starostna pokojnina - odmera pokojnine - upoštevanje plačila za delo preko polnega delovnega časa po prejšnjih predpisih
V obravnavanem primeru gre za redno organizirano delo, ki se je opravljalo tudi preko polnega delovnega časa, ne pa za kratkotrajno delo, ki bi bilo nepričakovano oziroma izjemne narave. Tožniku in ostalim delavcem je bilo tudi vnaprej znano, da bo to delo potekalo daljši čas in sicer vse dokler delo v določenem roku ne bo opravljeno. Takšnega dela zato ni mogoče šteti kot poseben delovni pogoj, kot je bil opredeljen v delovnopravnih predpisih (v spornem obdobju - od leta 1970 do leta 1977 - je bilo delovno razmerje urejeno s Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci), s tem pa torej tudi ni izpolnjen pogoj določen v 407. členu ZPIZ-1, da bi se tožniku pri izračunu pokojninske osnove upoštevalo plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
invalidska pokojnina - pogoji - invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije
Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala II. oz. III. kategorija invalidnosti, ki mu ni zagotovljena prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (67. členu ZPIZ-1). Tožnik ima v Sloveniji dopolnjenih 15 let, 4 mesece in 16 dni pokojninske dobe, v Avstriji pa 20 let, 8 mesecev in 10 dni pokojninske dobe. Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z razbremenitvami. Tožnik ne izpolnjuje pogojev iz citiranega 67. člena ZPIZ-1, saj pri njem ni nastala invalidnost I. kategorije niti invalidnost II. kategorije, temveč je pri njem nastala invalidnost III. kategorije, ni pa še dopolnil 63 let starosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ga invalidsko upokoji, ni utemeljen
Tožnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je sodišče naložilo, da mora v 30 dneh, od prejema sklepa, popraviti in dopolniti tožbo, tako da bo vsebovala vse, kar je potrebno za obravnavanje in sicer da postavi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, navede dejstva, na katera opira zahtevek in predlaga dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti zatrjevana dejstva. Sodišču je sicer poslal dopolnjeno tožbo, vendar tudi popravljena tožba še vedno ni primerna za obravnavo, ker ne vsebuje jasno opredeljenega tožbenega zahtevka. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP. Za obravnavanje je bistven določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti tožba niti dopolnitev tožbe ne vsebujeta, zato je bilo potrebno v skladu z določbami 105. in 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP, tožnikovo tožbo zavreči.
ZFPPIPP člen 442, 442/6, 442/7. ZPUOOD člen 18. ZDR člen 131, 131/1. KPPI člen 21.
regres za letni dopust - izbris družbe iz sodnega registra - aktivni družbenik - terjatev iz delovnega razmerja - odgovornost družbenikov izbrisanih družb - solidarna odgovornost aktivnih družbenikov
Prvi toženec (aktivni družbenik izbrisane družbe) je tožniku odgovoren za izpolnitev obveznosti, ki ga je do njega imela izbrisana družba. Šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP je namreč določal, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev neplačanih obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu ZFPPIPP. Okoliščina, da prvi toženec ni izvrševal pooblastil, ki jih je imel kot edini družbenik in direktor izbrisane družbe, ne more pomeniti, da ga ni možno šteti za aktivnega družbenika v smislu določb šestega in sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP.
Oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je izjema od splošnega pravila, da je treba sodne takse plačati ob vložitvi vloge. Je hkrati tudi pravna dobrota, ki se lahko dodeli le do nje upravičeni osebi. Takšna oseba nosi polno trditveno in dokazno breme, da je do nje upravičena. Tožena stranka bi morala razkriti svoje tekoče denarne prihodke in izdatke, in višino svojih denarnih obveznosti. Vsega tega ni storila.
Toženka je bil upravičena do otroškega dodatka. Po naknadnem preverjanju podatkov o dohodkih je CSD po uradni dolžnosti obnovil postopek zaradi novih dejstev in izdal novo odločbo, da se zmanjša višina otroškega dodatka. Ko je CSD izvedel, da je toženkin sin dopolnil 26 let, je izdal novo odločbo, da je toženka upravičena do otroškega dodatka v zmanjšani višini. Ker pa toženkina hči ni več imela statusa študenta oziroma dijaka, je toženka izgubila upravičenje do otroškega dodatka od določenega dne. Vse odločbe tožeče stranke so postale dokončne in pravnomočne. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženka dolžna povrniti preveč izplačani otroški dodatek, utemeljen (103. čl. ZSDP in 190/3. čl. OZ).
Za odločitev o stroških je odločilno vprašanje, ali je tožnik uspel v postopku glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz izreka sodbe izhaja, da je tožnik le delno uspel. Sodišče prve stopnje je namreč odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožnik pa ni uspel z zahtevkom na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila tožba potrebna, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v postopku uspel v višini 50 %.
avtorski honorar – predelava etiket – samostojno avtorsko delo
V obeh etiketah se kot osrednji lik pojavlja Apolon, ki pomeni njeno bistveno razpoznavnost. Zato je že na podlagi te primerjave mogoče materialnopravno sklepanje, da zaradi predelave 4. etikete v primerjavi s 3. etiketo, tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Tožeča stranka namreč v postopku ni zatrjevala in dokazala pravno veljavnega prenosa avtorske pravice od prvega avtorja nanjo. Ves čas postopka je vztrajala pri dejstvu, da se etiketa Donat bistveno razlikuje od drugih etiket in je samostojno avtorsko delo zato, ker ne predstavlja predelave.
Procesni pobotni ugovor je v pravnem smislu izjava, naslovljena na sodišče in sodišče mora ugotoviti (ne)obstoj obeh terjatev, kar izhaja tako iz tretjega odstavka 319. člena ZPP (če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna) in tretjega odstavka 324. člena ZPP (izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota). Kolikor pa sodišče ugotovi, da obstoji le tožnikova terjatev, pobotna terjatev pa ne, potem izrek ni več tričlenski, ampak sodišče 1. ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in 2. ugotovi, da ne obstoji toženčeva terjatev. Če pa sodišče ugotovi, da tožnikova terjatev ne obstoji, zgolj zavrne tožnikov zahtevek in se o pobotnem ugovoru ne izreka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je sodelavcu, brez računov in brez takojšnjega prejema plačila, izdala blago. Prodajalkam je bilo dovoljeno izdati blago vsem zaposlenim, brez računa ter z odlogom plačila. Tožnica je sama sanirala dolg, ki je nastal zaradi neplačila dolga sodelavca. Takšno izdajanje blaga je bilo dopustno, zato ne gre za kršitev delovnih obveznosti, ki tudi, če bi obstajala, ne bi pomenila dovolj resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožeča stranka s svojim ravnanjem tako ni kršila niti določb 31. in 35. člena ZDR, prav tako pa je ravnala v skladu s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje, zato ni bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZIZ člen 38, 38/7. ZPP člen 111, 111/2, 111/4, 142, 142/3, 142/4, 142/5, 154, 154/1.
osebno vročanje - vročitev v poštni predal - pravočasnost pritožbe - stroški izvršilnega postopka - subjektivni rok - objektivni rok
1. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo pisanje (sklep o stroških z dne 24.5.2013) puščeno v poštnem predalu začasnega zastopnika 2. in 3. dolžnika dne 28.5.2013, ker vročevalec pisma ni mogel osebno izročiti naslovniku. Pritožba utemeljeno opozarja, da, ker gre za sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, je zanj predpisano osebno vročanje po 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po stališču Vrhovnega sodišča RS, izraženem v sklepu II Ips 13/2010, se morajo pisanja iz 142. člena ZPP (tudi) v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.
2. Na podlagi sedmega odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja. Tu je določen subjektivni rok – takoj in objektivni – 30 dnevni rok. Slednji je skrajni rok in velja za primere, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, a še ni potekel subjektivni rok; ko torej stranka izve za stroške ali višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Če pa so znani prej, je treba povračilo zahtevati takoj (in ne kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka), sicer se stroški ne priznajo. Subjektivni rok od upnika terja njegovo aktivnost pri spremljanju izvršilnega postopka in ga zavezuje, da zahteva povrnitev stroškov takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, saj je namen določbe ta, da se že med postopkom oz. v kratkem času po koncu izvršbe ugotovijo in razrešijo vsa vprašanja v zvezi s stroški izvršilnega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - daljši odpovedni rok
Za razliko od izredne odpovedi delodajalca, kjer je kot pogoj za zakonitost takšne odpovedi izrecno določeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), zakon v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga določa odpovedni rok. Po četrtem odstavku 92. člena ZDR je v primeru odpovedi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca določen le minimalni odpovedni rok 30 dni. Določitev daljšega roka zato ni v nasprotju z zakonom in ni v škodo delavcu.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 4, 4/1, 5, 10, 10/1, 10/1-3, 16, 17, 18, 20, 20/2, 21, 21/2, 23. ZIZ člen 13, 17, 40.
evropski nalog za izvršbo - ugovori - zavrnitev izvršbe
Pod nobenim pogojem se sodba ali njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine (drugi odstavek 21. člena Uredbe). Iz teh razlogov so pravno neupoštevne pritožbene navedbe v smeri, da dolžnik z upnikom nikoli ni bil v nobenem poslovnem razmerju. Prav tako v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev izvršbe po prvem odstavku 21. člena Uredbe. Pritožbeni razlogi v smeri očitnih procesnih kršitev pri izdaji konkretne sodne odločbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo niso pravno upoštevni, kar pomeni (da četudi držijo), da predloga za izvršbo zaradi teh eventualnih kršitev ni mogoče zavrniti.
invalidska pokojnina - delna invalidska pokojnina - plačilo prispevkov - prispevki - invalid III. kategorije - delo s skrajšanim delovnim časom
ZPIZ-1 v 1. odstavku 159. člena v zvezi s 1. odstavkom 93. člena določa, da se zavarovancu, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Za odgovor na vprašanje, ali je tožnica upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine, je glede na citirano določbo 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 bistvenega pomena, ali je tožnica na delu izvršne direktorice pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ne pa ali so na dan pričetka dela oziroma ob vložitvi zahteve za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine plačani prispevki, ob dejstvu, da tožnica izpolnjuje zahtevane pogoje pokojninske dobe, določene v 66. členu ZPIZ-1.
Glede na to, da je tožnica pričela delati s krajšim delovnim časom od polnega, ji je potrebno priznati pravico do izplačila delne invalidske pokojnine.
izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe - protipravna premoženjska korist - znesek protipravne premoženjske koristi - sodba se opira na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi - dokazna ocena - celovita presoja izvedenih dokazov - kršitev pravice obdolženca do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - prekoračitev obtožnega predloga
Sodišče prve stopnje je prekoračilo obtožni predlog s tem, ko je v izreku glede višine premoženjske koristi, ki si jo je obdolženi pridobil, dodalo besedo „najmanj“, saj s takšnim dostavkom v škodo obdolženca posega v kriminalno količino, torej znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki se obdolžencu z obtožnim predlogom očita.
Opomin je tudi tožba, saj v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izven sodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost.
Postavljeni stožec ne predstavlja neznatne ovire, ampak gre za poseg, zaradi katerega se pri vožnji na parkirišče in z njega vozila zaradi manevriranja dalj časa zadržujejo na cesti. Obstaja nevarnost poškodovanja vozila zaradi trčenja ob stožec z železno palico.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0078271
ZFPPIPP člen 219, 220. OZ člen 421. ZPP člen 190.
izpodbijanje potrjene prisilne poravnave - razveljavitev prisilne poravnave – odstop terjatve med pravdo - aktivna legitimacija v primeru cesije – zahtevek na plačilo v korist prejemnika terjatve – irelevančna teorija
S pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi prisilne poravnave pridobi sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilnega naslova za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave v celotnem znesku ugotovljene terjatve.
Cesija ustvarja singularno nasledstvo samo na materialnopravnem področju, medtem ko na procesnem, če ni soglasja tožnika (cedenta), toženca (cesussa) in cesionarja, te moči nima. Tožnik mora zato v primeru odstopa terjatve tožbeni zahtevek spremeniti tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi (relevančna teorija), medtem ko mu tožbenega zahtevka ni treba spremeniti (ga pa lahko), če pride do odtujitve na strani toženca (irelevančna teorija). Potreba po prilagoditvi zahtevka ne izhaja iz procesnega zakona, temveč jo narekujejo določbe materialnega zakona, ki med drugim opredeljujejo upravičence in zavezance iz materialnopravnih razmerij. Glede na njih mora namreč toženi stranki biti v tem postopku omogočeno, da glede na ugotovljeno odsvojitev uveljavlja morebitne ugovore, ki jih ima do cesionarja.