invalidska pokojnina - delna invalidska pokojnina - plačilo prispevkov - prispevki - invalid III. kategorije - delo s skrajšanim delovnim časom
ZPIZ-1 v 1. odstavku 159. člena v zvezi s 1. odstavkom 93. člena določa, da se zavarovancu, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Za odgovor na vprašanje, ali je tožnica upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine, je glede na citirano določbo 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 bistvenega pomena, ali je tožnica na delu izvršne direktorice pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ne pa ali so na dan pričetka dela oziroma ob vložitvi zahteve za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine plačani prispevki, ob dejstvu, da tožnica izpolnjuje zahtevane pogoje pokojninske dobe, določene v 66. členu ZPIZ-1.
Glede na to, da je tožnica pričela delati s krajšim delovnim časom od polnega, ji je potrebno priznati pravico do izplačila delne invalidske pokojnine.
ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 87/4. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 274.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo - fikcija vročitve - vročitev dokončnega upravnega akta
ZDSS-1 v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožbo vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Ker sta bili obe tožbi vloženi po izteku 30-dnevnega zakonsko določenega roka prepozno, je potrebno tožbi zavreči (274. čl. ZPP). Dejstvo, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, pa na samo odločitev nima nobenega vpliva.
Oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je izjema od splošnega pravila, da je treba sodne takse plačati ob vložitvi vloge. Je hkrati tudi pravna dobrota, ki se lahko dodeli le do nje upravičeni osebi. Takšna oseba nosi polno trditveno in dokazno breme, da je do nje upravičena. Tožena stranka bi morala razkriti svoje tekoče denarne prihodke in izdatke, in višino svojih denarnih obveznosti. Vsega tega ni storila.
Toženka je bil upravičena do otroškega dodatka. Po naknadnem preverjanju podatkov o dohodkih je CSD po uradni dolžnosti obnovil postopek zaradi novih dejstev in izdal novo odločbo, da se zmanjša višina otroškega dodatka. Ko je CSD izvedel, da je toženkin sin dopolnil 26 let, je izdal novo odločbo, da je toženka upravičena do otroškega dodatka v zmanjšani višini. Ker pa toženkina hči ni več imela statusa študenta oziroma dijaka, je toženka izgubila upravičenje do otroškega dodatka od določenega dne. Vse odločbe tožeče stranke so postale dokončne in pravnomočne. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženka dolžna povrniti preveč izplačani otroški dodatek, utemeljen (103. čl. ZSDP in 190/3. čl. OZ).
Sodišče je v socialnem sporu dolžno o zadevi meritorno razsoditi. Le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi 1. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 in upravni akt odpravi ter naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Meritorno odločanje o pravicah iz socialnih zavarovanj je primarna pristojnost sodišča, uporaba 1. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 pa je izjema od tega pravila, ki jo je mogoče uporabiti le ob določenih omejitvah, kar pa mora sodišče posebej utemeljiti.
V predsodnem postopku je že tožena stranka razčiščevala dejansko stanje in sprejela odločitev (o odmeri starostne pokojnine), ki je bila predmet presoje pred sodiščem. Tudi sodišče je v zadevi izpeljalo obširen dokazni postopek z zaslišanjem tožnika, prič in s pridobitvijo dodatne dokumentacije. Glede na izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče zadevo ponovno posredovalo toženi stranki v upravno odločanje, zato bi moralo sodišče prve stopnje meritorno razsoditi o sporni zadevi.
ZPIZ-1 člen 94, 163, 390, 397. ZPIZ člen 123, 124.
čakanje na zaposlitev na drugo ustrezno delo - nadomestilo po ZPIZ/92 – ustavitev izplačevanja nadomestila
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru pri presoji, ali je toženec pravilno tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, zavzelo stališče, da je zakonita ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele takrat, ko je zavarovancu istočasno priznana nova ali drugačna pravica iz naslova invalidnosti. Glede na navedeno je v konkretnem primeru, ne glede na to, da gre za nadomestilo, ki je višje od nadomestila za invalidnost in da so pogoji za pridobitev tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev nadomestila za invalidnost v ZPIZ-1, nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno z dnem 21. 3. 2011, ker je toženec tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznal od 22. 3. 2011.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - nepremoženjska škoda - krivdna odgovornost
Do škode je prišlo, ko je tožnik izvrševal nalogo prenosa palet na voz. Do kraja, kjer bi moral palete naložiti na voz, je prišel tako, da je najprej prečkal voz, ki je miroval ter se potem po samem robu voza premikal vzdolžno, da bi prišel do točke, od koder bi potem skupaj s sodelavcem naložila palete na voz. Tožnik ni imel na voljo dovolj prostora, da bi se lahko med paletami in vozom varno gibal, zato je padel. Do udarca je prišlo zgolj zaradi tega, ker palete niso bile toliko odmaknjene od voza, da bi se bilo mogoče varno gibati. Protipravnost ravnanja tožene stranke je podana v tem, da je kljub drugačnim predpisom dopuščala prečkanje voza. S tem je ravnala malomarno, saj je vedela oziroma bi morala vedeti, da je prečkanje voza povezano s tveganjem za nastanek poškodb, pa je to kljub temu dopuščala. Zato tožena stranka tožniku krivdno odgovarja za vtoževano nepremoženjsko škodo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - reorganizacija - poslovna odločitev
Uprava tožene stranke se je odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja in s sklepom ugotovila, da je prenehala potreba po delu delavcev, zaposlenih na delovnem mestu „svetovalec uprave“. To je bila poslovna odločitev, katere posledica je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1 alineja 1. odstavka 88. člena ZDR). V poslovne odločitve, kamor spada odločitev tožene stranke, da je delo „svetovalcev uprave“ nepotrebno, se sodišče ne more spuščati.
nedovoljena pritožba – poziv na prevzem pravde – napačen pravni pouk
Ravnanje sodišča prve stopnje – poziv na prevzem pravde – nima narave sklepa sodišča, temveč gre za poziv, ki je potreben zaradi vodstva pravde, z njim pa se ne odloča o pravicah in dolžnostih pravdnih strank.
povračilo prevoznih stroškov - potni stroški v zvezi z uveljavljanjem oz. uživanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Sklep o povračilu potnih stroškov določa, da ZPIZ povrne zavarovancem potne stroške v zvezi z uveljavljanjem oz. uživanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primerih, ko jih zavod napoti ali pokliče v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav in podaje mnenj izvedencev in je kraj, kamor so napoteni, oddaljen najmanj 15 km, ali kadar jih zavod napoti v drug kraj zaradi poklicne rehabilitacije. Tožnik v zvezi s pridobitvijo novejše medicinske dokumentacije s strani tožene stranke ni bil napoten v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav. Zato pogoji za priznanje potnih stroškov po citiranem predpisu niso podani.
ZIZ člen 15, 53, 55, 56, 56/1. ZPP člen 7, 156, 285. ZOdvT tarifna številka 3467.
ugovor zoper sklep o izvršbi – obrazloženost ugovora - materialno procesno vodstvo v izvršilnem postopku – prekluzija - smiselna uporaba ZPP - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
Materialno procesno vodstvo je v izvršilnem postopku zelo omejeno. V izvršilnem postopku namreč na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena in določbe 56. člena ZIZ velja na eni strani breme vložitve obrazloženega ugovora, na drugi strani pa breme prekluzije. Prvo pomeni, da mora biti ugovor obrazložen. Dolžnik pa je v ugovoru dolžan navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve.
Če bi dolžnik v tem postopku po izteku ugovornega roka zatrjeval nova konkretna plačila, to iz stališča 56. člena ZIZ pomeni kršitev pravila prekluzije v izvršilnem postopku. Ker ZIZ v tem delu ugovornega postopka določa sistem prekluzij, je materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP potrebno razumeti le v okviru dovoljenih mej prekluzij.
Zakonodajalec je ob sprejetju ZOdvT resnično zasledoval sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadeve, vendar pa ZOdvT ne izključuje določb ostalih zakonov, ki za posamezen postopek urejajo pravila plačila stroškov postopka. Kolikor pride do krivdnega dejanja stranke ali pa preložitve oziroma ponovnega naroka iz razloga, ki se je primerila stranki, in s tem pride do podaljšanja teka sodnega postopka, tako nastali stroški vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 156. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ uporablja tudi v izvršilnem postopku.
ZZavar ne ureja razmerij med posrednikom in zavarovalnico kot naročiteljem. Ta zakon med drugim vsebuje nekaj določil, ki urejajo razmerja med posrednikom in zavarovalcem. Posredniško pogodbo (med posrednikom: tožnikom in naročnikom: toženo stranko) pa ureja OZ.
Kršitev dolžnosti, predpisanih v 221. do 226. členu, ZZavar sankcionira kot prekršek. Nima pa kršitev teh določil za poledico razbremenitve obveznosti zavarovalnice, ki so dogovorjene v pogodbi o posredovanju.
Bistvo zavarovalniške dejavnosti je v tem, da zavarovalnica izplačuje zavarovancem odškodnino oziroma zavarovalnino v primeru nastanka škodnega dogodka, sredstva za ta poplačila pa predstavljajo premije oziroma prispevki, ki jih prejema od skleniteljev zavarovanj oziroma zavarovalcev. Zato tretjega člena Pogodbe ni mogoče tolmačiti tako, da je posrednik upravičen samo do tistega odstotka provizije, ki jo plača zavarovalec, ne pa od tistega odstotka premije, ki skladno z 9. členom Pogodbe odpade na vrsto in višino plačane premije.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 4, 4/1, 5, 10, 10/1, 10/1-3, 16, 17, 18, 20, 20/2, 21, 21/2, 23. ZIZ člen 13, 17, 40.
evropski nalog za izvršbo - ugovori - zavrnitev izvršbe
Pod nobenim pogojem se sodba ali njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine (drugi odstavek 21. člena Uredbe). Iz teh razlogov so pravno neupoštevne pritožbene navedbe v smeri, da dolžnik z upnikom nikoli ni bil v nobenem poslovnem razmerju. Prav tako v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev izvršbe po prvem odstavku 21. člena Uredbe. Pritožbeni razlogi v smeri očitnih procesnih kršitev pri izdaji konkretne sodne odločbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo niso pravno upoštevni, kar pomeni (da četudi držijo), da predloga za izvršbo zaradi teh eventualnih kršitev ni mogoče zavrniti.
ZIZ člen 38, 38/7. ZPP člen 111, 111/2, 111/4, 142, 142/3, 142/4, 142/5, 154, 154/1.
osebno vročanje - vročitev v poštni predal - pravočasnost pritožbe - stroški izvršilnega postopka - subjektivni rok - objektivni rok
1. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo pisanje (sklep o stroških z dne 24.5.2013) puščeno v poštnem predalu začasnega zastopnika 2. in 3. dolžnika dne 28.5.2013, ker vročevalec pisma ni mogel osebno izročiti naslovniku. Pritožba utemeljeno opozarja, da, ker gre za sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, je zanj predpisano osebno vročanje po 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sklepu II Ips 13/2010, se morajo pisanja iz 142. člena ZPP (tudi) v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.
2. Na podlagi sedmega odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja. Tu je določen subjektivni rok – takoj in objektivni – 30 dnevni rok. Slednji je skrajni rok in velja za primere, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, a še ni potekel subjektivni rok; ko torej stranka izve za stroške ali višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Če pa so znani prej, je treba povračilo zahtevati takoj (in ne kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka), sicer se stroški ne priznajo. Subjektivni rok od upnika terja njegovo aktivnost pri spremljanju izvršilnega postopka in ga zavezuje, da zahteva povrnitev stroškov takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, saj je namen določbe ta, da se že med postopkom oz. v kratkem času po koncu izvršbe ugotovijo in razrešijo vsa vprašanja v zvezi s stroški izvršilnega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - daljši odpovedni rok
Za razliko od izredne odpovedi delodajalca, kjer je kot pogoj za zakonitost takšne odpovedi izrecno določeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), zakon v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga določa odpovedni rok. Po četrtem odstavku 92. člena ZDR je v primeru odpovedi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca določen le minimalni odpovedni rok 30 dni. Določitev daljšega roka zato ni v nasprotju z zakonom in ni v škodo delavcu.
V izreku odločbe je prišlo do očitne pisne napake pri zapisu datuma, od kdaj naprej ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Pravilen datum med strankama ni sporen. Tožena stranka je pisno napako pravilno odpravila s sklepom o popravi, saj sme organ, ki je izdal odločbo oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih (223. čl. ZUP). Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo tega sklepa ni utemeljen.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sprememba delodajalca - delovnopravna kontinuiteta
Tožnik je prešel na delo k toženi stranki po postopku spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR. Zato je potrebno prehod tožnika od njegovega prejšnjega delodajalca k toženi stranki obravnavati upoštevaje 73. člen ZDR. To pa pomeni, da je podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnika pri obeh delodajalcih. Ker je tožnik pri obeh delodajalcih dopolnil 18 let delovne dobe, je upravičen do odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 3. alineji člena 109/2 ZDR v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri toženi stranki in njegovemu prejšnjemu delodajalcu.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 62. OZ člen 82, 82/1. ZPP člen 334, 334/3.
pogodbena kazen
V sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih sta pravdni stranki dogovorili, da delodajalec (tožena stranka) in delavec (tožnik) izrecno izjavljata, da po izpolnitvi obveznosti iz tega sporazuma nimata več nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma obveznosti iz naslova delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi niti iz naslova sodbe sodišča prve stopnje (s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi in mu delovno razmerje ni prenehalo, pač pa še traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delu ter mu izplačati vse plače do ponovnega nastopa dela). Tožnik se je s podpisom tega sporazuma odpovedal vsem terjatvam, ki jih je uveljavljal zoper toženo stranko iz naslova delovnega razmerja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot tudi iz naslova sodbe sodišča prve stopnje, vključno s plačilom pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Zato je odpadla podlaga za uveljavljanje pogodbene kazni.
Tožnik se sicer pravici pred dospelostjo ne more odpovedati, vendar sta se pravdni stranki v sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih med drugim izrecno dogovorili, da se s podpisom tega sporazuma delodajalec (tožena stranka) zavezuje, da bo vložil vlogo o umiku svoje pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na takšen dogovor pravdnih strank ob podpisu sporazuma in dejstvu, da se umik pritožbe ne more preklicati, zaradi česar postane sodba, ki je bila s pritožbo izpodbijana, ob umiku pritožbe pravnomočna (3. odstavek 334. člena ZPP), je tožnik že ob podpisu vedel oziroma bi moral vedeti za nastalo upravičenje do pogodbene kazni na podlagi pravnomočno ugotovljene nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0078275
ZVK člen 13.
zahtevek na prepoved oglaševanja - nelojalna konkurenca – nastop na trgu - prospekt
Zmotno je stališče, da je za obstoj konkurenčnega razmerja pomembna stopnja prepoznavnosti izdelka tožeče stranke na trgu. Z nastopom na trgu je treba razumeti vsako aktivnost podjetja, ki je usmerjena na pridobitev tržnega položaja.
Prospekt ne predstavlja dokaza, da je tožena stranka v njem navedene fotografije in slike uporabljala za trženje svojih izdelkov oziroma izdelkov, ki jih je sama izdelala in ne izdelkov tožeče stranke, ki jih je prodajala preden je začela proizvajati svoje izdelke.