 347/1, 352, 352/1, 352/3. ZDR člen 172, 172/3, 206.
vračilo stroškov izobraževanja - zastaranje
V obravnavani zadevi gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena ZDR, ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2. ZVZD-1 člen 51, 51/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prepoved dela pod vplivom alkohola, drog in drugih substanc
Tožnik je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola (v času preizkusa je imel 1,15 promila alkohola v izdihanem zraku). S tem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (določbe 31, 32, 33. čl. ZDR, ki med drugim delavcu nalagajo upoštevanje delodajalčevih navodil in spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu in prvi odstavek 51. čl. ZVZD-1, ki določa, da delavec ne sme delati na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc), kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
ZST-1 člen 10. ZPP člen 81, 81/4, 318, 318/1, 319, 319/2.
predlog za taksno oprostitev – pravnomočna odločitev – ponoven predlog – brezposelnost – predlog za izdajo zamudne sodbe – procesna sposobnost
Ker je o tožničini zahtevi za oprostitev plačila sodne takse v tem postopku že bilo pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje ravnalo, ko je njen ponovni predlog, ki ni oprt na novih dejstvih in dokazih, ob smiselni uporabi drugega odstavka 319. člena ZPP zavrglo.
Izdaja sklepa, s katerim se zavrne predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe, ni potrebna.
Brezposelnost sama po sebi ni razlog za taksno oprostitev.
vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga - zamuda roka
Rok 15 dni za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje (čl. 117/2) je pričel teči takrat, ko je prenehal vzrok (vrnitev na delo po končani bolniški odsotnosti), zaradi katerega je tožena stranka zamudila rok za odgovor na tožbo. Zato je potrebno šteti, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožena stranka vložila po izteku navedenega roka, prepozen in ga je potrebno zavreči v skladu z določbo 118. člena ZPP, ki določa, da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli, če je bil zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ali če je bil zamujen narok, določen na predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
prisilna hospitalizacija – pogoji za prisilno zdravljenje – duševna bolezen – ogrožanje življenja ali zdravja drugih – zmožnost presoje realnosti
V konkretni zadevi obstoji realna grožnja, da bi nezdravljena bolezen udeleženke zaradi vpliva bolezni ogrozila življenje drugih ali huje ogrozila zdravje drugih. Udeleženka je pod vplivom blodenj, urejenih v sistem, ki je usmerjen na njeno osebno življenje (da njeni otroci niso njeni otroci in da njen mož ni bil njen mož), pri čemer pri njej prihaja pod vplivom bolezenskega mišljenja do agresije do bližnjih oseb.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
bolniški stalež
Tožnik je bil v spornem obdobju zmožen za delo. Opravljenih je bilo več preiskav, vendar pa zdravstvene težave niso bile izražene v taki meri, da bi bil potreben bolniški stalež. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 116, 116/2. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve - invalid - invalidnost III. kategorije
Postopek v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici (invalidki III. kategorije), ni bil izveden v skladu s predpisi, ki za invalide določajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Tožena stranka namreč ni spoštovala določb 116. člena ZDR, zlasti pa ne določbe 40. člena ZZRZI, po katerih je invalidu mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe druge ustrezne zaposlitve le. če je delodajalec o tem pridobil mnenje komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - delodajalec - podružnica - subjektivna sprememba tožbe
Kot tožničinega delodajalca je mogoče šteti le podružnico v Ljubljani, s katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, in ne ustanoviteljice (tuje pravne osebe: zveze bank) te podružnice.
Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi s Podružnico Ljubljana, ki je nastopala v vlogi njenega delodajalca, saj je prevzemala nase pravice in pooblastila, ki so značilna za delodajalca (sklenitev pogodbe o zaposlitvi, podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dajanje navodil tožnici v zvezi z delom,...). Tožnica z ustanoviteljico ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, prav tako ji ustanoviteljica ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Zato tožničin zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper pravno osebo, ki ni njen delodajalec in ni pasivno legitimirana v tem sporu, ni utemeljen.
Tožnik je bil v ocenjevalnem obdobju ocenjen z oceno prav dobro. Za odlično oceno bi moral doseči nadpovprečne rezultate, kar pomeni, da bi moral opraviti delo visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemni samostojnosti, ustvarjalnosti in natančnosti. Vendar tožnik teh postavk v konkretnem primeru ni izkazal. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev letne ocene ni utemeljen.
nedovoljena pritožba – poziv na prevzem pravde – napačen pravni pouk
Ravnanje sodišča prve stopnje – poziv na prevzem pravde – nima narave sklepa sodišča, temveč gre za poziv, ki je potreben zaradi vodstva pravde, z njim pa se ne odloča o pravicah in dolžnostih pravdnih strank.
ZIZ člen 38, 38/7. ZPP člen 111, 111/2, 111/4, 142, 142/3, 142/4, 142/5, 154, 154/1.
osebno vročanje - vročitev v poštni predal - pravočasnost pritožbe - stroški izvršilnega postopka - subjektivni rok - objektivni rok
1. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo pisanje (sklep o stroških z dne 24.5.2013) puščeno v poštnem predalu začasnega zastopnika 2. in 3. dolžnika dne 28.5.2013, ker vročevalec pisma ni mogel osebno izročiti naslovniku. Pritožba utemeljeno opozarja, da, ker gre za sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, je zanj predpisano osebno vročanje po 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sklepu II Ips 13/2010, se morajo pisanja iz 142. člena ZPP (tudi) v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.
2. Na podlagi sedmega odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja. Tu je določen subjektivni rok – takoj in objektivni – 30 dnevni rok. Slednji je skrajni rok in velja za primere, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, a še ni potekel subjektivni rok; ko torej stranka izve za stroške ali višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Če pa so znani prej, je treba povračilo zahtevati takoj (in ne kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka), sicer se stroški ne priznajo. Subjektivni rok od upnika terja njegovo aktivnost pri spremljanju izvršilnega postopka in ga zavezuje, da zahteva povrnitev stroškov takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, saj je namen določbe ta, da se že med postopkom oz. v kratkem času po koncu izvršbe ugotovijo in razrešijo vsa vprašanja v zvezi s stroški izvršilnega postopka.
Tožnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je sodišče naložilo, da mora v 30 dneh, od prejema sklepa, popraviti in dopolniti tožbo, tako da bo vsebovala vse, kar je potrebno za obravnavanje in sicer da postavi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, navede dejstva, na katera opira zahtevek in predlaga dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti zatrjevana dejstva. Sodišču je sicer poslal dopolnjeno tožbo, vendar tudi popravljena tožba še vedno ni primerna za obravnavo, ker ne vsebuje jasno opredeljenega tožbenega zahtevka. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP. Za obravnavanje je bistven določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti tožba niti dopolnitev tožbe ne vsebujeta, zato je bilo potrebno v skladu z določbami 105. in 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP, tožnikovo tožbo zavreči.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 5, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/2, 23. ZIZ člen 17, 17/1, 55.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - ugovori - vezanost sodišča na izvršilni naslov
V konkretnem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. UEIN v 5. členu določa, da se sodba, ki je bila potrjena kot evropski nalog za izvršbo (EIN) v državi članici izvora, prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora proti njenemu priznanju. To pomeni, da v državi izvršitve nista potrebna dodatno priznanje in potrditev izvršljivosti (odprava eksekvature). Sama izvršba na podlagi EIN se vodi po pravilih države izvršbe. Pri tem je EIN v celoti izenačen z domačimi izvršilnimi naslovi. Po 2. točki 21. člena UEIN pa se sodba ali njena potrditev kot EIN v državi članici izvršbe pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine, zato so takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi po 17. členu ZIZ je v izvršilnem postopku sodišče vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi (načelo stroge formalne legalitete), zato ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega ter vanj posegati.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
zavrženje tožbe - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - napačna navedba tožene stranke - poprava tožbe
Tožeča stranka, ki je delavec, ki v tem sporu uveljavlja sodno varstvo, ker mu delodajalec ni izplačal nobene plače, niti ničesar drugega in je skladno z določbo 112. člena ZDR podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi napačno navedbo tožene stranke lahko popravila vse do konca poravnalnega naroka, oziroma v kolikor ta ne bi bil izveden, do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo (37. člen ZDSS-1). Zato tožbe zaradi navedene pomanjkljivosti ni mogoče zavreči.
odlog izvršbe na predlog tretjega - obstoj pravice na predmetu izvršbe - pogodba o leasingu
Po določbi prvega odstavka 73. člena ZIZ sodišče odloži izvršbo na predlog tretjega, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. Ker je narava pogodbe o leasingu takšna, da ima na predmetu leasinga lastninsko pravico leasingodajalec (in je tako ves čas trajanja pogodbenega razmerja pravni lastnik predmeta leasinga), leasingojemalec pa ima le pravico do uporabe tega predmeta (in je t.i. ekonomski lastnik), pritožnik v obravnavanem primeru ne more uspeti, ob sklicevanju na drugi odstavek 520. člena OZ, z navedbo, da tretji niti verjetno ni izkazal obstoja svoje pravice na zarubljenih premičninah.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - pravica do svobode gibanja - razžalitev dobrega imena in časti - krivdna odgovornost
Tožnik je kot varnostnik odpotoval v Republiko Hrvaško, da bi pri komitentih tožene stranke prevzel gotovino in jo pripeljal na sedež tožene stranke. S strani državnih organov Republike Hrvaške so bili na meji zadržani. Zoper njih so bili sproženi prekrškovni postopki, ker so kot tujci opravljali delo brez ustreznih dovoljenj za delo. Tožena stranka je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi prekrškovnega postopka v Republiki Hrvaški, odškodninsko odgovorna po določbi 1. odstavka 184. člena ZDR in 131. členu OZ, saj ni poskrbela za legalizacijo in zakonitost izvajanja svojih del na ozemlju te države, s tem pa je opustila dolžnost, ki ji jo zakon nalaga. Takšno ravnanje je najmanj malomarno, posledica tega ravnanja pa je, da je bil zoper njene delavce v Republiki Hrvaški uveden prekrškovni postopek, v katerem so bili spoznani za krive in kaznovani. Zato je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za vtoževano nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do svobode gibanja).
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZDR člen 114, 114/2, 114/2-1. ZPIZ-1 člen 8, 36, 36/1, 193.
brezposelnost - denarno nadomestilo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - izključitveni razlog - krivda zavarovanca - starejši delavec - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starostna pokojnina - pokojninska doba
Po določbi 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Šteje se, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln starejši delavec, ki mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma če delavec zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.
Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovljena do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Zato kot starejši delavec ni užival posebnega varstva pred odpovedjo v smislu 1. alinee 2. odstavka 114. člena ZDR. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo, ni izpolnjen dejanski stan iz 8. in 9. alinee 2. odstavka 63. člena ZUTD. Zato ni podlage, da se tožniku iz tega razloga ne prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.