Tožena stranka se je odjavila s stalnega prebivališča na naslovu, na katerem ji je bila poskušena vročitev tožbe, zaradi preselitve na Hrvaško. Zato ni mogoče šteti, da je bila vročitev pravilno opravljena, saj je vročevalec ravnal napačno, ko je opravil vročitev po določbah 142. člena ZPP, ki opredeljujejo obveznosti vročevalca v primeru, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben. Vročevalec bi moral v primeru, če bi dobil informacijo o odsotnosti oziroma preselitvi naslovnika – tožene stranke na drug naslov, ravnati v skladu z določbami 143. člena ZPP, saj je očitno šlo za primer iz 2. odstavka tega člena (ker toženka v spornem času na naslovu, na katerem naj bi se opravila vročitev, dejansko ni prebivala oz. se je preselila). Sodno pisanje pa bi bilo potrebno vročati na naslov tožene stranke na Hrvaško, na katerem je tožena stranka v spornem času imela prijavljeno prebivališče. Ker vročitev tožbe v odgovor ni bila pravilno opravljena, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnik je zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Tožnik v roku 30 dni ni prejel odgovora, komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je sprejela sklep, da se zadrži izvršitev sklepa do odločitve o pritožbi. Tožnik je nato vložil tožbo pri pristojnem sodišču. V konkretni zadevi ne gre za reševanje predhodnega vprašanja v smislu določil 1. točke 206. člena ZPP v povezavi z določili 13. člena ZPP. Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločitev o glavni stvari. V sporu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pa mora sodišče samo presoditi ali je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR in ZJU o postopku pred odpovedjo in o obstoju odpovednega razloga. Odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka v predmetnem sporu, ker sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni dokončen, je zato materialnopravno zmotna.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2. ZVZD-1 člen 51, 51/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prepoved dela pod vplivom alkohola, drog in drugih substanc
Tožnik je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola (v času preizkusa je imel 1,15 promila alkohola v izdihanem zraku). S tem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (določbe 31, 32, 33. čl. ZDR, ki med drugim delavcu nalagajo upoštevanje delodajalčevih navodil in spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu in prvi odstavek 51. čl. ZVZD-1, ki določa, da delavec ne sme delati na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc), kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - delodajalec - podružnica - subjektivna sprememba tožbe
Kot tožničinega delodajalca je mogoče šteti le podružnico v Ljubljani, s katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, in ne ustanoviteljice (tuje pravne osebe: zveze bank) te podružnice.
Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi s Podružnico Ljubljana, ki je nastopala v vlogi njenega delodajalca, saj je prevzemala nase pravice in pooblastila, ki so značilna za delodajalca (sklenitev pogodbe o zaposlitvi, podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dajanje navodil tožnici v zvezi z delom,...). Tožnica z ustanoviteljico ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, prav tako ji ustanoviteljica ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Zato tožničin zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper pravno osebo, ki ni njen delodajalec in ni pasivno legitimirana v tem sporu, ni utemeljen.
ZDR člen 129. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 51, 51/2. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 47, 47/2.
plačilo razlike plače - dodatek za delovno dobo - uskladitveni dodatek
ZDR nima določil o višini dodatka za delovno dobo, sta pa KPDZD in SKPgd določali dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. SKPgd je sicer res prenehala veljati v letu 2006, vendar je bila navedena kot podlaga za pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni po tem datumu. Kot podlaga je v pogodbah o zaposlitvi navedena tudi Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci, ki je veljala vse do 18. 7. 2008, ko jo je nadomestila Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, ki prav tako določa dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Tožena stranka je zato dolžna tožnici izplačati razliko med izplačanim dodatkom za delovno dobo ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki in dodatkom ob upoštevanju skupne delovne dobe.
OZ člen 346, 347, 347/1, 352, 352/1, 352/3. ZDR člen 172, 172/3, 206.
vračilo stroškov izobraževanja - zastaranje
V obravnavani zadevi gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena ZDR, ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let.
plačilo razlike plače - dodatek za delovno dobo - zakonske zamudne obresti - delo v tujini - zamuda s plačilom - razlog na strani delavca
Tožnik je pred zaposlitvijo pri toženi stranki določeno obdobje delal v tujini. Tožena stranka tožniku za čas, ko je delal v tujini, neutemeljeno ni izplačala dodatka za delovno dobo, ker ni predložil potrdila ZPIZ, saj se delovna doba, pridobljena v tujini, za potrebe izplačila dodatka za delovno dobo ne dokazuje le s potrdilom ZPIZ. Ne gre za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kjer je za ugotavljanje delovne dobe pristojen le ZPIZ. Dodatek za delovno dobo je pravica delavca v delovnem razmerju, izplačuje pa mu ga delodajalec, zato tožnik lahko pridobljeno delovno dobo dokazuje tudi z drugimi dokazi.
Res je, da plača, vključno z dodatkom za delovno dobo, zapade v plačilo mesečno in da je delodajalec delavcu dolžan izplačati plačo do konca plačilnega dne (134. in 135. člen ZDR), vendar pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da je prišlo do zamude deloma iz razloga na strani delavca, torej samega tožnika. Tožnik je namreč šele kasneje pridobil potrdilo švicarskega nosilca zavarovanja o delovni dobi pri posameznih tujih delodajalcih. To potrdilo, ki ga je tožena stranka, prejela, pa je predstavljalo zadostno podlago za izplačilo dodatka na delovno dobo, zato je tožena stranka v zamudi s plačilom dodatka za delovno dobo šele od tedaj dalje.
Tožnik je bil v ocenjevalnem obdobju ocenjen z oceno prav dobro. Za odlično oceno bi moral doseči nadpovprečne rezultate, kar pomeni, da bi moral opraviti delo visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemni samostojnosti, ustvarjalnosti in natančnosti. Vendar tožnik teh postavk v konkretnem primeru ni izkazal. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev letne ocene ni utemeljen.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
bolniški stalež
Tožnik je bil v spornem obdobju zmožen za delo. Opravljenih je bilo več preiskav, vendar pa zdravstvene težave niso bile izražene v taki meri, da bi bil potreben bolniški stalež. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, ni utemeljen.
ZDR člen 35, 83, 83/2, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZJU člen 93, 94. KZ-1 člen 257, 263.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožnik je za svojega znanca – taksista pri direktorju komercialnega sektorja letališča posredoval kot javni uslužbenec oz. uradna oseba („oseba z avtoriteto“) in mu izročil izjavo, da lahko znanec nemoteno opravlja taksi prevoze na letališču, z namenom, da mu pomaga pri opravljanju dejavnosti – prevozu strank z letališča, ker je taksist imel probleme v zvezi z opravljanjem taxi službe na letališču. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je 35. člen ZDR, 93. in 94. člen ZJU ter 8. in 21. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev vsaj iz hude malomarnosti, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
K tožnikovi pritožbi ni bilo priloženo pooblastilo odvetnice za zastopanje tožnika v pritožbenem postopku, zato je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavreči (ZPP čl. 98/5).
starostna pokojnina - odmera pokojnine - upoštevanje plačila za delo preko polnega delovnega časa po prejšnjih predpisih
V obravnavanem primeru gre za redno organizirano delo, ki se je opravljalo tudi preko polnega delovnega časa, ne pa za kratkotrajno delo, ki bi bilo nepričakovano oziroma izjemne narave. Tožniku in ostalim delavcem je bilo tudi vnaprej znano, da bo to delo potekalo daljši čas in sicer vse dokler delo v določenem roku ne bo opravljeno. Takšnega dela zato ni mogoče šteti kot poseben delovni pogoj, kot je bil opredeljen v delovnopravnih predpisih (v spornem obdobju - od leta 1970 do leta 1977 - je bilo delovno razmerje urejeno s Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci), s tem pa torej tudi ni izpolnjen pogoj določen v 407. členu ZPIZ-1, da bi se tožniku pri izračunu pokojninske osnove upoštevalo plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
povračilo prevoznih stroškov - potni stroški v zvezi z uveljavljanjem oz. uživanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Sklep o povračilu potnih stroškov določa, da ZPIZ povrne zavarovancem potne stroške v zvezi z uveljavljanjem oz. uživanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primerih, ko jih zavod napoti ali pokliče v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav in podaje mnenj izvedencev in je kraj, kamor so napoteni, oddaljen najmanj 15 km, ali kadar jih zavod napoti v drug kraj zaradi poklicne rehabilitacije. Tožnik v zvezi s pridobitvijo novejše medicinske dokumentacije s strani tožene stranke ni bil napoten v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav. Zato pogoji za priznanje potnih stroškov po citiranem predpisu niso podani.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0078275
ZVK člen 13.
zahtevek na prepoved oglaševanja - nelojalna konkurenca – nastop na trgu - prospekt
Zmotno je stališče, da je za obstoj konkurenčnega razmerja pomembna stopnja prepoznavnosti izdelka tožeče stranke na trgu. Z nastopom na trgu je treba razumeti vsako aktivnost podjetja, ki je usmerjena na pridobitev tržnega položaja.
Prospekt ne predstavlja dokaza, da je tožena stranka v njem navedene fotografije in slike uporabljala za trženje svojih izdelkov oziroma izdelkov, ki jih je sama izdelala in ne izdelkov tožeče stranke, ki jih je prodajala preden je začela proizvajati svoje izdelke.
izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe - protipravna premoženjska korist - znesek protipravne premoženjske koristi - sodba se opira na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi - dokazna ocena - celovita presoja izvedenih dokazov - kršitev pravice obdolženca do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - prekoračitev obtožnega predloga
Sodišče prve stopnje je prekoračilo obtožni predlog s tem, ko je v izreku glede višine premoženjske koristi, ki si jo je obdolženi pridobil, dodalo besedo „najmanj“, saj s takšnim dostavkom v škodo obdolženca posega v kriminalno količino, torej znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki se obdolžencu z obtožnim predlogom očita.
Iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev in njegovega popravka izhaja, da pritožnik v obravnavanem postopku prisilne poravnave nad dolžnikom ni prijavil nobene terjatve. Upnik, ki ne prijavi terjatve v postopku zaradi insolventnosti, pa v tem postopku ni upravičen opravljati procesnih dejanj.
Tožnik tožbe kljub pozivu ni popravil tako, da bi bila primerna za obravnavo. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP. Za obravnavanje je bistven določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti tožba niti dopolnitev tožbe ne vsebujeta, zato je potrebno tožbo v skladu z določbami 105. in 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP zavreči.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 5, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/2, 23. ZIZ člen 17, 17/1, 55.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - ugovori - vezanost sodišča na izvršilni naslov
V konkretnem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. UEIN v 5. členu določa, da se sodba, ki je bila potrjena kot evropski nalog za izvršbo (EIN) v državi članici izvora, prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora proti njenemu priznanju. To pomeni, da v državi izvršitve nista potrebna dodatno priznanje in potrditev izvršljivosti (odprava eksekvature). Sama izvršba na podlagi EIN se vodi po pravilih države izvršbe. Pri tem je EIN v celoti izenačen z domačimi izvršilnimi naslovi. Po 2. točki 21. člena UEIN pa se sodba ali njena potrditev kot EIN v državi članici izvršbe pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine, zato so takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi po 17. členu ZIZ je v izvršilnem postopku sodišče vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi (načelo stroge formalne legalitete), zato ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega ter vanj posegati.
Opomin je tudi tožba, saj v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izven sodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost.